Matej Brus, Matija Miler, Corbie Phillips: Gozdarska koča

Kako danes graditi v gorskem prostoru, ki je hkrati izjemno občutljiv, zaščiten in močno zaznamovan z arhetipom tradicionalne alpske arhitekture? Odgovor na to vprašanje sta pri projektu Gozdarske koče iskala arhitekta Matej Brus in Matija Miler v sodelovanju z oblikovalko interierja Corbie Phillips.

Naročnikova izhodišča so bila osebne narave z veliko mero občutljivosti do naravnega okolja. »Odraščal sem ob človeku, ki je naravo in gozd razumel drugače kot večina – ne kot kuliso ali vir, temveč kot kompleksen, živ sistem. Naučil me je gledati drevo kot individualnost, z zgodovino, značajem in dostojanstvom. Ta pogled je ostal. Ko danes razmišljam o arhitekturi v gozdu, ne razmišljam o parceli, temveč o skupnosti dreves.« Ta čudovita in prodorna misel ga je vodila do izbire svoje skupnosti na gozdni parceli v objemu Julijskih Alp.

Avtorji so željam naročnika pozorno prisluhnili. Pojavnost koče je zato spoštljivo zadržana – od daleč je monolitnega izgleda, od blizu pa se tradiciji in človeškemu merilu približa z detajli obdelave lesenih elementov stavbnega ovoja. Njihova pestrost je dosežena na različne načine in prehaja od ravnih linij vertikalnega ritma fasadne obloge do krožnih izrezov v polknih in balkonski ograji. Izbira poenotenega odtenka temnega lesa skuša objekt tudi barvno navezati na kuliso okoliških dreves.

Z lesom je prežeta tudi notranjost. Nosilna konstrukcija je masivna, tramovi ter obloge sten in stropov so iz avtentičnega masivnega lesa, nekateri kosi notranjih elementov in dekorja pa so nastali iz dragocenega, tisočletja starega lesa. Les dopolnjuje ročno klesani kamen, ki objekt zasidra v alpski prostor tako fizično kot tudi metaforično.

Zasnova deli prostore na bolj odprt pritlični bivalni del ter nadstropni mansardni del s sobami in več intime. Nadstropji povezujejo spiralne stopnice iz kovanega železa, ki v prostor vnesejo vertikalni poudarek. V detajlih posnemajo neko antično francosko stopnišče s konca 18. stoletja, vendar pa v slovenskem kontekstu izrezi njihovih čelnih ploskev nehote aludirajo na skalnato pokrajino alpskega sveta.

Prostori koče se nizajo sekvenčno na način, da se volumen razkriva postopoma. Pot med njimi usmerja naravna svetloba, ki se tekom leta v gozdnem ambientu kontrastno spreminja. Prav posebno atmosfero ustvarja nizko zimsko sonce, ki preko osvetljenih debel iglastega gozda, ki so poleti v senci svojih krošenj, prodre vse do notranjosti koče. »Arhitektura je tako bolj atmosferska kot reprezentančna,« pojasnjujejo arhitekti. Obenem je poskrbljeno tudi za funkcionalno optimalno osvetlitev, ki kombinira naravne in umetne vire svetlobe. Izbrana svetila so tudi en od ključnih slojev oblikovalskega izraza, saj zbujajo zanimanje in v interierju zažarijo kot nakit.

»Pragmatičnost in iskrenost materiala je bistvo slovenske alpske arhitekture,« izpostavlja oblikovalka. Zato so v interierju prisotni zemeljski barvni toni in rahli kontrasti, oblikovanje pa je brez odvečnih dekorativnih elementov. Prednost je dana teksturi naravnih materialov, ki s časom dobivajo patino in postanejo del gozdnega cikla. Rezultat je tih dialog med toplino interierja in bolj divjo zunanjostjo, še zaključi.

»Vrednost projekta zame ni v formalni inovaciji ali v arhitekturni gesti, temveč v odnosu. V odnosu do gozda, do tišine Triglavskega narodnega parka, do počasnosti, ki jo visokogorski prostor zahteva. Gozdarska koča ni bila zamišljena kot objekt, ki izstopa, temveč kot celota, ki zna biti tiho,« je poetičen naročnik. »V tem smislu je projekt tudi osebna gesta. Ne le kot spomenik dedku, temveč kot nadaljevanje misli, da je narava vedno starejša in pomembnejša od nas (in naše arhitekture).« Pomen takšne miselnosti pa vidi prav v zadržanosti. »V času, ko so alpski prostori pogosto prizorišče tekmovanja v vidnosti, ta koča s svojo zunanjostjo predlaga drugačen model: arhitekturo, ki razume svojo majhnost. Ki zna biti ozadje – življenju, spominu, ustvarjanju.«