Muzej je prostor, kjer zgodbe še vedno živijo

Intervju: Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje

Ob mednarodnem dnevu muzejev, ki ga vsako leto obeležujemo 18. maja, smo se pogovarjali z direktorico Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesno Jerbič Perko. V času, ko muzeji niso več le prostori tišine in vitrinskih zbirk, temveč postajajo vse bolj odprti, vključujoči in vpeti v družbo, razmišlja o njihovi vlogi danes in izzivih, ki jih prinaša prihodnost.

Kako danes dediščino predstavljate tako, da je zanimiva tudi mlajšim generacijam? Kaj jih najbolj pritegne in kje vidite največje izzive?

Dejansko je v današnjem času že velik izziv ljudi privabiti v muzej, in to različne generacije.

Večkrat imamo strokovna srečanja, na katerih se pogovarjamo o tej temi, saj gredo včasih določene vsebine že zgolj v igrifikacijo, zatem pa pogosto na prvi pogled ni več veliko strokovnega dela. Tako se to ravnovesje izgublja. Mi delno sledimo določenim smernicam. To pomeni, da imamo tudi kakšne zaslone na dotik, predvsem pa delamo z delavnicami. Opažamo, da je res zelo pomemben osebni stik, da se obiskovalcem posvetimo z dodatnimi obrazložitvami, kadar to želijo.

Zaslon sam po sebi otroku danes ne pomeni nič posebnega, saj ima doma računalnik, televizijo, telefon in podobno. Ključen je stik, da se lahko pogovarjaš z otroki, da predstavijo svoje izkušnje in da jim vsebino predstaviš. To je tista stvar, ki jih pritegne, da lahko rečejo, da se v muzeju dobro počutijo.

Torej se na nek način vračamo k bistvu …

Če povem čisto poenostavljeno: pred leti sem bila v muzeju, kjer so imeli ogromno raznoraznih igric z muzejskimi vsebinami. Bili smo zelo navdušeni, potem pa je kustosinja povedala, da to otrokom ni zanimivo, ker podjetja za igre vlagajo ogromno denarja in so njihove igre bistveno bolj dovršene kot nekaj, kar si lahko privošči muzej. Zato so pogosto muzejski igrificirani prikazi zanimivi starejši generaciji, otroci pa bolj iščejo izzive ipd.

Bolj pomembno je, da jim omogočimo pristen stik s predmeti, da jim damo primerjave in možnost, da se tudi sami česa spomnijo. Muzej nas seznanja z našo preteklostjo, zato mora biti ta predstavljena na tak način, da lahko stvari primejo in o njih razmišljajo.

Kočevsko zaznamuje močna rudarska tradicija. Kako pomembno mesto ima rudarstvo v vaših vsebinah in kako ga približujete obiskovalcem? Se vam zdi, da ljudje to dediščino dovolj poznajo?

Moram reči, da je bila takrat, ko so rudnik zaprli, ta tematika nekako zelo zapostavljena. Ko smo v muzeju leta 2005 postavili razstavo, je bilo to še vedno nekako potlačeno, prisotna je bila neka žalost in podobno. Tako da je med ljudmi to še vedno zelo, zelo prisotno. Res pa je, da se temu daje premalo poudarka, zato zelo vztrajamo, da poimenovanje jezera ostaja Rudniško jezero, ker ostale stvari, povezane z rudnikom, dejansko izginjajo. Tudi glavna pisarna je bila porušena, pa je bila čudovita stavba. Verjamem, da bi se jo dalo obnoviti, vendar so vedno težave s sredstvi in podobno. Tako da mi vsako leto prirejamo tudi dan rudarjev.

Ta nova razstava pa je dejansko zelo digitalna, tudi zato, ker je bila narejena v okviru razpisa, na katerega sta se prijavila Občina Kočevje in Zavod Kočevsko. Smo jo pa dopolnili še z bolj fizičnimi elementi. Tako je na zaslonih predstavljena bolj poenostavljena, igrificirana vsebina ter intervjuji, na panojih pa bolj poglobljena, tudi z več fotografijami, torej nekaj za zahtevnejše obiskovalce oziroma za tiste, ki jim ta tema bolj ustreza.

Kadar imamo kakšne učne ure ali kaj podobnega, pa to vsebino še dodatno razširimo.

Tako da je ogled vsake razstave, ne samo pri nas, ampak tudi drugod, ne glede na vse te zaslone in pripomočke, drugačen, če je voden ali pa če si obiskovalec razstavo ogleduje sam.

Se vam zdi, da se odnos do muzejev v zadnjih letih spreminja? So obiskovalci danes bolj aktivni, zahtevni ali radovedni?

Različno je in v bistvu moramo znati to prepoznati. Če govorim na primer o otrocih – tega, kar smo opažali nekoč, ni več oziroma se v določenih obdobjih že oddaljuje. Če smo pred 20 leti rekli: »Vaše stare mame oziroma babice so pa to in to,« je danes način življenja povsem drugačen. Njihove stare mame oziroma babice še vedno hodijo v službo, tega ni več.

Opažamo tudi, da se je izgubilo veliko ročnih spretnosti. Imamo določene delavnice, kjer jim pokažemo kakšne stvari, na primer prepletanje, in veliko otrok ima s tem težave. Zanimivo je tudi, da jih stare igre načeloma pritegnejo, ker so drugačne, ker niso moderne, niso povezane z zasloni, ampak so res zelo preproste igre.

Ob tem se pokaže tudi, da so se otroci včasih res družili, ne samo na vasi, ampak tudi v mestu, in so bili skupaj. Danes je tega manj, zato včasih tudi ne znajo več sodelovati pri določenih nalogah.

Kar se tiče drugih obiskovalcev, so ti zelo različni, odvisno od tega, s kakšnim namenom pridejo. Nekateri posamezniki so zelo dobro podkovani, imajo veliko informacij in jih želijo še dopolniti. Določene skupine, na primer izletniške, pa se želijo predvsem imeti lepo in potrebujejo zgolj zelo posplošene informacije. Splošen vtis pa je, da ob kakovostnem vodenju in dobro predstavljenih vsebinah odhajajo iz muzeja zadovoljni in z novimi spoznanji, četudi na začetku pridejo z mešanimi pričakovanji.

Zato moramo znati to prepoznati in se ustrezno prilagoditi. Torej ne smemo na silo podajati informacij, letnic in podobnega, ampak moramo najti ravnovesje.

Kar pa nas na nek način skrbi, je to, da ljudje včasih želijo samo še tiste »velike« novice – kaj je bilo prvo, največje, najdaljše, najbolj grozno.

Kot muzej pa ne želimo iti samo v to smer. Obstajajo številni detajli, ki skupaj sestavljajo celotno preteklost. Ta je pravzaprav popoln mozaik.

Koliko prostora imate za sodobne pristope, kot so digitalizacija, interaktivne vsebine in nove oblike pripovedovanja zgodb?

Večino teh vsebin pripravljamo v okviru projektov, s katerimi umeščamo različne vsebine. V osnovi pa smo omejeni s prostorom. Prostor je pač takšen, kot je, in tudi dvorana bi nujno potrebovala obnovo. Nato imamo še galerijo, kjer prav tako primanjkuje prostora. Imamo tudi razstavo na prostem, letos pa načrtujemo obnovo razstave v Predgradu.

Kar pa nam zmanjka, skušamo nadomestiti tako, da naše občasne razstave, ki v muzeju zaključijo svojo predstavitev, preselimo drugam. Panojski del razstav odpeljemo in imamo na primer zelo dobro sodelovanje z Gimnazijo in srednjo šolo Kočevje, kjer jih nato razstavijo.

Seveda si ne delamo utvar, da vsi dijaki vse to preberejo, vendar določene stvari zagotovo opazijo. Na ta način jim vsebino približamo – če ne pridejo oni v muzej, pride muzej k njim. Nato organiziramo tudi kakšno vodstvo ali predstavitev.

Na ta način jih nekako vzgajamo, saj vemo, da nas v različnih življenjskih obdobjih zanimajo različne stvari. Radi bi jih vsaj navadili na to, da vedo, da so neko informacijo že nekje dobili, in da vedo, kam se lahko obrnejo, ko jih to začne zanimati.

Šeškov dom.

Katere zgodbe iz kočevske dediščine se vam zdijo še premalo predstavljene? Je kakšna tema, ki jo osebno še posebej želite raziskati ali približati javnosti?

Kočevska je res zelo, zelo posebna. Imamo čudovito naravo, vendar se včasih preveč poudarja samo narava, pri tem pa se pozablja, da je prav zaradi zgodovinskega razvoja naša narava takšna, kot je.

Težko bi izpostavila samo eno stvar. V Kočevju imamo ogromno: medveda, pragozd, kočevske vasi, rudnik, kraške jame. Res imamo veliko vsega. In vsake stvari se dotaknemo le malo, pa bi se lahko bolj.

Težko rečem, kaj mi je najljubše, saj me vsaka tema, ko se vanjo poglobim, zelo pritegne. Morda je rudnik ena takšna tema, ker je bila to prva, s katero sem se začela ukvarjati, ko sem prišla v muzej. Ampak v vsaki stvari, v vsakem delčku naše preteklosti, je nekaj zanimivega.

Če omenim sprehod po Kočevju, s katerim smo začeli v muzeju – danes ga razdeljujemo na različne tematike, usmerjamo ga lahko npr. v gospodarstvo, v obdobje druge svetovne vojne, v promet, družabno življenje itd. Ob tem odkrivamo tudi zanimive podrobnosti.

Na primer: ko sem pripravljala prvi sprehod, sem po naključju odkrila, da se je most pri cerkvi uradno imenoval Karlov most. Za drugi most smo uporabljali poimenovanje most na Roški cesti.

V resnici ima tudi ta most ime – Spodnji most. Sklepam, da zato, ker leži nižje, torej nizvodno ob reki Rinži. To poimenovanje smo sčasoma pozabili.

S takšnimi odkritji oživljaš določene stvari iz preteklosti.

Včasih dolgo časa iščeš, pa ne najdeš ničesar, niti ne veš, ali boš sploh kaj odkril, in si že nekoliko obupan. Potem pa najdeš en tak stavek in to je veliko zadoščenje. Na to si lahko ponosen.

Kako poteka delo v muzeju »za zaprtimi vrati«? Kaj obiskovalci pogosto spregledajo ali si težko predstavljajo?

Premalo časa ostaja za raziskovanje. Razlogi so številni: birokracija, delo s skupinami. Vesel si, ko pride skupina, vendar če se želiš vsaki skupini res posvetiti, to zahteva čas, koncentracijo in sposobnost, da začutiš skupino.

Potem pa dejansko brskaš po knjigah, arhivskih virih, fotografijah itd., se ukvarjaš s predmeti, in vsaka stvar je, lahko rečem, kot neka inovacija, ko odkrivaš nove podatke o nečem.

Ker nas je v muzeju malo, moraš biti podkovan na številnih področjih. V glavnem časa zmanjkuje na vseh koncih in krajih. Včasih so ljudje tudi razočarani in rečejo: »Saj ste muzej, kako tega nimate?« Ne razumejo, da ni vse zapisano v knjigah in da je treba marsikaj šele odkriti.

Zato nam zmanjkuje časa, tudi za to, da bi bili več na terenu.

Kako pomembno je sodelovanje z lokalnim okoljem? Se ljudje še vedno obračajo na muzej z dediščino, predmeti ali zgodbami? Imate kak primer, ki vas je posebej zaznamoval?

V bistvu smo zelo veseli, ko pridejo ljudje in nam prinesejo kakšne stvari. Čeprav se kakšna zgodba v tistem trenutku še ne postavi na pravo mesto, se lahko njen pomen pokaže šele čez nekaj let.

Zato moraš imeti res dober spomin. Včasih se zgodi, da si česa ne zabeležiš takoj, pa vseeno veš, da ti je nekdo to povedal.

Tako da, ja, zelo smo veseli, ko ljudje prihajajo, prinašajo stvari in z nami delijo svoje zgodbe, vsakdanje, žalostne, vesele itd.

Če se vrnem k rudniku – ko sem pripravljala razstavo, sem se veliko družila z rudarji in so mi pripovedovali svoje življenjske izkušnje, ki nikjer niso bile zapisane. Med njimi so bile tudi anekdote.

Ena takšnih je bila, da so imeli rudarji tudi izpit, kjer so morali pokazati svojo usposobljenost, in tam so imeli tudi nekaj ur slovenščine. Seveda jim to ni bilo najbolj blizu, in postavljeno je bilo vprašanje: kdo je avtor prve slovenske tiskane knjige.

Ostali knapi so poskušali temu »revežu« pomagati in so mu prišepetavali: »Ta prvi, ta prvi, ta prvi.« On pa je rekel: »To je bil pa ta prvi bagermajster na rudniku.« Bagermajster je bil torej upravljalec oziroma šofer stroja, s katerim so kopali premog oziroma odstranjevali jalovino.

To so take zgodbe, ki nikjer niso bile zapisane, odgovor pa je bil seveda Primož Trubar. Mi se danes včasih zgrozimo, kako kdo ne ve, kdo je Primož Trubar.

En drug knap pa je zelo dolgo razmišljal ob vprašanju, kdo je France Prešeren, in na koncu rekel: »Tega pa ne poznam, ta pa ni iz mojega dritla.« Torej, ta ne dela v njegovi izmeni (bile so tri izmene; iz nemščine je bila izmena dritel).

Treba je vedeti, da so knapi zelo dobro poznali, komu se je to zgodilo na izpitu. Tako da imajo ljudje še vedno v sebi ogromno takšnih drobcev.

Res pa je, da je določene podatke vseeno treba preveriti.

Kako je z vidika kadrov – ali danes težko najdete ljudi za delo v muzeju?

Kadra je absolutno premalo, saj smo po imenu sicer pokrajinski muzej, dejansko pa nas je le pet redno zaposlenih. To pomeni, da smo med kadrovsko najmanjšimi muzeji v Sloveniji. Ko se srečujemo na strokovnih srečanjih, pa nihče ne more verjeti, kako veliko v resnici naredimo.

Po eni strani smo torej zelo obremenjeni.

Po drugi strani pa imamo tudi veliko možnosti, saj lahko v večjem muzeju kustos pride na vrsto za pripravo razstave le vsakih nekaj let, pri nas pa je to veliko pogosteje.

Ali pogrešate določene profile? Koliko je zanimanja med mladimi za takšne poklice?

Zanimanje je veliko. Težava pa je v izbiri kadra, predvsem glede na znanje. Muzej je namreč področje, kjer se z delom in izkušnjami šele oblikuješ.

Če se vrnem k sodelovanju z ljudmi – traja nekaj časa, da se z njimi povežeš in da ti začnejo zaupati. Gre za to, da ti zaupajo svoje osebne zgodbe, ki so lahko tudi zelo težke. Pomembno je, da to zaupanje upravičiš in da z njimi vzpostaviš pristen odnos.

Kako vidite Pokrajinski muzej Kočevje čez deset let? Bo bolj digitalen, bolj odprt, bolj povezan s skupnostjo? Kaj bi si želeli, da obiskovalci takrat občutijo ob obisku?

Pri našem osnovnem poslanstvu, torej zbiranju in ohranjanju gradiva, verjetno ne bomo imeli težav. Več izzivov pa vidim pri predstavljanju javnosti, saj se na tem področju stalno prilagajamo, kako vsebine narediti dostopne in zanimive ob omejenih sredstvih. Na nek način smo tudi izobraževalna ustanova.

Če greš na koncert ali v kino, greš zato, ker si to želiš. V muzeju pa se vendarle na nek način tudi učiš, zato moraš biti pripravljen na takšno izkušnjo.

Kar zadeva način predstavitve, pa je zaradi vse konkurence to precejšen izziv. Kaj ljudi danes sploh pritegne? Kako se možgani razvijajo ob vsej sodobni tehnologiji? Ne moremo preprosto reči, da se bodo ljudje začeli vračati nazaj iz nostalgije.

Če njihovi možgani niso navajeni sprejemati določene količine informacij, bo to težko doseči.