V tokratnem Kulturnem izzivu je bila gostja modna oblikovalka, kostumografka in vodja moške krojaške delavnice v SNG Maribor Suzana Rengeo. Ženska, ki ustvarja s srcem, dušo in izjemnim znanjem. Njeno delo je polno ustvarjalnih izzivov, novih znanj in presenečenj. Od gledaliških kostumov do poročnih oblek, od noči čarovnic do Oktoberfesta – njena ustvarjalnost očitno ne pozna meja. Z njo se je pogovarjala voditeljica Uršula Godec.
Suzano Rengeo je njena letošnja ustvarjalna pot popeljala celo na Tajvan, kjer se je srečala s povsem drugačnim načinom dela. V iskrenem pogovoru je zaupala, kako se spopada z izzivi kostumografije in vodenja moške krojaške delavnice, kako nastajajo oblačila za rokerske pevce, pevke in glasbene skupine, kjer ima vsak svoje želje, zahteve in predstave. Ne nazadnje pa tudi, kako v gledališču poskrbijo, da kostumi niso le lepi in primerni za vlogo, ampak igralcem in baletnikom omogočajo tudi neovirano gibanje na odru.
Vodja krojaške delavnice in kostumografka
Suzana Rengeo je zaposlena v SNG Maribor kot vodja moške krojaške delavnice, v istem gledališču je tudi kostumografka. Obenem pa ima svojo blagovno znamko Rengeo. In tako kot v gledališču ali pa še malo bolj pride pri ustvarjanju oblačil za modne revije ter za glasbenike in druge njena ustvarjalna žilica do izraza. Sama pravi, da če primerja delo v gledališču – torej v krojaški delavnici in delo kostumografke -, ima pri tem različne izzive: “Pri kostumografiji si malo bolj svoboden, krojaško pa je potem natančnost in tehnika.” Tako razlaga: “V vlogi kot vodja moške krojaške delavnice – moje delo se začne, ko se dobim na sestanku s kostumografi. Predelamo najprej skico, govorimo o tem, kako je oblačilo narejeno, ali je dvoredni suknjič ali so široke hlače, ozke, vse to tehnično
zapišemo. Včasih se spuščamo celo v centimetre, kako širok je ruski ovratnik, na primer, pri srajčki. Ko se vse to dogovorimo, začnem s kroji. Se pravi, narišem kroj, potem dam na blago, skrojim, in vse to skupaj odnesem v naše delavnice, kjer moji spretni krojači in šivilje to sestavijo skupaj. Ko to zašijejo, imamo prve probe.” In tako delajo oblačila za igralce, igralke, plesalce in plesalke.
Kostumografija zahteva pa že drugače. “Pri kostumografiji pa delo poteka tako, da najprej sploh izveš, kaj boš delal, katera zgodba, ali je to drama, ali je to balet, ali je to opera. Pri vsaki moraš imeti drugačen princip dela. Z režiserjem se najprej dobimo, potem … kakšne so želje, kdaj, v katerem času je narejena ta opera ali drama ali balet, ali so stilski kostumi ali so moderni kostumi. Pa nekako potem začneš tudi razvijati v glavi,” pravi Suzana. Potem namreč razvija kostume, od ideje, zasnove, skice naprej. Mimogrede je še povedala, da za baletnike izbira materiale z elastani, da se lažje gibljejo, plešejo. No, tudi kdaj za igralce, saj se na odru tudi oni včasih zelo gibajo.

“Vsak je imel svoje želje, en je hotel imeti jakno, en je hotel imeti srajco, pevka je hotela imeti obleko …”
Suzana pa ustvarja tudi za svojo blagovno znamko. In ob tem za pevce in pevke, glasbene skupine. In če bi človek mislil, da je tu bolj svobodna, je pravzaprav to odvisno od želja tistih, ki jim ustvarja oblačila. “Ker pevci imajo nek svoj stil, odvisno, kaj pojejo, kak je stil glasbe, ne. Ponavadi se nekako ‘poklopim’ s tistimi, ki so bolj rokerji. Tako da zdaj nazadnje sem delala za Yu generacijo, vsak je imel svoje želje, en je hotel imeti jakno, en je hotel imeti srajco, pevka je hotela imeti obleko, in nekako stilsko so bili zelo podobni, ampak so bili vseeno različni. Potem, na primer, za
Katarino Samobor pri Tabujih /…/ Ona mi je dala nekako največjo svobodo. Tu sva se malo igrali s tilom, s korzeti, je bilo to kar zanimivo.”
Zase med drugim naredila telovnik iz kravat
“Jaz bom rekla, da mi je čisto vse v redu, ne, ker mi je vsaka stvar nek izziv. Obožujem to delati, kaj naj rečem,” odgovarja na to, kaj dela rajši. In potem razloži, da je telovnik, v katerem je prišla, naredila sama – iz starih kravat. Enega pa je še prinesla zraven in razložila, da je tudi narejen iz kravat. Tako pravzaprav ni naredila samo reciklažo, ampak upciklažo, na novo naredila iz kravat oblačilo.

Včasih za kako vlogo v isti predstavi naredijo več kostumov
V pogovoru sta se s voditeljico vrnili v gledališče. “Dejansko, ko pride igralec na oder, mora že s kostumom pokazati nekako, v katerem obdobju se dogaja igra, s kakega staleža prihaja. Tako da s kostumi marsikaj narediš,” pravi Suzana. Vse to morajo upoštevati kostumografij, šivilje in krojači. Videti se mora takoj, kdo je npr. hlapec, kdo gospod, kdo vojak. Pa ne samo to. Za kako vlogo lahko naredijo pravzaprav več kostumov: kakega za začetek igre, predstave, pa potem še za vmes. Npr. za vojaka, ki se odpravlja v vojno, je vojaška unifomra še kot nova, sveža cela. Ko se ta vojak ranjen vrne, pa mora že imeti drugačno uniformo zdelano, mogoče celo strgano, krvavo. Na vse to pazijo in upoštevajo. Velikokrat tudi ustvarjajo oblačila za več predstav hkrati. “Pri meni šivajo – na moški strani so štirje, na ženskih je pet, pa imamo še dva čevljarja. In ko ena velika predstava pride, je to treba narediti na hitro. In včasih se res zgodi, da delamo tri predstave naenkrat. Ampak nekako se razporedi. Včasih malo nadure naredimo, ampak nič hudega, vedno nekako nam uspe, pa naredimo vse.”
In potem je odšla še na Tajvan
Letos je bila Suzana Rengeo tudi na Tajvanu. Delala je z znanim mednarodnim kostumografom predstavo. In ker ni mogel sam zaradi drugih obveznosti na Tajvan, je predlagal, da gre Suzana tja kot njegova asistentka. Pa je odšla. In tam delala kostumografijo tri tedne. In spoznala drugačen pristop k delu in samo delo. “Dejansko je tam bilo zanimivo, koliko ljudi dela za eno predstavo. In da je bilo vse planirano na urnik, na minuto /…/ Ni bilo zamujanja. Imajo velike hale, veliko prostora, kjer so nastavili za vsakega igralca posebej kostume, in je bilo več ljudi za enega igralca samo, da so ga uredili. Tako da je potekalo zelo hitro.”

Pri delu dobi navdih tudi za svoje kreacije
V Kuturnem izzivu je povedala tudi, kako dobi kak navdih. Tudi na Tajvanu ga je dobila. “Navdušila sem se nad njihovo modo, ker imajo bolj japonski in kitajski modni stil. Všeč so mi bile te njihove široke hlače … tako da sem že kar nekaj sebi tudi ustvarila.” Sicer pa v prostem času ne odloži šivanke in ne umakne šivalnega stroja, ampak zase in za prijateljice kdaj naredi tudi kako oblačilo. Za pusta, noč čarovnic, za Oktoberfest ali za kako drugo priložnost.
Zdaj je na vrsti Netopir
Zaupala je tudi, kako je sodelovati z Alanom Hraniteljem. Nekoč je že, zdaj spet za Netopirja. In ko je napovedovala njuno sodelovanje, se je spomnila, da ima Alan Hranitelj pri kostumih podoben okus, zato ji je všeč sodelovanje z njim. Ko je pred leti pravzaprav prišla v gledališče, je sodelovala z njim pri Črnih maskah. Takrat se je učila in še zdaj se uči, pravi.
Kultura oblačenja, črno-bele poročne obleke in še kaj
Veliko je še povedala o kulturi oblačil, kulturi oblačenja. Nenazadnje ne samo na gledaliških in glasbenih odrih, ampak tudi v življenju. Tudi to, da je naredila že črno poročno obleko pa črno-belo, iz tila, s korzetki – neobičajno, vendar tako, ki je nekaj sporočala. Pa o tem, da so za gledališče naredili izjemne kostume, ogromne, z ogrodjem iz peno in še čim, saj so vloge zahtevale to. Ne nazadnje je spregovorila tudi, kako jo je sploh življenje pripeljalo do šivanja in Maribora. S Prekmurja, kjer je odraščala. Kako je mamo, ki je šivala v Muri, gledala, kako je sama kratek čas prav tako bila v Muri. Šla je v srednjo tekstilno šolo, nato na fakulteto. Zaupala je, kaj ji je rekla mojstrica v Muri. In kako jo je vse skupaj popeljalo v svet ustvarjanja, ne samo šivanja.
Vse to in še več lahko izveste v Kulturnem izzivu s Suzano Rengeo:
The post Kulturni izziv: Suzana Rengeo in njena kultura oblačenja: od igralcev, baletnikov do rokerskih zvezd appeared first on Lokalec.si.

3 days ago
47









English (US)