Medi(n)teran: Burja

V zadnjih dnevih je slovensko Istro znova malce shladilo, zato se bomo v tokratni rubriki medi(n)teran dotaknili glavnega krivca za to, in sicer burjo. Gre za suh, hladen in zelo sunkovit severovzhodni veter, ki se najpogosteje pojavlja med novembrom in aprilom. Vzroki za njegov nastanek so različni, pogosto pa so lokalnega značaja, ko se nad priobalnimi kraškimi planotami in dolinami zrak dviguje in ohlaja ter kasneje hitro prevali preko gorskih pregrad proti morju. Tako nastale vetrove sicer imenujemo tudi katabatični vetrovi, ki dosegajo hitrost do 20 metrov na sekundo. Pomembno vlogo igra na naših prostorih tudi razgiban relief (Kras, Nanos, Čičarija…), ki deluje kot naravna pregrada in pospeševalnik vetra, ki je najmočnejši ravno ob vzhodni obali Jadrana, kjer lahko sunki presežejo 200 kilometrov na uro.

Za burjo pogosto rečejo, da ima dva obraza, enega, ki čisti nebo, in drugega, ki ga zapira. Anticiklonalna ali svetla burja prinaša jasno in sončno vreme, s suhim in mrzlim ozračjem, zato ji rečejo tudi »lepa burja«. Ciklonalna oziroma temna ali »škura« burja pa prinaša oblačno vreme, lahko tudi dež ali sneg. Gre za bolj enakomeren in dolgotrajen veter. Bura, kot vetru pravijo na Hrvaškem, vpliva tudi na morje in ostalo pokrajino, saj ustvarja kratke, lomljene in ostre valove, povzroča morski dim (pršenje vode), zmanjšuje vidljivost in oblikuje pokrajino (nagnjena drevesa, suhost). Življenje je v krajih, kjer velikokrat pustoši burja, temu primerno prilagojeno. To se vidi pri arhitekturi, kjer se gradijo nizke hiše, s težkimi, kamnitimi in obteženimi strehami, pa tudi polkni. Na splošno je v takih mestih prisotno kar nekaj posebnosti – zapiranje mostov, predorov, cest, sušenje mesa, sušenje perila, prezračevanje… Predznaki burje niso vedno povsem tipični, najpogosteje pa se pokaže s pojavom t.i. bele kape na vrhovih priobalnih grebenov, kjer se začnejo zbirati hladne zračne mase (Nanos, Učka, Velebit itd.). Dokler se veter krepi, raste tudi bela kapa. Ko se prvi oblaki prevalijo navzdol in jih padajoči veter razkroji, burja v kratkem udari tudi na morju. Pomembno je vedeti, da se udari burje pojavijo pretežno v popoldanskem času in trajajo od 2 do 4 dni, izjemoma tudi dlje. Običajno je njena moč okoli poldneva najnižja, maksimum pa doseže v jutranjih oziroma večernih urah. Razkroj bele kape nad grebeni napoveduje tudi skorajšnje prenehanje burje.

Rek, ki se je dandanes še obdržal, pravi, da ljudje burje ne prenašajo, marveč z njo živijo. Sam veter mnogi označujejo za nevaren, saj lahko sunki dosegajo orkansko moč (v Šempasu pri Novi Gorici je novembra 2010 pihala s hitrostjo 301,2 km/h). Nevarna ni le za živa bitja, ampak tudi za promet, ladje in infrastrukturo. Ravno ta ekstremnost ustvarja njen značaj, po drugi strani pa ne gre zgolj za nevarnost, saj je pomembna pri čiščenju zraka in neba. Ko govorimo o burji, tako spoznamo pluse in minuse, dejstvo pa je, da si brez nje slovenske Istre ne znamo predstavljati. Na vsakem posamezniku pa je, da se odloči, ali mu ta odgovarja ali ne.

Andraž Velkavrh