Mazda CX‑60 D254 8AT AWD Homura Plus

V času, ko večina novih avtomobilov bolj spominja na premikajoče se pametne telefone kot na stroje za vožnjo, sem čisto po naključju v roke dobil Mazdo CX‑60. In ta  avto res ne išče izgovorov, saj je namenjen vozniku, kar je danes skoraj eksotika.

Pod pokrovom motorja se skriva tisto, kar bi marsikdo že odpisal – vrstni šestvaljni dizelski motor. Mazda vztraja pri lastni filozofiji in v CX‑60 vgradi 3,3‑litrski e‑Skyactiv D s 254 konjskimi močmi in obilico navora. Motor je vzdolžno nameščen, povezan z 8‑stopenjskim samodejnim menjalnikom brez pretvornika navora ter stalnim pogonom na vsa štiri kolesa. Tehnična postavitev skoraj “stare šole”, a z moderno elektroniko, kjer jo res potrebuješ.

Motor navduši z uglajenostjo. Teče mirno, brez grobosti, zvok je ravno prav dizelsko globok, nikoli vsiljiv. Navor prihaja zlahka, avto pa brez napora pobira kilometre – to je njegov naravni habitat. CX‑60 se najbolje počuti na odprti cesti, kjer pokaže stabilnost, tišino in presenetljivo lahkotnost glede na velikost.

Menjalnik ima prestavno ročko. Pravo, fizično. Brez drsnikov, brez menijev. Enako velja za gumb za izklop sistema start‑stop, kar danes skoraj zahteva aplavz. In potem pride še tisti trenutek razsvetljenja. Fizični gumbi za upravljanje klimatske naprave. Tipke, ki rahlo kliknejo pod prsti. Mazda, hvala.

Infotainment je diskreten, dobro postavljen in ne poskuša biti zvezda večera potniške kabine. Wireless Apple CarPlay deluje brez težav, komandni gumb med sedeži pa pomeni, da med vožnjo ne loviš zaslona kot igrače na sejmu. Notranjost kot celota deluje premijsko. Materiali so dobri, sestava natančna, dizajn zadržan. Mazda se s tem ne baha, kar je pravzaprav še bolj simpatično.

Seveda pa ni vse idealno. Ključ vozila deluje nekoliko “meeh”. Nizka ločljivost zaslona in splošen občutek ne sledita preostali kakovosti avtomobila. Sedež je sicer udoben, a bi lahko bil daljši in z večjo sedalno površino, sploh za daljše poti. Prtljažna vrata se odpirajo precej nizko, kar hitro začutiš, če si malo višje rasti.

Potem je tu še 55‑litrski rezervoar. Glede na dizelski šestvaljnik in potovalni značaj avta se vprašaš zakaj ne več? Poraba je sicer s povprečnimi šestimi litri na sto prevoženih kilometrov zmerna za razred in moč, a daljši doseg bi se tu res prilegel.

CX‑60 tudi ni terenec v klasičnem smislu. Oddaljenost sprednjega odbijača hitro pove, da je to bolj cestni terenec, namenjen asfaltu in ne strminam in kolovozom. Pogon AWD bo pomagal v slabem vremenu, ne pa pri resnem brezpotju.

Na koncu ostane občutek, ki ga v novodobnih SUV‑jih redko dobiš – nekdo je razmišljal o vozniku. O ergonomiji, o občutku, o mehanski poštenosti. Mazda CX‑60 D254 ni popolna, je pa iskrena. In prav zato je zelo, zelo zanimiva.