Medi(n)teran: Štrige in štrigoni

Današnje generacije čarovnice poznajo predvsem iz pravljic in drugih otroških zgodb, ki so jih poslušali ob svojem odraščanju. V Istri pa so ljudje še pred par desetletji verjeli v nekaj precej bolj resničnega, in sicer v štrige in štrigone. Skrivnostni varuhi in čarovnice istrskega izročila so bili del vsakdanjega življenja številnih istrskih vasi. Starejši vaščani so pripovedovali zgodbe o ljudeh s posebnimi močmi, ki so vplivali na zdravje ljudi in živali ter se ponoči spopadali z usodo svojih krajev. Te skrivnostne osebe so imele v svojih okrožjih pomembno vlogo.

Po ljudskem izročilu so bile štrige torej ženske z nadnaravnimi sposobnostmi. Številni so v njih videli vzrok za povzročanje bolezni, nesreč in slabih letin. Če je nenadoma poginila živina, če je otrok zbolel brez tehtnega razloga ali če je družino spremljala vrsta nesreč, je sum pogosto padel na štrigo. Seveda, tu ni šlo za zgodovinsko dokazane čarovnice, marveč za ljudsko razlago dogodkov, ki jih ljudje nekoč niso znali pojasniti. V mnogih vaseh so celo verjeli, da se štriga rodi z določenim znamenjem ali pa svoje sposobnosti podeduje. Zaradi tega so bile nekatere družine deležne nezaupanja in (lažnih) govoric več generacij. Povsem nasprotno mnenje pa je bilo glede štrigonov, ki so veljali za branitelje pred zlom, saj naj bi ponoči zapuščali svoje telo in se v nevidnem svetu bojevali proti štrigam. Uspeh teh spopadov naj bi vplival na zdravje ljudi, pridelek in splošno blaginjo vasi. Tudi tu so pripovedovalci verjeli, da se človek rodi za štrigona in svoje vloge ne more izbirati. Pogosto so to bili povsem običajni vaščani, ki so podnevi živeli normalno življenje, ponoči pa so se po ljudskem verovanju spreminjali v zaščitniške skupnosti. Vse te zgodbe niso bile zgolj zabava, saj so jih ljudje jemali resno. Če je nekdo veljal za štrigo ali štrigona, je to vplivalo na njegov položaj v skupnosti, saj so se jih nekateri bali, druge so spoštovali, spet tretjim pa so se izogibali. Prav zato so se številne zgodbe prenašale šepetaje in pogosto brez imen. Vsi so vedeli, o kom govorijo, vendar tega niso povedali na glas. Danes raziskovalci takšna verovanja razumejo kot del ljudske kulture, saj so v času, ko ni bilo sodobne medicine in znanstvenih razlag za številne skrivnostne in nepredvidljive pojave, ljudje iskali odgovore v svetu nadnaravnega. Skupnostim so takšne zgodbe pomagale določiti mejo med dobrim in slabim, sprejemljivim in prepovedanim.

Čeprav danes večina ljudi v štrige in štrigone ne verjame več, ti ostajajo pomemben del istrske kulturne dediščine. Njihove zgodbe še naprej živijo v spominih starejših prebivalcev, v zapisih etnologov in v ljudskih pripovedih, ki krožijo po vaseh. Prav zato štrige in štrigoni niso le legendarni liki iz preteklosti, saj so odsev časa, ko je bila meja med vsakdanjim in skrivnostnim precej tanjša, kot si jo predstavljamo danes.

Andraž Velkavrh