Laboda na otočku sredi Rinže videvajo vsi, njuno zgodbo pa poznajo le redki

Vsak dan se mimo otočka sredi Rinže pelje na stotine Kočevcev. Na njem stojita dva laboda, poleg pa še trije mali labodi. Labodja družina je skozi desetletja postala tako samoumeven del mesta, da se le redko vprašamo, kdo jo je ustvaril. Darinka Češarek na ta del Kočevja gleda s posebnimi občutki. Čeprav danes živi v Rakitnici, se, kadar jo pot pripelje v Kočevje, vedno ozre proti otočku. Labodjo družino je namreč pred skoraj 70 leti izdelal njen oče Franc Gregorčič.

Franc Gregorčič je bil strasten ribič in je imel na Rinži svoj čoln. Na njegov premec je narisal laboda.

»Rad je imel labode. Potem je dobil idejo, da bi enega tudi naredil,« se spominja njegova hči Darinka Češarek.

Da je oče ves čas nekaj ustvarjal, nam Darinka pokaže tudi s fotografijami. Izdelave labodov se je lotil sam. Najprej je izdelal model oziroma kalup, kar se je izkazalo za precej zahtevnejše, kot si je sprva predstavljal. Prvi se mu je zlomil, zato je moral začeti znova.

Darinka je bila takrat še deklica, a se očetovega dela dobro spominja. Labodi so bili veliki in težki, zato je bila že njihova pot do mesta, na katerem stojijo še danes, svojevrsten podvig.

Franc je moral izdelati splav, s katerim je labode prepeljal čez vodo in jih postavil na otoček. Tam so ostali. Leto za letom, desetletje za desetletjem.

Rinža je bila del družinskega življenja

Labodi so bili le eden od izrazov Gregorčičeve povezanosti z Rinžo. Bil je ribič, sam si je izdeloval tudi umetne muhe za ribolov, Darinka pa še danes hrani fotografijo očeta z veliko ščuko, ki jo je ujel prav v Rinži.

Reka je zaznamovala tudi njeno otroštvo.

»Ogromno sem se vozila s tistim čolnom. Res sem uživala. Včasih smo šle s prijateljicami prav do Mahovnika, tri ure gor in nazaj,« pripoveduje.

Franc Gregorčič pa ob Rinži ni preživljal časa le zaradi ribolova. Dolga leta je skrbel tudi za zapornice in ob visokem vodostaju pomagal uravnavati gladino reke.

Ko je močno deževalo, ura ni bila pomembna. Darinka se spominja, da je šel oče včasih k zapornicam tudi ob dveh zjutraj, da narasla Rinža ne bi ogrožala mesta.

Voda, ribe in labodi. Ko danes pripoveduje o njem, se zdi, da je bilo skoraj vse, kar je rad počel, na neki način povezano z reko.

Eden od labodov je končal na dnu Rinže

Skoraj sedem desetletij na prostem je na labodih pustilo sledi. Neko zimo, ko so se ljudje drsali po zamrznjeni Rinži, je eden od labodov ostal brez glave. Poškodovani kip so nato vrgli v reko, kjer bi lahko ostal za vedno.

A ko so pozneje čistili Rinžo, se je laboda spomnil eden od domačinov, ki je kot mlad fant spremljal Franca pri ustvarjanju.

Darinka pripoveduje, da mu je očetovo delo ostalo pri srcu, zato se je odločil, da bo laboda poiskal.

Med čiščenjem ga je našel v mulju in ga zaradi njegove teže s pomočjo drugih spravil na kopno. Manjkajoči vrat in glavo je nato izdelal na novo.

Darinki ta gesta še danes veliko pomeni. Nekdo drug je namreč v očetovem delu prepoznal nekaj, kar je bilo vredno ohraniti.

Žal se sogovornica njegovega imena ne spomni, zato bralce, ki bi vedeli, za koga gre, prosimo, da nam to sporočijo.

»Sam sebi je naredil spomenik«

Franc Gregorčič ni ustvarjal zaradi zaslužka. Darinka se ne spominja, da bi svoje izdelke prodajal. Poleg labodov je izdeloval tudi ribe in druge predmete, veliko časa pa je preživel v svoji delavnici.

Po poklicu je bil voznik, imel pa je tudi izrazito tehnično žilico. Med drugim je izdelal pripravo na stisnjen zrak, ki je olajšala mazanje vozil.

Toda od vsega, kar je naredil, sta prav laboda ostala na najbolj vidnem mestu.

Franc Gregorčič je umrl pred več kot dvajsetimi leti. Njegova laboda pa še vedno stojita sredi Rinže, na majhnem otočku, mimo katerega se vsak dan vije promet skozi Kočevje.

»Kadar se peljem mimo, vedno pogledam tja. Včasih si rečem, da si je pravzaprav sam naredil spomenik,« pravi Darinka.

In res. Franc Gregorčič je za seboj pustil nekaj, kar je postalo del Kočevja. Ne da bi se večina ljudi sploh vprašala, čigave roke so to ustvarile.