Leta minevajo, a na Oneku so še vedno »oneški otroci«

Življenje jih je že zdavnaj odpeljalo vsakogar na svojo pot, nekatere tudi daleč od kraja, kjer so odraščali. A Onek ostaja kraj, kamor se radi vračajo. Zaradi ljudi, prijateljstev in predvsem spominov na otroštvo, ko je bila vas precej bolj živahna kot danes. V soboto, 5. septembra, so se sedanji in nekdanji prebivalci ter vsi, ki jih z Onekom povezuje del njihove življenjske zgodbe, zbrali že na 11. tradicionalnem srečanju oneških otrok.

Onek je bil v času njihovega odraščanja drugačen, predvsem pa številčnejši. V vasi je nekoč živelo več kot sto prebivalcev, za nekaj let pa je dobila celo svojo podružnično šolo, ki je delovala med letoma 1959 in 1966. Pozneje so se številni domačini odselili, življenje je vsakega odpeljalo po svoje, skupna preteklost pa je ostala. Pred enajstimi leti je prav iz želje, da bi te vezi ohranili, zrasla zamisel o srečanju oneških otrok.

Letošnje srečanje je znova pokazalo, da za dobro druženje ne potrebujejo velikega protokola. Pravzaprav ga niti ne želijo. Vsak prispeva po svojih močeh in iz tega vsako leto nastane dan, ki je predvsem njihov.

Tudi letos so bile zato mize polne domačih dobrot. Peklo se je na žaru, v kotlih sta zadišala pasulj in bograč, manjkalo ni domačega peciva, za posebno popestritev pogostitve pa je poskrbel podarjeni jagenjček, ki so ga spekli na ražnju.

A hrana je bila le spremljava tistemu, zaradi česar se oneški otroci pravzaprav srečujejo. Ob mizah so hitro stekli pogovori, glasba je povabila tudi k plesu, predvsem pa so na plano znova prišle zgodbe iz časov, ko so bili še otroci.

Posebno mesto so imele stare fotografije. Marsikdo je na njih poiskal sebe, sorodnika, prijatelja ali znan obraz iz mladosti. Fotografija, ki bi komu drugemu pomenila le star posnetek neke vasi in njenih prebivalcev, med njimi hitro odpre celo zgodbo. Kdo je stal zraven, kaj se je takrat dogajalo in česa vsega se še spomnijo.

Velik del zaslug, da se lahko vsako leto znova srečajo prav na Oneku, imata Tone in Marija Česnik, ki za druženje odstopita vrt in dvorišče svoje hiše. Organizatorji so se jima tudi letos posebej zahvalili za gostoljubje in pripravljenost, da oneškim otrokom omogočita prostor, kjer se lahko znova zberejo.

Za pomoč pri organizaciji so se zahvalili tudi Krajevni skupnosti Šalka vas in njenemu predsedniku Rajku Kapšu ter podžupanu Občine Kočevje Andreju Mladenoviću.

Enajsto srečanje je tako minilo ob dobri hrani, glasbi, plesu, pogovorih in predvsem v družbi ljudi, s katerimi si delijo del preteklosti.

Leta medtem tečejo, Onek se je spremenil in spremenili so se tudi njegovi otroci. Nekateri so danes babice in dedki, celo prababice in pradedki. A ko se enkrat na leto znova zberejo tam, kjer so odraščali, se vsaj za nekaj ur spet vrnejo v otroštvo. Tako bo tudi prihodnje leto.