Lepota zelenih virov energije je v tem, da so kot kocke LEGO

Pogled na strehe kaže precej visoko stopnjo sprejemanja sončne energije med Slovenci, seveda s pripisom, da je odprava letnega poračuna nekoliko poslabšala »računico« in zmanjšala navdušenje, toda branje komentarjev na spletu bi vas hitro prepričalo v popolno nasprotovanje. Problem večine pridušanja čez »zeleni n****« je skoraj vedno v tem, da je, kot večina tovrstnega izvajanja tudi na drugih področjih, izrazito črno-belo. Ne upošteva nobenih sivin, poskuša ustvarjati vtis, da je samo ena pot prava, ter spotoma privzema nekatere težko razumljive in enostranske predpostavke.

Ne bom vas poskušal prepričevati, da je nekaj bolje do drugega, temveč, da pred vehementnim zagovarjanjem stališča vsaj na hitro pomislite, če ste dovolj pozorno šli skozi različne vidike, in sploh v zadostni meri razumeli trditve, argument, predlog, ki mu poskušate nasprotovati. Sončno energijo pravzaprav uporabljam tudi kot primer, na katerem pokažem, da enako velja tudi na drugih področjih.

Od vseh nasprotnikov zelenih virov energije, če slednjim tako rečemo (kar nekateri že uporabljajo kot zmerljivko, a sam tega ne vidim v taki luči), običajno dobivamo izključno »absolutistični« pogled na stvari. Nič drugače ni pri električnih avtomobilih, debati o zaslonih ali tipkah v avtu (ta morda še pride na vrsto) in še marsičem, tudi netehnološkem. Ne v smislu vladarjev izpred dobrega stoletja ali dveh, temveč v tem, da nadomeščanje enega vira, denimo termoelektrarn (torej kurjenja premoga), z drugim (najpogosteje s sončnimi elektrarnami), vidijo absolutno, v razmerju 1:1. Vsaka začetna napaka ali nerodnost, pa tudi kakšen »incident,« je takoj prikladen za nebrzdano in pogosto pretirano kritiko, namesto da bi pustili čas razvoju sistema. Poleg tega so še izrazito brez domišljije in pod vplivom mejnih situacij, ki da jih z novim, »nezanesljivim« virom ni mogoče premostiti, in zato ga v štartu razglasijo za neuporabnega.

To se mi zdi absolutno napačen, omejujoč in tudi škodljiv pogled, ki je seveda pogosto usmerjen tudi v promoviranje določene tehnologije, ali pa preprosto del zdaj zelo priljubljenega neolimpijskega športa, imenovanega, »Bentiti je treba čez vse in vsakogar, še najbolj pa čez vlado, kadar v njej ni »naših,« in čez odločevalce Bruslju.« Ko govorite oz. pišete komentarje o tem, najprej vzemite upoštevajte naslednje vidike, ker boste potem morda kakšno pisarijo izpustili.

Sončne vire je mogoče sestavljati postopno, dograjevati, so nekakšne energetske kocke LEGO. Mislim, da niti njihove najbolj vneti zagovorniki ne trdijo, da morajo in bodo takoj in popolnoma zamenjali kakšen drug, velik vir. Lahko pa ga skozi gradnjo tovrstnih kapacitet skozi leta. Še posebej, ker tudi ne zahtevajo enormnih enkratnih investicij in ker jih je mogoče postavljati na obstoječe objekte ali površine, kjer ne povzročajo škode in ne odvzemajo prostora čemu drugemu (strehe, strma pobočja, degradirane površine, umetna jezera in še kaj). Če mislite, da ga kmetijstvu, si morda poglejte kakšen video koz, ovc in drugih živali, ki se pasejo pod nekoliko dvignjenimi paneli in uživajo prijetno senco.   

»Toda ponoči sonce ne sije!« Drži, vendar je takrat poraba bistveno nižja in niti polnjenje avtomobilov je še ne bo kmalu drastično dvignilo, določen del energije pa je mogoče shraniti, kar tudi v Sloveniji že kar uspešno počnemo. Navsezadnje že nekaj časa sploh ni več dovoljeno postaviti sončne elektrarne, ki je ne bi dopolnjeval hranilnik, zato je treba vedno, ko govorimo o prvih, zraven misliti tudi na drugo. To je komplet, ki tudi poskrbi, da je manj motenj v omrežju in da cene morda ne bodo več tako pogosto negativne, ne zgolj za shranjevanje presežne količine energije. Začelo se je brez hranilnikov in morda je dejansko prehitro prišlo preveč nepredvidljivih virov v omrežje, zdaj pa se situacija zagotovo popravlja, predvsem pa ni več dodajanja ne- ali težko obvladljivega. Tudi če se doma morda strogo finančno gledano postavitev hranilnika še ne splača oz. povrne, še posebej zaradi zelo verjetno nujnosti novega, hibridnega razsmernika, je investicija vanj vseeno lahko smiselna. Pomaga znižati obračunsko moč in s tem strošek omrežnine, razbremeni omrežje in tudi omogoča, da brez preseganja dogovorjene moči lahko hitro (denimo s polnimi 11 kW namesto s polovično močjo) polnite avto ali da deluje toplotna črpalka. Čakamo pa še na razmah projektov »skupnostnih« hranilnikov, denimo ob transformatorjih, kar bi omogočilo boljše obvladovanje večanja porabe, konic in cenovno uravnavanje na nivoju odjemalcev, ki so priključeni na to postajo.

Težava je, da še ne obstaja sezonsko hranjenje, kajti poleti sončne elektrarne proizvedejo bistveno več od tega, kar sproti porabimo (nazaj do sem pridemo še enkrat), vendar tega ne moremo shraniti za zimske mesece, ko sonca menda, ravno tako kot ponoči, ni. Slednje seveda ne drži popolnoma, tudi decembra, januarja in še posebej februarja, kot vidimo zadnje dni, so lahko lepi sončni dnevi. Toda lahko so tudi celotedenska obdobja brez sonca. Letošnja zima oz. njen osrednji del je bila anomalija, kajti sončnega obsevanja, če sem zasledil pravi podatek, je bilo manj kot polovico dolgoletnega povprečja. Toda, tako je v naših krajih. Ponekod drugod, ne tako daleč, pa je popolnoma drugače. In tam morda ne rabijo vsega zase oz. se da še marsikaj postaviti, ter uvažati energijo k nam. Evropa je enotna in prepletena, sploh slovenske energetske povezave navzven so menda odlične, slovenski investitorji so s projekti elektrarn, tako sončnih kot vetrnih, prisotni v tujini, in ideja, da bi morala biti Slovenija energetsko samozadostna, se mi zdi rahlo nenavadna. Pozimi sonce je, samo »uvoziti« ga je treba.

Zadnje dni ima sonce (zelena) zelo lepo krivuljo in proizvodnja lahko že bistveno presega domačo porabo (rumena), napajanje iz hranilnika (svetlo modra) pa skrbi za večerne ure.

Sončnih elektrarn je tudi mogoče postaviti dobesedno preveč. Povedano drugače, z veliko, lahko nekajkrat več moči oz. proizvodnje, kot je potrebujemo v »sončnih« mesecih, ko se jih da odklapljati, presežno energijo shranjevati ali iz nje proizvajati kaj drugega (vodik?), a potem v sivih mesecih namesto majhnega odstotka v celotni energetski bilanci prinesejo nekoliko višjega, ki se že konkretno pozna. In lahko v navezi z drugimi viri dejansko pomeni prenehanje kurjenja premoga brez kakršnih koli zadržkov. Mimogrede, če je njegov delež v slovenski proizvodnji med najbolj mrzlo letošnjo zimo znašal blizu četrtine, je zadnje dni na približno 16 odstotkih in sonce ga počasi dohiteva (zdaj je na malo več 12 odstotkih na lep, sončen dan).

Mogoče bi v Sloveniji lahko spremenili tudi pogled na vetrno energijo. Nekatere države jo imajo kot glavni vir, seveda so bolj »prepišne,« na določenih področjih manj poseljene (najbrž ste že peljali kje po Avstriji, po nemški ravnini proti Berlinu ali Hannovru, pa tudi po Dalmaciji v smeri Splita) in tudi morske od Slovenije, a vendarle. Če s kakšnim poljem vetrnic nadomestimo del termoelektrarne ali zaradi njih ni treba razmišljati o plinskih, se znebimo še nekaj izpustov in nekoliko izboljšamo zrak, sploh zimskega.

Naslovno fotografijo je izdelala umetna inteligenca.

The post Lepota zelenih virov energije je v tem, da so kot kocke LEGO appeared first on Tehnozvezdje.