»Na Antarktiki je potrebna velika iznajdljivost«

Del manjše ekipe, ki v zimskem času vzdržuje raziskovalno postajo v beli puščavi kontinentalne Antarktike, je bil v lanskem letu tudi mlad Openc Erik Geletti, ki je zaposlen pri inštitutu OGS v Briščikih. Odprave na Antarktiko se je udeležil v sklopu italijanskega raziskovalnega programa PNRA, na beli celini je pristal 29. oktobra 2024. S postaje Concordia, na lokaciji poimenovani Dome C okrog 1000 kilometrov od obale, se nam je zadnjič oglasil februarja lani. Takrat je za Primorski dnevnik povedal, da se na beli celini začenja zimsko obdobje in da raziskovalci v glavnem zapuščajo položaj, kot tehnik pa je Erik v trinajst-članski italijansko-francoski odpravi ostal, da bi skrbel v glavnem za računalnike in telekomunikacijo. Naslednji let, je takrat pojasnil, je bilo pričakovati novembra, dobrih osem mesecev kasneje, kdaj točno pa ekipi ni bilo dano vedeti, saj je letenje na polarni južni tečaj vse prej kot enostavno ...

Kdaj je naposled pred Concordio pristalo vaše letalo?
Pristalo je 2. novembra. Da bo takrat prišlo, smo odkrili šele isti dan. Dokler ni pravih pogojev zato, da lahko odleti, namreč ne moreš vedeti, ali bo res pristalo. Lahko se sicer tudi zgodi, da se na pol poti zaradi slabih vremenskih razmer načrti spremenijo in se let ponovno prestavi. Tokrat smo letalo pričakovali nekje 30. oktobra oziroma 1. novembra. Naposled nas je odpeljalo do obalne postaje Mario Zuchelli, od koder je 21. novembra odletelo drugo letalo, namenjeno v Christchurch, tako da sem se tu tudi jaz odločil, da izkoristim to priložnost, in sem se odpeljal še na potovanje po Novi Zelandiji.

Na Antarktiki ste preživeli tudi najtemnejše in najhladnejše dneve v letu ...
Težave, ki se pojavijo med zimo, tehnikom povzročijo precejšnje preglavice, saj je med zimo težje delati. Tema traja tri mesece in temperature so stalno nizke. Še najbolj zahtevno je za francoske tehnike, ki se ukvarjajo z ogrevalnim in električnim sistemom. Med zimo se je na primer zgodilo, da so poledenele kanalizacijske cevi in so morali to situacijo rešiti, kar pomeni, da so morali delati zunaj. V tistih dneh je bila temperatura okrog - 70 stopinj Celzija, zato je bilo treba pred samim začetkom del zgraditi posebno hišico, v kateri bi lahko bili delavci vsaj delno v zavetju. Enkrat drugič se je zunaj poškodovalo optično vlakno, a je ostalo ujeto v ledu. Odločili smo se za zasilno rešitev: zunaj smo namestili anteno. Morali smo ukrepati hitro, saj kabli pri ekstremnem mrazu otrdijo, postanejo krhki in se lahko zlomijo. Čim bolj skušamo planirati rešitve in predvidevati, kaj bi se lahko zgodilo, a vsega ne moreš predvideti. Potrebna je torej tudi velika iznajdljivost.

Celoten intervju lahko preberete v jutrišnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika