Matevž Granda: Gradbišče Beneškega bienala

Ko sem lani prvič od blizu doživel gradbiščno plat Beneškega arhitekturnega bienala, se mi je začelo porajati nerodno, a vztrajno vprašanje: koliko materiala prinesemo, uredimo, predelamo, postavimo in oblikujemo zato, da izrazimo eno misel?

V to zakulisje sta nas lani povabila Claudia Ortigas in Mateo Eiletz iz studia eiletz ortigas s povabilom k izdelavi obsežnih elementov iz zbite zemje. Bienale se nam je odprl kot zapleten organizem, ki pred odprtjem diha skozi gradbišča, dostave, sestanke, zamude, orodja, roke in materiale.

Ena sama ideja lahko zahteva tone materiala, tedne dela, zapletene prevoze, skladiščenje, razstavljanje, montažo, demontažo in odvoz. Ta ideja je lahko dobra in tehtna. Lahko odpira pomembna vprašanja, premika stroko in ustvarja prostor skupnega razmisleka. Lahko pa je tudi ideološka, pristranska, propagandna ali preprosto zgrešena. Lahko je spregledana, preslišana, izgubljena v množici drugih izjav, podob in dogodkov.

Material pa ostane. Vsaj nekaj časa. Potem večinoma postane odpadek.

Ko sem lani hodil med nastajajočimi paviljoni in kasneje med dokončanimi razstavami, si nisem mogel pomagati, da v številnih delih, ki so moralistično govorila o trajnosti, zelenosti, skrbi za planet, sočloveka in vsa živa bitja, ne bi videl tudi nekaj zlaganosti ali vsaj dvoličnosti. Vse te izjave so bile postavljene iz materiala, ki je moral priti v Benetke, se tam za nekaj mesecev ustaviti in nato nekam izginiti.

O tem dvomu sem se pogovarjal tudi z Nino Beguš, slovensko znanstvenico in lingvistko, ki v Združenih državah Amerike raziskuje jezikovne modele umetne inteligence. Na moj pomislek je odgovorila preprosto in natančno: vse to je del svetovnega diskurza stroke. Bienale je prostor, kjer si kolegi z vsega sveta izmenjamo stališča, vprašanja, dvome in vizije. Material, ki ga za to porabimo, je v nekem smislu naš jezik.

Ta misel pomaga razumeti protislovje. Tudi jezik ni nikoli nedolžen. Tudi govor ima svojo ceno. Tudi razstava je oblika izjave, le da ni sestavljena samo iz besed, ampak iz prostora, svetlobe, zvoka, slik, predmetov, poti, konstrukcij in materialov.

Zato sem imel letos ob povabilu k ponovnemu sodelovanju kar nekaj pomislekov. Tokrat ne na arhitekturnem, temveč na umetniškem bienalu, ki se z arhitekturnim v Benetkah izmenjuje vsako leto. Bomo spet sodelovali pri tem velikem spektaklu? Bomo spet del mehanizma, ki ideje spreminja v začasne konstrukcije?

A poklicala je zemlja. Zemlja je eden redkih materialov, ki v tem spektaklu ne postane nujno smet. Lahko se jo ponovno uporabi. Lahko se jo zdrobi, zmoči, pregnete, vrne v nov proces. Ne zahteva popolne oblike, da bi imela vrednost. Njena vrednost ni samo v končni podobi, ampak tudi v kroženju, v možnosti razgradnje in ponovne sestave.

In prav zemlja nas je lestos povezala z umetnico Dano Awartani. Naslov njenega dela, May your tears never dry, you who weep over stones, govori o žalovanju za izgubljenimi mozaikih porušenih objektov v Palestini. Moaziki so prostor žalovanja, spomina in vztrajanja. Arhitektura ni samo arhitektura, ampak sled življenja. Ruševine niso samo ostanki stavb, ampak ostanki svetov.

Danino delo se navezuje na ragmente arhitekturnih vzorcev, ornamentov in spomini se vračajo v novo prostorsko celoto. V takem kontekstu zemlja postane del iste zgodbe. Je material tal, prahu, ruševine in ponovne gradnje. Je nekaj osnovnega, krhkega in obenem trdoživega.

Beneški bienale si najpogosteje predstavljamo kot niz dokončanih podob. Ko so paviljoni odprti in katalogi natisnjeni, besedila urejena, umetnine osvetljene, se obiskovalci premikajo od ene razstave do druge, kot bi stopali skozi skrbno zrežirano predstavo sveta. Toda nekaj tednov pred odprtjem je bienale nekaj povsem drugega. Je gradbišče.

Giardini in Arsenale zsaj še nista prostor reprezentacije, ampak prostor dela. Skozi vrata prihajajo umetniki, arhitekti, kuratorji, producenti, mizarji, električarji, tehniki, asistenti, prostovoljci in delavci. Nekdo išče viličarja, nekdo čaka dostavo, nekdo popravlja detajl, ki je bil na risbi videti preprost, v prostoru pa nenadoma postane problem. Nekdo nosi načrte, drugi orodje, tretji kavo.

V Benetkah tudi najmanjša logistična naloga dobi dodatno plast. Ni običajnega dostopa. Ni tovornjaka, ki bi se ustavil pred vrati. Vsaka vreča, vsak kos lesa, vsak vijak, vsak kilogram materiala mora prepotovati mesto, ki ne deluje po pravilih običajnega gradbišča. Benetke so čudovite tudi zato, ker so nepraktične. In prav zaradi te nepraktičnosti razkrijejo, koliko napora je skritega za vsako podobo, ki jo kasneje doživljamo kot samoumevno.

Letošnje delo je dodatno zaznamoval svet, v katerem živimo, ki ni več tako samoumevno povezan. Geopolitični konflikti niso ostali zunaj razstavnega prostora, ampak so vstopili v samo logistiko nastajanja dela. Tovor mozaikov iz zemlje, ki ga je umetnica čakala iz Saudske Arabije, je zamujal več dni. Ta zamuda ni bila samo produkcijska nevšečnost. Bila je opomnik, da umetnost ne potuje po abstraktnih poteh, ampak skozi resnične meje, pristanišča, dovoljenja, odločitve, konflikte in prekinitve.

Namesto kontemplativnega dela z zemljo smo se znašli v bitki s časom. Mozaiki, izjemno kompleksni in natančni, so začeli nastajati istočasno z zemeljsko arhitekturo, ki jih obdaja. Delo, ki bi si želelo mir, zaporedje in počasnost, se je spremenilo v sočasno usklajevanje različnih rok, odločitev in ritmov. Vsak korak je vplival na drugega. Zemeljski sloj je potreboval svoj čas, mozaiki svojega, otvoritev pa se bliža.

Pri delu z zemljo je to še posebej občutljivo. Zemlja ima svoj ritem. Suši se dolgo. Spreminja se z vlago, temperaturo, debelino nanosa in zrakom v prostoru. Z njo ni mogoče delati hitro. Treba jo je poslušati.

To je v kontekstu Beneškega bienala skoraj subverzivno. Bienale je dogodek rokov, pritiskov in mednarodnih pričakovanj. Zemlja pa je material potrpežljivosti. Ko jo prineseš v prostor razstave, vanjo vstopi tudi drugačna logika. Ne logika spektakla, ampak logika postopnosti. Ne popolna kontrola, ampak sodelovanje z materialom.

A prav v tej napetosti se je zgodilo nekaj pomembnega. Stres, zamude in sočasno delo nas niso samo izčrpali, ampak tudi povezali. Vsi smo ujeti v isti čas, v isto negotovost, v isto odgovornost. Umetniško delo in zemeljska arhitektura ne nastajata ločeno, vsako v svojem idealnem zaporedju, ampak v neposrednem dotiku. Drug ob drugem. Včasih drug čez drugega. V istem prahu.

V tem je nekaj zelo resničnega. Arhitektura in umetnost se pogosto predstavljata skozi končne podobe. Skozi fotografije brez ljudi, skozi gladke površine, skozi čist prostor. A resničnost nastajanja je vedno bolj zapletena, bolj umazana, bolj človeška. In pogosto tudi bolj zanimiva. Gradbišče razkrije odnose, odločitve in vrednote. Pokaže, kdo zna poslušati, kdo zna rešiti problem, kdo zna popustiti in kdo vztraja pri bistvenem.

Ko nanašaš zemeljski sloj, ko opazuješ, kako se površina zapira, kako voda izginja, kako se barva spreminja, kako se v material vpisujejo sledi orodja in hoje, začneš drugače razumeti razmerje med umetnostjo, arhitekturo in delom. Razstava ni več samo nekaj, kar gledamo. Je nekaj, kar je bilo zgrajeno.

V Benetkah je ta izkušnja še močnejša. Mesto samo je nenehno ravnotežje med trajanjem in razpadanjem. Vse je staro, a vse je tudi ves čas vzdrževano. Vsaka fasada, vsak privez, vsak most in vsaka kamnita stopnica pričajo o tem, da lepota ni stanje, ampak proces. Benetke niso ohranjene zato, ker bi se jim čas izognil, ampak zato, ker se z njim ves čas pogajajo.

Morda je prav zato bienale lahko nastal prav tukaj. Kot začasno mesto znotraj mesta. Kot svetovna razstava idej, ki pa vsaki dve leti potrebuje zelo konkretno gradbišče.

Nekaj dni pred odprtjem končna podoba še ni povsem zaključena, a se že riše. V prostoru se že kaže razmerje med zemljo in mozaiki, med podlago in fragmenti, med gradnjo in žalovanjem. Naslov Daninega dela se v tem procesu nenadoma ne bere več samo kot poetična misel, ampak skoraj kot navodilo za gledanje: May your tears never dry, you who weep over stones. Naj se solze ne posušijo tistim, ki žalujejo nad kamni. Ker kamni niso samo kamni. Ker tla niso samo tla. Ker material ni nikoli samo material.

Ko se bodo odprla vrata, bo večina sledov gradnje izginila. Obiskovalci bodo vstopili v dokončan prostor in se posvetili umetnosti. Tako je prav. A za tiste, ki smo bili tam prej, bo razstava vedno imela še eno, nevidno plast. Spomin na dneve, ko še ni bila razstava. Ko je bila še gradbišče.

Morda je prav ta plast ena najpomembnejših. Ker nas spomni, da kultura ne nastaja samo v stavkih, katalogih in otvoritvenih govorih. Nastaja v rokah, materialu in utrujenosti. V potrpežljivosti. V tistem trenutku, ko nekdo še zadnjič poravna površino, preden prostor postane javna podoba.

In zemlja, ki ostane, ima morda še eno tiho prednost pred številnimi drugimi materiali bienala. Njena zgodba se ne konča nujno z demontažo. Lahko se vrne v snov, lahko se ponovno uporabi, lahko nadaljuje drugo življenje. Lansko leto smo za paviljon Združenih arabskih emiratov zbijali obsežno zemeljsko konstrukcijo, ki je letos po nenavadnem naključju postala del slovenskega paviljona. Takšne poti materialov so redke, a dragocene. Kažejo, da tudi v začasnosti bienala obstaja možnost kontinuitete.

Beneški bienale je velik oder sodobnega sveta. A pred vsakim odrom je gradbišče. In prav tam se pogosto skriva njegova najbolj iskrena zgodba.

Piše: Matevž Granda