Marija Jakopin: Nega mladja

Pred skoraj letom dni se je na eni izmed srednjih poklicnih šolpojavila potreba po učitelju dendrologije, vede o lesnatih rastlinah. Ker kot gozdarka del svojega časa namenjam tudi negi mladja (kakor po domače rečemo gozdnogojitvenim delom, s katerimi pomagamo drevescem, da zrastejo v mogočna drevesa), sem pomislila, da bi en dan na teden posvetila tudi negi človeškega mladja.

Človek nikoli ne ve, katera ideja je dobra; se pa hitro zgodi, da smo do svojih idej premalo kritični. Ko že skrenemo na pot, po kateri večkrat pademo kot kam pridemo, se lahko tolažimo z mislijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In prav ta misel me je pobirala na moji učiteljski novi poti.

Takoj na začetku šolskega leta so me izkušenejši kolegi bodrili in me dobronamerno zasipali z nasveti: »Kolikor boš zahtevala, toliko bodo dijaki dali od sebe«; »Bistveno je, da se držiš pravil – potem ti noben starš z odvetnikom nič ne more«; »Osredotoči se na razločevanje drevesnih vrst, to je najbolj pomembno pri dendrologiji«!

Naloga se je izkazala za bistveno težjo, kot sem pričakovala.

Prvo presenečenje je bilo povsem organizacijske narave. Ker gre za dijake, nisem zahtevala obveznega pisanja zapiskov. Pri petnajstih letih je človek že toliko možgansko in izkušenjsko razvit, da zna predvideti – če ne bo imel zapiskov (lastnih ali od sošolca), se ne bo imel doma s čim učiti. Vendar sem se uštela. Že prvi hitri testi so dali porazne rezultate in po pogovoru z dijaki se je izkazalo, da nihče ne piše zapiskov. Nisem jih zahtevala.

Razpon učnih in motivacijskih sposobnosti dijakov je bil zelo širok. Če jih je nekaj prepoznalo celo drevesne vrste, ki se jih sploh nismo učili, je bil nepredstavljiv tudi nasprotni konec lestvice sposobnosti in znanja. Po polovici šolskega leta sem nekemu dijaku pokazala vejico leske in ga vprašala, kateri grmovni vrsti pripada. Ogledoval si jo je s forenzično natančnostjo in potem v zadregi priznal, da ne prepozna vrste. Začetniško nevedna, da je popuščanje medvedja usluga, sem mu poskušala pomagati z namigi. »No, kaj rade jedo veverice?« Odgovor je priletel kot iz topa: »Oreh!« Pojasnila sem mu, da ni oreh. Ta ima namreč sestavljen list, tole pa je enostaven. Poleg tega je oreh drevo. Razočaran zaradi neuspelega poskusa je gledal vejico, sama pa sem še kar potiskala nasedli voz. »Poskusiva takole – kaj je v Nutelli?« Odgovor je spet priletel, kot bi ves čas visel v zraku in bi ga bilo treba le ujeti: »Oreh!«

Koncept fotosinteze pa se je pri nekaterih prijel pretirano in na napačnih koncih. Na vprašanje zakaj drevo cveti, sem prejela odgovor, da za fotosintezo. »Zakaj nastanejo v hudem mrazu na skorji drevesa mrazne razpoke?« se je glasilo vprašanje. In odgovor: »Zaradi fotosinteze!« Ironično pa je bilo prav razumevanje fotosinteze napačno. »Če rastlinojedi jedo rastline, mesojedi meso, vsejedi oboje, kaj jedo drevesa?« Samozavestni odgovor se je glasil: »Kisik!«

In vendar je bistvo učiteljevanja empatija. Če se postavimo v kožo dijaka, ugotovimo, da je dandanes resnično težko biti mladostnik. Med poukom so bili znaki prekomerne rabe pametnih telefonov v nebo vpijoči in nezgrešljivi. Najbolj jih je bremenila kronična, kot cent težka neprespanost, ki se je niso otresli ne glede na uro, zanimivost predavanja ali dejavnosti, terensko delo ali kviz pri katerem se s pravilnim odgovorom adrenalinsko teče do table, da se prehiti nasprotno ekipo.

Za mnoge je bil izziv že ubeseditev lastnih misli. Videlo se je, kako se na vso moč trudijo povedati tisto, kar se je skušalo oblikovati v misel. Mleli so in mleli, spuščali medmete in potem klavrno obupali. Nekateri so imeli težave z vzpostavljanjem očesnega stika, s hojo po gozdu, z rabo vrtnarskih škarij, s katerimi so odrezovali olistane poganjke za izdelavo herbarija. Med odmori je bila v razredu tišina, saj so gledali v telefon – mladostniškega prerivanja, metanja torb po razredu in drugih za mlade fante pričakovanih vedenj ni bilo. Tudi med sabo se niso pogovarjali. Včasih se je kateri med njimi navdušil nad kratkim videom na družbenem omrežju in ga poskušal pokazati sosedu v klopi, a je bil ta preveč zatopljen v svoj telefon, da bi ponudbo sploh opazil. Tako se je potem dijak opogumil in želel svoje navdušenje deliti z menoj. Na posnetku je neki človek proti kameri molel majhno mrtvo opico in jo grizel v hrbet, kot bi jo skušal pojesti od zadaj. Dijaku sem pojasnila, da ima opica najbrž na hrbtu prilepljeno jabolko ali kakšno drugo hrano – ali pa jedec vanjo sploh ne ugrizne, temveč se le pretvarja, da bi na družbenem omrežju pritegnil pozornost. Dijak je razočaran sedel nazaj in v razredu je spet zavladala tišina.

Kot bivša programerka se zavedam, da je skušnjava pametnih telefonov prevelika, da bi breme upiranja smeli naložiti na pleča mladostnikov. Zato sem stopila do vodstva in predlagala spremembo šolskih pravil, da bi dijakom ob prihodu v šolopobirali telefone. Za kaj takega je treba pridobiti privolitev sveta staršev, kar pa je nemogoča naloga – starši namreč želijo imeti nenehen nadzor nad svojimi potomci. Težko sem si predstavljala, da bi se sama pri petnajstih letih sprijaznila z nenehnim starševskim nadzorom. Če pa bi v zameno dobila neomejeno vrhunsko zabavo v obliki majhne napravice, bi se svobodi najbrž le odrekla – sploh če bi to počeli vsi vrstniki.

Tako sem spomladi, frustrirana, ker bo petina razreda dendrologijo zaključila z negativno oceno, hodila po svoji siceršnji službi – gozdu – in si ogledovala duglazije, ki sem jih jeseni posadila v sestoj, ki ga je lansko poletje ogolel vetrolom. Tudi mladim duglazijam se ni godilo najbolje. Zaradi peklenske suše so se sušile celo okoliške samonikle smreke, mlade in prav tako samonikle bukve pa so imele od zmrzali ožgane, rjave liste. Nobeno mogočno odraslo drevo v okolici ni odraščalo v tako ostrih in negotovih razmerah, kakršnim so danes izpostavljena mlada drevesca. Podobno je tudi današnji svet za mlado človeško dušo nepredstavljivo zahteven. Zato je še toliko bolj pomembno, da odrasli, ki imamo razvite korenine in krošnjo, poskušamo negovati mladje po svojih najboljših močeh. Pa naj bo to z ljubeznijo, potrpljenjem, postavljanjem meja in omogočanjem svobode ter včasih tudi z Nutello.

Napisala: Marija Jakopin

Naročite Outsider, prejmite skrbno pripravljeno revijo in omogočite naše delo.