Mimi Marčac Mirčeta in Maša Drčar. NewSteps je evropski projekt pri katerem aktivnim plesalcem omogočimo, da prehod ni prepad, ampak naslednji korak!

3 hours ago 35

Mimi Marčac Mirčeta in Maša Drčar sta združili moči v evropskem projektu NewSteps. Projekt na področje plesa prenaša model dvojne kariere iz športa: plesalec se še v času aktivne kariere uči vodenja, produkcije in kulturnega managementa, da prehod ni prepad, ampak naslednji korak! Kar pionirsko delo , ne samo v Sloveniji!

Draga Mimi in draga Maša, dobrodošli na mojem portalu in čas je, da predstavimo vajin projekt NewSteps, ki pa nekako ni čisto vajin ampak sta vidve del evropskega projekta, ki združuje več držav ampak z istim namenom. Torej, za kakšen projekt gre in kako sta se sploh pridružili projektu?
Maša&Mimi: Res je, PŠUK Mimi je eden od partnerjev v projektu NewSteps, ki je sofinanciran s strani programa Ustvarjalna Evropa. Projekt želi plesalcem omogočiti dodatne možnosti, ko se odločijo, ali pa morajo, skleniti svojo plesno kariero. Odrska kariera plesalca je pravzaprav kratka, telo ne zdrži napornega tempa v nedogled, znanje in izkušnje plesalca pa potem pogosto ostanejo neizkoriščene. Zato bi jim želeli še pred tem pomagati razviti dodatne spretnosti in znanja, s katerimi bodo lažje opravljali tudi druga, s kulturo in plesom povezana dela. Pravzaprav na področje plesa prenašamo model dvojne kariere iz športa: plesalec se še v času aktivne kariere uči vodenja, produkcije in kulturnega managementa, da prehod ni prepad, ampak naslednji korak. Pobuda za sodelovanje je prišla iz Italije, ko so začeli razvijati idejo o evropskem projektu, ki bi podprl plesalce na prehodu kariere. Povabili so nas k sodelovanju in seveda smo z veseljem pristali. Koordinator projekta je Univerza uporabnih znanosti Savonia s Finske, partnerji pa, poleg nas, prihajajo še iz Italije, Bolgarije in Romunije.

Čigava pa je bila konkretno prvotna ideja? Mimi, tvoja ali Mašina? Iz kakšnih vzgibov?
Mimi: Maša je strokovnjakinja na področju evropskih projektov in ko je dobila povabilo za ta projekt me je povabila k sodelovanju. Meni se je zdel izredno zanimljiv in sem takoj rekla da sem za. Predvsem, ker sem sama čutila potrebo po čem podobnem.
Maša: Osnovna ideja o tovrstnem projektu je prišla iz Italije, povabilo za sodelovanje pa so najprej poslali meni, ker se poslovno ukvarjam z vodenjem evropskih športnih projektov in partnerje poznam že iz prejšnjih sodelovanj. Ker so vedeli, da sem hkrati še vedno povezana tudi s plesnim svetom, so se obrnili name. Ko sem idejo predstavila Mimi, je takoj prepoznala pomen projekta za plesni svet in seveda pristala.

Problema oz. prekvalifikacija plesalcev v odrasli dobi oz. v dobi, ko telo več ne zmore zahtevanih nalog na odru se pri nas ni konsistentno lotil še nihče. Zakaj mislita, da smo to fazo na nek način kar preskočili in iz plesalca naredili ‘pasivnega upokojenca’?
Mimi&Maša: To je problematika, s katero se srečujejo tudi v tujini. Žal je sistem zaenkrat naravnan na izobraževanje in nastopanje, ne na to, kaj pride za odrom. V drugih športih je koncept dvojne kariere prisoten že nekaj časa. Športnike se ozavešča, se z njimi dela, omogoča se jim dodatna usposabljanja in prilagojeni pogoji izobraževanja. Ples je iz tega sistema nekako izpadel, morda zato, ker je od nekdaj nekje na meji med športom in umetnostjo. Ampak seveda to ne pomeni, da se tega ‘zaostanka’ ne da nadoknaditi… je pa potrebno začeti sistematično delati tudi na tem področju.

Imata podatke koliko je sploh takšnih plesalcev, ki bi si želeli prekvalifikacijo pri nas? In kakšna je statistika pri drugih sodelujočih državah?
Mimi&Maša: Konkretne analize na tem področju še ni bilo narejene, zato natančnih številk žal nimamo. Tudi to je ena od nalog projekta: raziskava, ki bo malce osvetlila tudi to področje. Lahko pa rečeva, da je zaenkrat zanimanje med plesalci, trenerji in organizacijami, ki jim projekt predstavimo, veliko. Vsi ga sprejmejo z velikim odobravanjem in želijo vsak na svoj način prispevati k realizaciji.
Je več moških ali žensk, iz katerih plesnih stilov prihajajo?
Mimi&Maša: V trenutni fazi projekta še nimamo izbranih plesalk in plesalcev, ki bodo del pilotne izvedbe usposabljanja, zato bi težko ocenili. Želimo pa si, da bi bila enakovredno zastopana oba spola. Enako bi lahko rekli o plesnih stilih: povabili smo vse organizacije, ki delujejo na področju plesa in na odprti poziv so se prijavile šole folklore, hip-hopa, jazz baleta, cheerleadinga, sodobnega plesa, latinskoameriških in standardnih plesov, pa tudi plesne akademije in krovne organizacije. Vsi so dobrodošli.
Kako se bo projekt razpletel naprej? Imata kakšna predvidevanja oz. kakšne so vajine želje?
Mimi&Maša: Pred nami je še dolga pot, saj bo projekt trajal 3 leta. Najprej načrtujemo podrobnejšo analizo potreb plesalcev in organizacij. V vsaki državi bomo izvedli anketo med plesalci ter intervijuje z ljudmi, ki to področje najbolje poznajo. Sledijo tri okrogle mize v vsaki državi, kamor bodo povabljeni predstavniki sveta plesa, športa, izobraževanja in kulture. Želimo si pridobiti čim več informacij, ki nam bodo pomagale pri oblikovanju usposabljanja in pripravi smernic za podporo plesalcem pri prehodu kariere. Nastal bo program usposabljanja, ki ga bo pilotno preizkusilo 12 plesalk in plesalcev in vsake države – opravili bodo spletno usposabljanje, nato pa odšli za teden dni v Sofijo na praktični del. Ob koncu prejmejo Certifikat Univerze uporabnih znanosti Savonia, ki ustreza 5 ECTS. Najpomembnejše pa je, da se s projektom začenja dialog o dvojni karieri plesak in plesalcev. Ne samo na ravni posameznika, ampak kot razmislek o politikah in sistemih, ki bodo evropske plesalce ob koncu kariere podprli usklajeno in dolgoročno. In seveda – želimo si, da bi program usposabljanja NewSteps na dolgi rok ostal dostopen vsem, ki ga bodo želeli opravljati.

Mimi, pravkar si prišla iz Makedonije, kjer je potekalo evropsko prvenstvo v jazzu in modernu ter baletu in improvizaciji. Nam lahko kaj več poveš o kakovosti plesa, ki si ga videla, o rezultatih sem nekaj že poročala, bolj me zanima kaj si videla, kaj opažaš, kaj izginja, kaj je v ospredju, kaj pogrešaš v estetskem, koreografskem in tehničnem smislu?
Mimi: Pravkar sem se vrnila z evropskega prvenstva v Skopju, čudovitega mesta, ki je tokrat gostilo najboljše evropske plesalce. Sama lahko govorim predvsem o jazz delu prvenstva. Nivo plesa je iz leta v leto višji. Na odru danes gledamo plesalce, ki so po tehnični pripravljenosti, odrski prezenci in kakovosti izvedbe že na zelo profesionalni ravni – in to že v otroških starostnih kategorijah. Koreografije so zelo dovršene, plesalci pa, predvsem tisti na najvišji ravni, plešejo z veliko strasti, samozavesti in občutkom za izraz. Zanimivo je, da se je v zadnjih letih nekoliko spremenil tudi sam pristop h koreografiji. V preteklosti so bile točke pogosto zelo tehnične, z velikim številom skokov, obratov in akrobatskih elementov. Včasih je vse skupaj že spominjalo na gimnastično vajo. Danes pa se ponovno vračamo k bistvu – k plesu, gibu, muzikalnosti in izrazu. To me zelo veseli. Na jazz tekmovanjih ponovno vidimo več prave jazz tehnike: izolacije, kakovostne in koordinirane gibe, različne dinamike, natančno izvedene tehnične elemente in predvsem dobro povezavo med tehniko, glasbo in plesnim izrazom. Tehnika je še vedno zelo pomembna, vendar ni več sama sebi namen. Postaja sredstvo, s katerim plesalec izraža glasbo in vsebino koreografije.
Kaj pa me zmoti? Predvsem opažam, da so v nekaterih otroških kategorijah gibi postali preveč ženstveni in odrasli. Otroci so vse bolj obremenjeni s posnemanjem odraslega plesnega izraza in včasih izgubijo tisto iskrenost, igrivost in spontanost, ki bi morala biti značilna za njihovo starost. Pogrešam tudi večjo raznolikost pri izbiri glasbe. Zdi se, da se je v zadnjem času našel nekakšen ‘recept’, ki ga nato uporabljajo številni koreografi. Tako lahko isto glasbo oziroma glasbene motive slišimo na tekmovanju tudi desetkrat. Lep primer je bil letos ‘Many Many’, ki se je pojavil v številnih koreografijah. Jazz pa ponuja izjemno širok glasbeni prostor. Od klasične jazz glasbe, swinga in bluesa do popa, rocka, soula, funka in etno glasbe. Na vse to je mogoče ustvariti kakovostno jazz koreografijo. Zato si želim predvsem več ustvarjalnosti, poguma in raznolikosti. Tehnika je pomembna, vendar je ples umetnost. In prav skozi glasbo, gib in osebni izraz plesalca lahko vsaka koreografija dobi svojo identiteto.

Mednarodna plesna zveza IDO postaja je že nekaj časa ogromna organizacija. Koliko časa si že del IDO-ja in kaj je tisto kar se je najbolj spremenilo iz začetnih časov? Kaj je dobrega in kaj malo manj dobrega?
Mimi: V IDO sem aktivna že 36 let, zato sem imela priložnost spremljati njen razvoj praktično od začetka. Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da se je v tem času spremenilo ogromno. IDO je iz organizacije, ki je na začetku povezovala približno deset držav, prerasla v svetovno plesno organizacijo, ki združuje države z vseh kontinentov. To je izjemen razvoj in hkrati dokaz, kako pomembna in priljubljena je postala tekmovalna plesna scena. Velik del tega razvoja pripisujem tudi sedanjemu vodstvu IDO, predvsem predsedniku dr. Veliborju Srdiču in Fioni Johanson, ki imata veliko energije, idej in vizije za nadaljnji razvoj organizacije. Veliko se vlaga tako v strokovni razvoj posameznih plesnih disciplin kot tudi v kakovost tekmovanj, sodniški sistem in izobraževanje. Zelo pomemben korak je tudi povezovanje IDO z akademskim okoljem. Pred kratkim je bilo vzpostavljeno sodelovanje z našo Akademijo za ples Alma Mater Europaea, v okviru katerega bo leta 2027 potekalo mednarodno izobraževanje za trenerje. Takšni projekti so pomembni, saj ples potrebuje ne samo dobre plesalce, ampak tudi strokovno usposobljene trenerje in pedagoge. Seveda ima velik razvoj organizacije tudi svojo drugo plat. Pravilniki in sistemi ocenjevanja se nenehno nadgrajujejo in dopolnjujejo. Za nas glavne sodnike to pomeni, da moramo ves čas spremljati spremembe in se nenehno izobraževati.
Po drugi strani pa je prav to dokaz, da želi IDO vzpostavljati vedno bolj profesionalne in transparentne standarde. Današnje sodniške licence in izpiti so zelo zahtevni in zahtevajo dobro poznavanje pravil, tehničnih kriterijev posameznih plesnih disciplin.
Ko primerjam današnji sistem z začetki, je razlika ogromna. Sama sem bila zanimivo že na svojem prvem tekmovanju v vlogi sodnice in ne trenerke. Takrat me je pokojni Tomaž Ambrož poslal soditi tekmovanje, ker je poznal moje znanje in izobrazbo na področju show dance. Danes takšen vstop v sodniško delo ne bi bil več mogoč. Brez ustreznega izobraževanja, licence in opravljenega sodniškega izpita sodnik ne more soditi na tekmovanjih. In ti izpiti niso enostavni. To je pravzaprav dobro, saj mora biti sodnik danes strokovno usposobljen, objektiven in odgovoren do vseh tekmovalcev.
Če bi morala izpostaviti največjo pozitivno spremembo, bi rekla predvsem profesionalizacija. IDO je danes veliko večja, bolj organizirana in strokovno strukturirana organizacija. Vse več držav se vključuje, vse več je izobraževanj in vse več pozornosti se namenja kakovosti. Hkrati pa moramo paziti, da ob vsej tej rasti ne izgubimo tistega, kar je bilo v začetku najpomembnejše – ljubezni do plesa, ustvarjalnosti in ljudi, ki s svojo energijo gradijo plesno skupnost. To je vrednota, ki jo moramo ohraniti tudi v prihodnosti.

Maša, o tebi pa žal ne vem skoraj nič (oprosti), pa nam zaupaj kako si povezana s plesom in kako pomemben je ples v tvojem življenju?
Maša: Poslovno se ukvarjam z vodenjem mednarodnih športnih projektov, od nekdaj pa sem si želela to delo združiti s plesom, ker je od malih nog velik del mojega življenja. Z Mimi se poznava že vrsto let. Bila je moja prva trenerka jazz baleta v takratni plesni šoli Urška, kjer sem skoraj 20 let plesala in tekmovala. Kasneje sem nekaj let nastopala v ProDance skupini Mihe Krušiča, potem pa sem tudi jaz morala začeti razmišljati o ‘plesni upokojitvi’. Po nekaj letih premora sem bila zelo vesela, ko sem spet stopila v Mimine plesne dvorane. K njej hodim na treninge jazz baleta, ki so namenjeni nekdanjim plesalcem. Sedaj sicer ples ni več moj ‘prvi plan’, ampak prekrasen način sprostitve in lahko bi rekla, da sedaj v njem uživam še bolj kot kadarkoli prej. Pred dvema letoma smo se z Mimi in soplesalkami celo odločile ponovno preizkusiti na tekmovalnem parketu in osvojile naslov svetovnih prvakinj v kategoriji Člani 2. Na ta način se je krog sklenil – svoje prve plesne korake in uspehe smo doživele skupaj, in očitno bomo tudi zaključile tako.
Hvala obema in želim uspešno realizacijo NewSteps projekta in seveda vsega kar sodi zraven.

Read Entire Article