Ministrica Fridl Jarc: Strokovne službe so Vrečko že februarja opozorile, da na ministrstvu ni denarja

Kultura ne more biti leva ali desna, vaša ali naša, je za STA povedala ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc. “Zloraba kulture za kulturni boj je bila v zgodovini, zlasti pa po drugi svetovni vojni, izrazita. Skrajni čas je, da se neha,” je dejala v pogovoru, v katerem je osvetlila svoje poglede na kulturno politiko in razumevanje umetnosti.

Začniva pri zgodbi ljubljanske Drame. Ministrstvo naj bi do konca leta objavilo razpis za novo idejno rešitev dotrajanega poslopja, prenova pa naj bi potekala v zdajšnjih gabaritih, brez podzemnih garaž. Na drugi lokaciji pa naj bi zaživel nov gledališki center?

Že v primopredaji ministrici Asti Vrečko leta 2022 smo predali sporočilo, da predlagamo obnovitev Drame v obstoječih gabaritih in iskanje ustreznega prostora za izgradnjo novega gledališkega centra. Zelo žalostno je, da v vseh teh letih ni bilo pravočasno zagotovljeno zemljišče nekdanjega Šumija, kjer bi bil lahko novi objekt neposredno povezan z Dramo in danes bi bile rešene vse težave. Očitno so bili interesi drugačni in zdaj rešujemo situacijo, kakršno smo podedovali.

V štirih letih se gradbišče kljub impozantnim napovedim predhodne vlade in ministrice Vrečko ni odprlo, nikamor se ni premaknilo in takega stanja ne moremo več imeti še nadaljnjih nekaj let. Zato je edina racionalna odločitev – menim, da se s tem strinja že širša javnost -, da objekt čim prej obnovimo v obstoječih okvirih, vzporedno pa še iščemo tudi lokacijo za izgradnjo gledališkega centra za sodobne projekte. Prav tako rešitev so našli v Zagrebu, kjer deluje HNK1 in HNK2.

V kulturni javnosti je v zraku tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo z Javno agencijo za knjigo (JAK), saj ste izrazili pomisleke o učinkovitosti njenega delovanja. Kje vidite težave?

JAK je bila ustanovljena v času prvega mandata ministra Vaska Simonitija ravno z namenom, da področje knjige izrazito okrepimo s samostojno agencijo, ki izvaja širše naloge promocije knjige, dvig bralne pismenosti, uveljavitev slovenske literature v mednarodnem prostoru, da bi, skratka, to lahko izvajala bolje kot službe na ministrstvu za kulturo v okviru nekakšnega sektorja. Že ob ustanovitvi sem izrazila bojazen, da bo to predvsem še ena agencija, ki bo za plače uslužbencev in delovanje porabila precejšen delež denarja, ki bi sicer šel neposredno za knjigo. Mislim, da so se nekateri strahovi iz tistega obdobja dejansko uresničili. Na agenciji je vedno več zaposlenih, plačevati je treba računovodsko in pravno službe, vse, kar bi lahko v okviru sektorja za knjigo na ministrstvu opravljale že tukaj delujoči zaposleni.

A ne smemo gledati zgolj s finančnega vidika, ampak tudi z vsebinskega. Ali je JAK uresničila vse tiste naloge, zaradi katerih je bila ustanovljena? Prejeli smo zadnje rezultate bralne pismenosti, ki izrazito upada, na tem področju je bila neuspešna. Se je Slovenija uveljavila ne le kot literarno zaželena turistična destinacija, ampak tudi kot relevantna država za prevajanje njenih del v tuje jezike? O tem je nekaj povedal tudi vodja projekta Slovenije kot častne gostje na frankfurtskem knjižnem sejmu pred tremi leti Miha Kovač, ki je izrazil dvom, ker gostovanja dolgoročno nismo uspešno izkoristili, saj se prevajanje slovenskih del v tuje jezike ne dviguje. Celovitih podatkov o tem, kako uspešna je bila JAK v nekaterih drugih segmentih, ta trenutek še nimamo, zagotovo pa je to, kar sem omenila, problematično.

Ob začetku mandata ste napovedali manj birokracije in več kulture. V tej luči lahko razumemo tudi napoved združevanja štirih institucij, ki se ukvarjajo s filmom – Slovenskega filmskega centra, Slovenske kinoteke, Viba filma in Filmskega arhiva – v skupen avdiovizualni center?

V pripravi je zakon o enotnem avdiovizualnem centru, po katerem naj bi se združile vse službe s področja filmske umetnosti. Bolj ko bomo uspeli racionalizirati vse podporne službe, več bo ostalo umetnosti. Takšni veliki centri so znatno bolj komunikativni, tudi za tuje izvajalce, snemalce filmov na naših tleh. Zakon mora še v medresorsko usklajevanje, pridobivanje javnih mnenj, konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta pa bi bil lahko sprejet na vladi.

Bojazen, da bi ti zavodi izgubili svojo suverenost, je po vašem mnenju odveč?

Bojazni so povsem neupravičene. Poglejmo si primer javnih zavodov, recimo mariborskega Slovenskega narodnega gledališča, ki je v tem pogledu največji. Tam se družijo opera, balet in drama na najbolj imeniten način in noben od teh segmentov ne jemlje suverenosti drugemu, ampak se med seboj izrazito oplajajo.

Poleti ste obvestili javnost, da se v proračunu ministrstva za kulturo soočate z 8,9 milijona evrov primanjkljaja. Sledili so že znani ukrepi, nato pa je jeseni rebalans za letošnje leto prinesel 13,5 milijona več. Zakaj torej poprejšnje poteze zaustavljanja razpisov in odločb?

Strokovne službe so že februarja opozarjale ministrico Vrečko, da na določenih postavkah ni denarja, ker so se sprejemali zakoni, ki niso imeli pokritja v načrtovanem proračunu za leto 2026. Hkrati so izdajali tudi nove razpise. Predvsem so bila predvidena prenizka sredstva za samozaposlene v kulturi glede na sprejet zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in tako je že aprila vodja sektorja za statusne zadeve tedanjo ministrico opozoril, da že v prihodnjih mesecih ne bo dovolj sredstev za plačilo socialnih prispevkov samozaposlenim. Stanje je bilo nevzdržno torej že v prvi polovici leta.

V primopredajnem zapisniku takšno stanje ni bilo omenjeno. Ko pa smo začeli pregledovati dejansko višino razpoložljivih sredstev, nas je finančna služba opozorila na primanjkljaj. Osebno sem se čutila odgovorno, da kar 2400 samozaposlenim zagotovimo socialno varstvo. Pregledali smo, kje lahko prihranimo, da bomo lahko sredstva nemudoma preusmerili na postavko za poplačilo njihovih socialnih pravic, ker je velik del proračuna obremenjen za poplačilo plač javnih zavodov in vseh drugih zakonsko predpisanih socialnih prispevkov.

Zato so nam ostala zgolj in samo tista sredstva, kjer so bili razpisi že objavljeni, pa morda odločbe in pogodbe še niso bile izdane. Nemudoma smo o primanjkljaju obvestili ministrstvo za finance, ki je reklo, da si moramo sredstva zagotoviti sami. Čez poletje smo morali reševati stvari na način, da bi lahko izpeljali proračun do konca v primeru, če do rebalansa in dodatnih zagotovitev sredstev ne bi prišlo. Večina sredstev v višini 13,5 milijona evrov, ki so bila z rebalansom za leto 2026 dodatno zagotovljena, je kohezijskih. In natančno je določeno, za kaj jih lahko uporabimo, bistveno pa je, da se lahko prenašajo tudi v prihodnja leta.

Vzporedno je tekla zgodba o zavodu za sodobni ples. Na nek način se je ponovilo leto 2011, ko je zavod ministrstvo za kulturo pod vodstvom Majde Širca ustanovilo, pod ministrom Vaskom Simonitijem pa ukinilo. Četudi ste omenjali, da ustanovitvenih dokumentov ni mogoče izvrševati na način, ki bi zagotavljal zakonito, pregledno in finančno vzdržno delovanje novoustanovljenega javnega zavoda, se zdi, da se vam tudi sicer zavod ne zdi potreben?

Zavod za sodobni ples je bil dejansko že ob sami ustanovitvi problematičen, to je ugotovila tudi Mestna občina Ljubljana, ki je bila povabljena, da sodeluje kot soustanoviteljica. Jasno je sporočila, da je takšen občinsko-državni zavod unikum in da bo težko definirati ustanoviteljske dolžnosti, obveznosti, pravila delovanja, če ga ustanavlja več različnih subjektov, ki delujejo na različnih nivojih. Da pogodba ni izvršljiva, ker ne opredeljuje, kateri ustanovitelj ima katere finančne dolžnosti, so Asto Vrečko strokovne službe ministrstva opozorile, a je pogodbo kljub temu podpisala.

Po nastopu mandata pa smo prejeli tudi predlog sistemizacije delovnih mest. V tem predlogu je bilo od 19 delovnih mest kar 16 organizacijsko-tehnične narave in le trije plesalci. Torej naloga takega zavoda sploh ne bi bila vzpostavitev umetniškega ansambla, kar seveda spet nasprotuje naši zavezi: “Manj birokracije, več ustvarjalnosti”.

Z druge strani so sledila pojasnila, protiargumenti, tudi glede sistemizacije. Za usklajevanje se niste odločili, glede podpore sodobnemu plesu pa ste rekli, da jo boste zagotovili drugače.

Sodobna plesna umetnost zelo dobro deluje že v posameznih nevladnih organizacijah, ki imajo zagotovljene prostore na občinski ravni v Ljubljani, recimo v Španskih borcih, pa v Plesnem teatru Ljubljana in jih tudi na ministrstvu izdatno podpiramo in financiramo. Imamo Floto v Murski Soboti, sodobni ples je zelo razvit v Celju … Prikriva se dejstvo, da je na področju plesne umetnosti že vzpostavljena izobraževalna institucija – na univerzi Alma Mater Europaea poteka študij plesa. Njihova naloga je torej razvijati predvsem teorijo plesne umetnosti in opravljati raziskovalno delo na področju plesne dejavnosti.

Če hočemo skrbeti za neposreden razvoj sodobnega plesa, je torej veliko bolj smiselno investirati več sredstev v neposredno plesno ustvarjalnost, namesto v institucijo, kjer bodo največji strošek plače in delovanje zavoda, minimalno pa bi ostalo za sodobno plesno umetnost.

Zakaj torej, če argumente preslikamo še na Muzej slovenske osamosvojitve, ta vsebinsko ne ostane po Muzejem novejše zgodovine Slovenije?

Osamosvojitev Slovenije pomeni nedvomno vrhunec vse naše zgodovine. Presodite sami, ali si potemtakem najpomembnejša zgodba v zgodovini našega naroda ne zasluži samostojne muzejske obravnave.

Ves čas se kaže delitev na takšno in drugačno kulturo ali umetnost, vašo in našo, levo in desno. Menite, da delitve ni mogoče preseči?

Na predstavitvi za ministrico v državnem zboru sem poudarila, da kultura ne more biti leva ali desna, naša ali vaša. Smo ali pa nismo kulturni. To velja enako za vse, razlikujemo pa se v tem, kako kulturo ali umetnost razume sleherni med nami. Temeljno vprašanje je, kako živeti to različnost tudi na področju kulture in umetnosti. Sama poudarjam, da se žal kultura velikokrat izrablja za kulturni boj, to se je še posebej intenzivno dogajalo v obdobju drugi svetovni vojni. To je verjetno posledica naše zgodovinske posebnosti v primerjavi z drugimi narodi. Ti so se konstituirali predvsem skozi svojo epsko zgodovino, z osvajanjem ozemelj, mi pa smo se ohranili kot narod s svojo kulturo in jezikom. Enotni jezik je povezoval to etnično skupnost, da se je potem zavedela svojih narodnobuditeljskih idej. Z nastankom samostojne Slovenije se je naša kultura znašla v praznem prostoru, ko po stoletjih ni imela več politične vloge. Zgodilo se je, da so si nekatere politične sile želele kulture polastiti in hočejo z njo upravljati.

Ocenjujem, da mora v 21. stoletju, predvsem v zdajšnjem času, ko nam grozijo vojne, nevarnosti, ko nam vladata kaotičnost duha in sveta, kultura znova pognati tiste korenine, iz katerih je zrasla. Nastala je iz človekove potrebe, da izstopi iz svojega vsakodnevnega zadovoljevanja potreb in drugemu človeku sporoči nekaj lepega, mu to sporoči na drugačen način, z lepo besedo, glasom, podobo …, da v neizprosnost vsakdana prinaša tudi etično razsežnost iskanja dobrega in resnice. Bolj ko se bomo soočali z nevarnostjo zunanjega sveta, bolj bo potrebno, da se kultura vrne k svojim temeljem, če hočemo ohraniti svojo človečnost, svoj narod in svojo državo. Slej ko prej se bomo na poti znašli skupaj.

Večkrat ste omenili, da se velja zavedati, kaj je klasična kultura in kakšno je njeno mesto. Nam lahko osvetlite lastno razumevanje kulture, umetnosti?

Razumeti bomo morali, da je kultura nekakšen tok, ki ima glavno strugo in pritoke. Glavna struga je tista osrednja, ki teče skozi stoletja in ji pravimo klasika. Da pa se ta struga polni, so nujni tudi pritoki in to je eksperimentalna umetnost. Ta drvi čez brzice, je torej bolj drzna, ko soustvarja in se izliva v skupni tok kulture. A pritok glavno reko le oplaja, ne določa pa, kam bo tekla njena glavna struga. Danes smo v kulturi situacijo zaobrnili. Pozabljamo na klasiko in poveličujemo eksperiment, angažiranost, avantgardnost.

Izgubili smo hierarhijo, kaj torej pomeni jedro slovenske kulture in kaj so njeni pritoki. Javni zavodi predstavljajo jedro kulture, ne samo v organizacijskem, ampak tudi v vsebinskem pomenu, so aristokratski hranitelji klasičnosti.

Napovedali ste tudi večjo podporo zamejski kulturi. Kakšna bo nadgradnja za večjo povezanost z matico?

Pozna se, da sem predhodno delala na Slovenski matici, kjer se je pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora tudi izoblikoval. To pomeni, da se slovenska kultura ne more končati na mejah države Slovenije, da je razumevanje slovenske kulture veliko širše. Za razumevanje slovenske kulture je torej temeljno, da sega na vse koordinate sveta, kjer se ustvarja v slovenskem jeziku in kjer se ustvarja iz slovenske kulturne identitete. Takoj po nastopu mandata sem pozvala vse naše službe, da mi pripravijo seznam pozivov in razpisov, kamor se tudi Slovenci, zlasti v zamejstvu, že lahko prijavijo. Razveselil me je podatek, da je že kar nekaj takih možnosti, recimo na področju štipendiranja.

Obenem si želimo skupaj z uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu vzpostaviti nekakšen sklad ali vsaj postavko za promocijo Slovencev iz zamejstva in tistih, ki živijo po svetu, v matični domovini. V mislih imamo kulturne nastope v Sloveniji, da tudi matična Slovenija spozna njihovo ustvarjalnost.

Če se ustaviva še pri RTV Slovenija in referendumu. Kakšno RTV si želite?

Osebno si želim takšno javno RTV, ki bo dejansko večino svojega časa opravljala naloge javne službe, če prejema javna sredstva s prispevki državljank in državljanov. To pomeni javno službo na področju izobraževanja, kulture, športnih prenosov nacionalnega pomena, verskih skupnosti, na področju manjšin … Če primerjamo obseg programa, ki je nekoč potekal v okviru javne službe samo na področju kulture, in danes, se upravičeno sprašujemo, ali je ta obseg še vedno enak.

Kar zadeva referendum, pa je razprava na temo financiranja javne RTV nujno potrebna, saj vidimo, da je volilno telo izrazito polarizirano in zaupanje v vodstvo RTV očitno pada. To je jasno razvidno, če primerjamo izide tokratnega glasovanja z glasovanjem državljank in državljanov o obstoječem zakonu o RTV pred nekaj leti. Vemo, da je država dolžna financirati javno radiotelevizijsko službo že z ustavo. V kakšni meri, kakšni obliki, na kakšen način pa bo treba premisliti na novo, tudi zaradi soočanja z novimi tehnologijami in pojavom umetne inteligence.

Sta