Manca Marčelja: Za nekaj sekund na stezi so leta odrekanj

Po 38 urah potovanja, zamudah letov in dolgi poti iz Združenih držav Amerike si je želela predvsem eno. Priti domov, odložiti stvari in se naspati. A načrt je padel v vodo že ob prihodu. Namesto mirnega večera je Manco Marčelja pričakala skoraj cela vas, zagorele so bakle, zaigrala je harmonika, doma pa jo je čakala še torta. Razlog za takšen sprejem je bil več kot dober. Mlada Kočevka se je iz Eugena v ameriški zvezni državi Oregon vrnila z izkušnjo, o kateri je še pred kratkim lahko predvsem sanjala. Nastopila je na svetovnem prvenstvu do 20 let, se pomerila z najboljšimi mladimi atletinjami sveta in s slovensko štafeto 4 x 400 metrov osvojila četrto mesto. Slovenke so ob tem postavile še državni rekord. Toda nekaj deset sekund teka na velikem atletskem stadionu pove le majhen del njene zgodbe.

Za 18-letno Manco so leta treningov, voženj, šole, odrekanj, tudi poškodba in obdobje, ko rezultati niso prihajali. Predvsem pa veliko običajnih dni, v katerih je treba po pouku na kosilo, nato eno uro s trolo do treninga, dve uri in pol trenirati, se odpeljati nazaj, pojesti večerjo in šele nato odpreti šolske knjige.

V Ameriko ali na morje

Da bo sploh odpotovala čez Atlantik, Manca ni vedela do zadnjega. Norma za svetovno prvenstvo je visela v zraku vse do zadnje tekme v Zagrebu, ki je bila 25. julija.

»To je bil zadnji dan, ko je bilo še mogoče doseči normo. Že na startu sem vedela, da je to to. Če bom dobro tekla, bom šla v Ameriko, če ne, bom ostala doma in šla, ne vem, na morje.«

Potem je pogledala rezultat.  »Videla sem, da mi je uspelo in da gremo v Ameriko.«

Od tistega trenutka se je vse odvilo hitro. Namesto počitnic jo je čakala pot na eno največjih tekmovanj njene dosedanje kariere. Ko je prišla v ZDA, je bil prvi vtis pričakovan:

»Vse je ogromno. Že na letališču, stavbe, ogromno ljudi, milijon vsega,« pove simpatična sogovornica.

Od letališča jih je čakala še približno dve uri dolga vožnja z avtobusom do Eugena. Tam pa je bila podoba nekoliko drugačna. Del mesta, kjer so bivali, jo je zaradi zelenja in narave spominjal celo na Slovenijo. Bivali so v kampusu, kjer so bili večinoma športniki in trenerji.

Pomagalo je tudi, da na drugi konec sveta ni odšla med popolne neznance. Z njo je bila Kočevka Živa Križ, ob sebi je imela trenerja, z drugimi slovenskimi reprezentanti pa se zaradi številnih tekmovanj že poznajo.

Manca in Živa ob prihodu iz ZDA.

 

Slovenska reprezentanca je v ZDA prispela približno pet dni pred tekmovanjem. Ta čas je prišel še kako prav. Telo je namreč najprej zahtevalo svoje.

»Prve dneve smo bili že ob osmih zvečer utrujeni, zjutraj pa smo se zbujali še pred budilko, okoli šestih.«

Do tekmovanja se je ritem vendarle uredil. Manca pravi, da je bil povratek v evropski čas na neki način celo težji kot prihod v Ameriko.

Tekmovalni dnevi medtem niso dopuščali veliko turističnega raziskovanja Oregona. Pred nastopi je bilo treba energijo hraniti za stezo.

Reprezentanca je imela za trening na voljo pomožni stadion, do katerega so se vozili z avtobusom. Treningi tik pred nastopom niso bili več namenjeni nabiranju kondicije.

»To niso bili treningi, na katerih bi se ne vem kako utrudil. Energijo moraš prihraniti za tekmo,« je povedala iskreno.

Svoje je dodala vročina. Športniki so iskali senco, po treningu pa so sledili kosilo, regeneracija, masaže in počitek. Ko so se začela tekmovanja, so slovenski reprezentanti veliko časa preživeli tudi na tribunah in navijali drug za drugega.

»Z glavo še nisem bila pripravljena«

Manca o svojem nastopu govori brez olepševanja. Že uvrstitev na svetovno prvenstvo je bila zanjo velik uspeh, toda s posamičnim nastopom ni pokazala vsega, kar je imela v nogah.

Težava ni bila fizična pripravljenost. »Z glavo še nisem bila pripravljena, da bi tam posamično tekla tako dobro, kot sem bila sposobna.«

Razlika se je pokazala v štafeti. Tam je tekla približno sekundo hitreje kot posamično.

»V štafeti sem veliko bolj sproščena kot posamično. Na tem moram še veliko delati, predvsem psihološko. Pripravljena sem in trener ve, da sem pripravljena. Rekel mi je, da sem sposobna. Saj sem pokazala v štafeti, posamično pa še ne.«

Prav ta del izkušnje iz Amerike je zanjo morda pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Pri vrhunskem športu namreč ne odločajo več samo noge. Ko stopiš na stadion, na katerem se za mesta borijo najboljši mladi atleti sveta, mora biti pripravljen tudi um.

V štafeti tečeš za vse

Ko je prišla na vrsto štafeta, je bilo treba dati vse od sebe.

»Ko sem videla, da smo na dobrem položaju in da nismo nekje v ozadju, sem vedela, da moram držati tiste pred sabo. Vse skupaj smo se borile za najboljše mesto. Če ena popusti, potem lahko cela štafeta oziroma ekipa ni tako uspešna.«

Že v kvalifikacijah pa se je zgodil trenutek, ko bi se lahko vse skupaj končalo povsem drugače. Manca se je namreč spotaknila. »Mislila sem, da bom padla. Zadnjih 80 metrov sem potem tekla z mislijo, da sem vse uničila.«

Ni. Slovenska štafeta se je prebila naprej, v finalu pa je vedela, da bo morala iz sebe iztisniti še več. In je.

Na koncu je slovenska četverica svetovno prvenstvo končala na četrtem mestu in z državnim rekordom. Za sogovornico pa je bil štafetni nastop tudi dokaz, da hitrost, ki jo s trenerjem vidita na treningih, obstaja tudi na največjem odru.

Vse skupaj se je začelo pri petih letih

Pot do ameriškega stadiona se seveda ni začela v Zagrebu, kjer je ujela normo. Začela se je mnogo prej in precej bližje domu.

Bila je stara približno pet let, ko je že tekla na cestnih tekih.

»Začela sem s Teki Dolenjske. Starši so me vozili po vsej Dolenjski, ker so bili teki skoraj vsak konec tedna.«

Tek je bil sprva otroška dejavnost in zabava. Začela je pri Žabicah, nato nadaljevala z atletiko pri Atletskem in maraton klubu Kočevje. Kot otrok je poskusila vse discipline.

»Skakala sem v daljino, tekla daljše teke.«

Šele ko je bila starejša, je postajalo jasno, kje so njene prednosti. Usmerila se je v sprint in nato v daljše sprinterske discipline.

Naslednja velika sprememba je prišla s srednjo šolo. Odhod v Ljubljano je pomenil tudi selitev v dijaški dom in zamenjavo kluba. Življenje mlade športnice in gimnazijke športnega oddelka Gimnazije Šentvid je dobilo precej natančen urnik.

Ura s trolo, dve uri in pol treninga, potem knjige

Med šolskim letom prostega časa skoraj nima. Zjutraj gre v šolo, po pouku na kosilo in nato na trening. Zaradi prenove stadiona trenirajo na različnih lokacijah po Ljubljani, zato lahko že pot do treninga traja približno eno uro.

»Potem imam dve uri in pol treninga, pa spet nazaj, večerja, potem pa se moram še kaj učiti za šolo.«

Prav šport jo je naučil, da mora čas, ki ga ima, izkoristiti.

»Če ne bi trenirala, se verjetno ne bi nič več učila. Mogoče bi se samo več družila. Zdaj pa čas, ki ga imam, bolje izkoristim.«

Zato na vprašanje, ali ji je atletika več dala ali vzela, odgovori brez dolgega razmisleka.

»Več mi je dala.«

Odrekanja seveda so. Najbolj jih občuti poleti, ko imajo vrstniki več prostega časa, ona pa tekme in treninge.

»Ko imam tekmo, ne moreš kar nekam iti. Ampak meni je to tako pomembno, da sem pripravljena za to narediti vse to.«

Šport ji prinesel disciplino in organiziranost. Tudi večina prijateljev prihaja iz športnega okolja.

»Na treningih mi je lažje, ker vem, da so tam ljudje, s katerimi se dobro razumemo. Tudi v razredu imam športnike in je drugače. Razumejo, da imaš treninge, tekme in obveznosti ter da nimaš toliko časa.«

Gledalec vidi tekmo, ne vidi pa vsega pred njo

Atletika je lahko za gledalca izjemno preprost šport. Na 400 metrov je naloga jasna. Krog okoli stadiona je treba preteči čim hitreje. Toda tistih nekaj deset sekund, ki jih vidi gledalec, je le zaključek veliko daljše zgodbe.

»Ljudje verjetno vidijo samo tisto, kar pokažeš na tekmi. Tistega, kar je v ozadju, pa ne.«

V ozadju so treningi, psihična priprava, odrekanja, počitek in prehrana.

Prav slednja je Manci v pretekli sezoni povzročila precej težav, je iskrena.

»Zaradi prehrane sem imela lansko sezono veliko težav. Ko sem prišla nazaj na neko normalno raven, so počasi prišli tudi rezultati. Če prehrana ni urejena, gre vse skupaj navzdol. Dokler ne ugotoviš, da je to težava, gre vedno na slabše. Za 400 metrov potrebuješ moč, da lahko vseh 400 metrov pretečeš na polno. Potrebuješ gorivo.«

Zato je začela sodelovati z nutricionistom. Ko so ugotovili, da stvari ne gredo v pravo smer, so prehrano prilagodili njenim treningom in obremenitvam.

»Trening in prehrana morata biti usklajena glede na to, kakšne treninge delaš.«

Rezultati so se začeli vračati.

Pol leta ni smela teči

Prehrana ni bila edina ovira na njeni dosedanji športni poti. Eden težjih trenutkov je prišel ob poškodbi gležnja.

Zgodilo se je v obdobju, ko je odšla v Ljubljano. Tik pred tekmo, na kateri je imela velike načrte, se je resneje poškodovala. Pol leta ni smela teči.

»Takrat gledaš rezultate drugih, ki tečejo, ti pa sploh ne veš, ali boš še lahko tekel tako kot prej. Psihološko si lahko res čisto na tleh in potrebuješ veliko časa, da prideš nazaj.«

Danes na tisto obdobje gleda drugače.

»Zdi se mi, da me je ta poškodba naredila malo močnejšo. Zdaj vem, koliko mi to pomeni in koliko sem pripravljena narediti za to.«

Ko po tekmi jokajo že 12-letnice

Morda prav zato o pritiskih v mladinskem športu govori precej realno. V atletiki jih opaža tudi pri veliko mlajših tekmovalkah. »Veliko je odvisno od staršev, trenerja in tudi od tebe samega, kako si mentalno pripravljen.«

Rezultati so pomembni. Brez želje po napredku tekmovalnega športa ni. Toda meja med zdravo tekmovalnostjo in pretiranim pritiskom je lahko pri otrocih hitro presežena.

»Pritisk je, ampak moraš v športu tudi uživati. Ne smeš se samo obremenjevati s tem, kako boš tekel, kdaj boš nekaj odtekel in kdo je hitrejši.«

Na tekmovanjih vidi tudi prizore, ki ji ostanejo v spominu.

»Vidim mlajše punce, ki po tekmi, če slabo tečejo, jokajo. Pa so stare, ne vem, 12 let.«

Tudi sama je razočarana, kadar rezultat ni takšen, kot si ga želi. Toda sčasoma se mora športnik naučiti sprejeti tudi slabši dan. Ameriška izkušnja ji je dala prav takšno lekcijo. Posamični nastop ni bil takšen, kot si ga je želela. Nekaj dni pozneje je v štafeti pokazala povsem drug obraz.

Matura, študij in trening

Čeprav je atletika pomemben del njenega življenja, se zaveda, kako pomembna je šola. Pred njo je matura, z njo pa vprašanje, ki prej ali slej doleti vsakega maturanta: kaj potem?

Dokončne odločitve še ni. Razmišlja o fizioterapiji ali radiologiji oziroma o področju, ki bi bilo vsaj nekoliko povezano s športom. Tudi kasneje si želi še naprej trenirati.

To je precej logično, saj ji je nastop v Ameriki odprl pogled tudi proti naslednjim sezonam in evropskim tekmovanjem.

»Mogoče nekoč«

Vzornic ji ni treba iskati daleč od svoje discipline. »Vse dobre tekačice na 400 metrov so mi na neki način vzornice. Spremljam jih na tekmovanjih, pa tudi njihov ritem v času baze, ko ni tekem.«

In želja?

»Mogoče si želim, da bi bila kdaj v prihodnosti nekje tam, kjer so one.«

Beseda nato nanese še na največji oder, ki ga pozna šport. Olimpijske igre.

Pri njenih letih bi bilo preprosto govoriti o velikih ciljih in napovedovati, kaj vse še prihaja. Sama tega ne počne.

»To so želje in sanje vseh. Do tja je zelo težko priti, ampak je mogoče. Mogoče enkrat.«