2 hours ago
32
Slogan »Ljubljana, najlepše mesto na svetu« sem sprva dojemal kot duhovito mantro, ki bo pomagala zastaviti cilje urejanja prostora. V arhitekturi o lepoti pogosto govorimo z zadrego, kot da bi jo morali vedno upravičiti s funkcionalnostjo, racionalnostjo ali učinkovitostjo. Zato se mi je zdel slogan, čeprav očitno pretiran, smiseln. In urejanje mestnega središča je nekaj let zelo intenzivno delovalo v tej smeri. Prenovljeni trgi in ulice so Ljubljano postavili na zemljevid mest, ki jih je vredno obiskati. Veliko zaslugo za to ima Plečnikova dediščina, večinoma ustrezno obnovljena skupaj z okolico. Ljubljana je vzcvetela.
Novo odkrita lepota je pritegnila obiskovalce, mesto pa je začelo spreminjati svoj značaj. Študentski utrip se v središču vse bolj umika turističnemu. Stanovanja postajajo turistične nastanitve, gostinska ponudba se prilagaja obiskovalcem, visoke najemnine pa izrivajo tiste, ki bi tu želeli živeti. Lepota je mestu prinesla uspeh, ki spreminja življenje v njem.
Ob tem se kaže še druga težava: kakovost urejanja središča se ni v primerljivi meri razširila navzven. Kot da bi slogan o najlepšem mestu veljal le za njegov najožji del. Res je bilo zamenjanih veliko kanalizacijskih cevi in preplastenih veliko ulic. Toda obnova infrastrukture še ne pomeni, da nastaja kakovosten mestni prostor.
Nedolgo nazaj sva se s kolegom arhitektom peljala po Dolenjski cesti proti središču. Pogovor se je začel ob novem vila bloku, ki je »pojahal« nekdanjo hišo. Od nje je ostal le vogalni zidec z elektro omarico. Nenavaden spomenik prejšnji stavbi in še bolj nenavaden prispevek k podobi ene glavnih mestnih cest. Ob vseh prostorskih pravilih, pogojih in soglasjih na koncu dobimo tak rezultat.
Z vsakim prevoženim odsekom sva našla nov primer istega vzorca. Veliko se gradi, vendar posamezne gradnje ne sestavljajo mesta. Vsaka rešuje svojo parcelo, med njimi pa ostaja prostor, za katerega se zdi, da ni nikogaršnja skrb.
Dolenjka bi lahko bila mestna avenija. S tem ne mislim le drugačnega imena ali širšega vozišča. Mislim na cesto, ob kateri je prijetno hoditi, kjer drevesa dajejo senco, pritličja ponujajo dejavnosti in stavbe oblikujejo prepoznaven prostor. Na kraj, kjer bi se želeli tudi ustaviti.
Zanimivo je, da preoblikovanje vpadnic v avenije predvideva že mestni prostorski načrt. Dolenjko sicer iz te usmeritve izvzema, a tudi zanjo zahteva celovit oblikovalski koncept. Vizija torej obstaja. Medtem ko na papirju nastajajo avenije, se ob cestah nizajo nepovezane investicije. Njihovi učinki bodo v prostoru ostali stoletja.
Ko sva se približala središču, sva se vprašala: je Dolenjska cesta najgrša ljubljanska ulica? V mislih sva prečesala še druge vpadnice. Pa začnimo.
Po grdoti se z Dolenjko povsem samozavestno kosa Tržaška. Nov trgovski kompleks ob njenem stiku z obvoznico deluje skoraj osvežujoče. Žalostno je, da za tak vtis zadošča že urejenost posamezne parcele. Ko se bližamo središču, se vozimo mimo razbitin različnih obdobij, med katere se vrivajo novogradnje. Te bi lahko postopoma povezale razdrobljeno obcestno zazidavo, a se večinoma pridružujejo njeni razdrobljenosti. Tržaška ima zgodovinske stavbe in območja, ki bi lahko nosila njeno identiteto: Tobačno, zadrugo Stan in dom, cerkev sv. Antona Padovanskega. Vendar ostajajo posamezne točke, med katerimi se kakovosten mestni prostor izgublja.
Potem je tu Celovška. Ta ima morda najbolj celostno zasnovano podobo, predvsem zaradi velikih stanovanjskih sosesk. Njihova modernistična zasnova je stavbe odmaknila od ulice in jih postavila v odprt prostor. Takšna ureditev ima svoje kakovosti, a Celovški ne daje značaja mestne avenije. Ponekod je prostor med cesto in stavbami danes predvsem parkirišče. Največja zadrega nastane ob stikih s historično zazidavo. Ena najmanjših in najbolj poetičnih Plečnikovih prenov, stara šišenska cerkev, je ujeta v prostorski kaos. Starejše plasti Celovške se zdijo bolj ovira novim gradnjam kot izhodišče za njihovo zasnovo. Z vsako izgubljeno hišo ali nepremišljeno pozidanim vogalom je manj možnosti, da bi cesta dobila prepoznavno podobo.
Dunajska je ena glavnih mestnih osi, zgodovinska povezava proti severu. Človek bi pričakoval, da bo ta popkovina Ljubljane njena najmočnejša avenija. Ob severni obvoznici sklop stavb nekdanjega Smelta, WTC in Rotonde takšno ambicijo celo nakaže. Toda proti središču se mestni značaj izmenjuje z ureditvami, ki delujejo vsaka zase. Težava je v merilu stavb in še bolj v njihovem odnosu do ceste, sosedstva in javnega prostora.
Najbolj boleč prizor ostaja Plečnikov stadion. Ob vsej gradbeni dejavnosti v mestu ta prostor kaže drugo plat iste urbanistične nemoči: prepuščanje propadu. Nekje se gradi brez prepričljivega odnosa do okolice, drugje izjemna arhitektura desetletja čaka, da bi znova postala del mestnega življenja.
Bliže središču je Dunajska bolj izoblikovana. Tudi Emonika, ki raste ob železniški postaji, se mi sama po sebi ne zdi slaba poteza. A ob njej ostaja vprašanje železnice, ki je ostala površju. Njeno nepoglobitev razumem kot eno največjih zamujenih priložnosti Ljubljane: poseg, ki bi lahko povezal dele mesta, bo ohranil njegovo veliko prostorsko ločnico. Če pa po Dunajski krenemo od obvoznice navzven proti Črnučam, se njena podoba znova približa razdrobljenosti Dolenjke in Tržaške.
Šmartinska z novimi ureditvami ob Šmartinskem parku pokaže, kako lahko park in nove stavbe postopoma oblikujejo bolj mestno okolje. Zaradi povezave z BTC je pomembna prometna in poslovna os. Toda prometna živahnost še ni mestno življenje. Tudi tu bi morala cesta poleg povezovanja ciljev postati prostor, ki je vreden obiska sam po sebi.
Zaloška skozi različne odseke kaže skoraj vse doslej opisane težave. Ob industrijskih območjih in Fužinah ima širino in bolj razpoznavno prostorsko ureditev. V Mostah se zoži, starejša zazidava pa je ponekod tako predelana, da težko razberemo njeno nekdanjo logiko. Ob kliničnem centru v ospredje stopi promet. Tu bi morala biti kakovost javnega prostora še posebej samoumevna: zaradi bolnikov, obiskovalcev in zaposlenih, ki ga vsak dan uporabljajo. Tudi Zaloška ima prostore, kjer bi lahko s premišljenimi posegi povezali razdrobljene dele v celoto.
Tu sta še novejši vpadnici, Štajerska in Barjanska. Obe imata velik razvojni potencial. Prav zato bi bilo pomembno pravočasno določiti, kakšen mestni prostor naj nastane ob njiju. Sicer bo tudi tu vsaka parcela dobila svojo rešitev, mesto pa še dve cesti brez skupne podobe.
Ko sva s kolegom sestavljala lestvico najgrših, je zmagala Dolenjka, drugo mesto pa si je prislužila Tržaška. Pri tretjem se nisva mogla poenotiti. A nič zato. Bolj kot vrstni red naju je presenetilo, kako težko bi med njimi izbrala najlepšo.
Ob vseh teh cestah nastajajo stanovanja, ki jih oglasi predstavljajo kot nadstandardna. Toda njihov nadstandard se praviloma konča na parcelni meji. Kaj človek doživi, ko stopi iz stavbe, očitno ni več del ponudbe. Prav tam pa bi morali postati vidni učinki mestnega načrtovanja. Vsaka nova gradnja je priložnost, da poleg stanovanja dobimo tudi boljšo ulico. Prevečkrat dobimo le dražje stanovanje.
Slogan o najlepšem mestu na svetu sem sprva razumel kot ambicijo. Danes vse bolj zveni kot opravičilo, da smo z opravljenim lahko zadovoljni. Če smo že najlepši, čemu bi se še trudili?
Napisal: Matevž Granda
Foto: Google street view
English (US)