Medi(n)teran: Oljčna palma

Cvetna nedelja ima v slovenski Istri nekoliko drugačen videz kot marsikje drugje po Sloveniji. Namesto klasičnih cvetnonedeljskih butar verniki k blagoslovu prinašajo oljčne veje, ponekod pa iz njih izdelajo tudi posebne oljčne palme. Gre za prepoznavno istrsko tradicijo, ki je bila leta 2021 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

Oljčne palme izdelujejo iz osnovne veje oljke, ki jo delno osmukajo, nato pa nanjo spletajo pare oljčnih listov. Za srednje veliko palmo je primerna približno 70 do 80 centimetrov dolga veja z dvema simetričnima in dovolj prožnima stranskima poganjkoma. Večino listov z osnovne veje odstranijo, na njej pa pustijo vršičke. Nato pripravijo mlade, neolesenele vejice z nasproti rastočimi pari listov in z njimi od spodaj navzgor opletejo sredinsko ter obe stranski veji. Za takšno palmo je potrebnih približno sto parov listov.

Ko je pletenje končano, stranska poganjka upognejo proti sredini in ju pritrdijo tako, da nastane simetričen obod. Najpogostejša oblika v slovenski Istri spominja na monštranco oziroma hostijo. Poznali pa so tudi druge oblike, med drugim dvojno palmo in palmo v obliki križa.

Izdelava je zahtevnejša, kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Ni dovolj, da je oljčna veja zdrava, saj mora imeti tudi ustrezno obliko. Posebej primerne so bile necepljene oljke, ki pa so danes redkejše. Tudi strojno obiranje oljk lahko poškoduje veje, zato je iskanje primernega materiala za izdelavo palm bolj zamudno.

Kdaj se je ta posebna oblika oljčne palme v Istri pojavila, ni povsem jasno. Register nesnovne kulturne dediščine jo okvirno datira v drugo polovico 19. stoletja, vendar gre za domnevo. Tudi etnologinja Rožana Koštiál je opozorila, da o kraju in času izvora palme ni mogoče z gotovostjo povedati veliko. V ustnem izročilu se pojavljajo različne razlage, vse od vpliva Dalmacije in Italije do možnosti, da so domačini način izdelave spoznali v mestih.

Bolj dobro je dokumentirana njena razširjenost. Pred drugo svetovno vojno so oljčne palme za cvetno nedeljo izdelovali v krajih z več oljčnimi nasadi, med drugim v Padni, Novi vasi, Krkavčah, Svetem Petru, Pomjanu, Koštaboni, Dekanih, Piranu in okolici Kopra. Palme so izdelovali zase, za duhovnike in druge vaščane, spretnejši izdelovalci pa so jih pred cvetno nedeljo izdelovali tudi za prodajo v Trstu.

Oljčna palma je imela poleg verskega tudi zaščitni pomen. Po blagoslovu so jo verniki odnesli domov in jo postavili na vidno mesto, manjše palme pa so zataknili za sveto podobo ali obesili na zid. Blagoslovljeno zelenje je imelo v ljudskem izročilu zaščitno vlogo, med drugim naj bi varovalo dom pred različnimi nevšečnostmi.

Posebna je bila tudi usoda palme po koncu praznika. Doma so jo hranili do naslednje cvetne nedelje, ko so jo nadomestili z novo in staro sežgali. Palma, ki jo je pri blagoslovu nosil duhovnik, je bila namenjena velikonočnemu ognju, njen pepel pa so nato hranili za obred pepeljenja v naslednjem letu.

Tradicija pa v drugi polovici 20. stoletja skoraj ni preživela. Konec petdesetih let so palme izdelovali predvsem še za domače potrebe in za duhovnike, znanje pa se je ohranilo predvsem med starejšimi prebivalci slovenske Istre. K njegovemu ponovnemu oživljanju je konec 20. stoletja pomembno prispevala etnologinja Rožana Koštiál, ki je spodbujala starejše poznavalce k ponovnemu pletenju in znanje v okviru krožka prenesla tudi na mlajše. Danes se veščina prenaša znotraj družin, med prijatelji in na delavnicah.

Prav zato istrska oljčna palma ni le drugačna oblika cvetnonedeljske butare. Je primer tega, kako se je verski praznik v določenem okolju prepletel z lokalnim rastlinjem, znanjem rokodelstva in načinom življenja. V Sloveniji je blagoslavljanje cvetnonedeljskih butar razširjeno širše, vendar je prav spletanje oljčnih vej in listov v značilne palme posebnost slovenske Istre. Zaradi tega je izdelovanje oljčnih palm danes uradno priznano kot del njene nesnovne kulturne dediščine.

Ana Zupan