Kroženje med tožilci, sodniki in NVO-ji s Sorošovim ozadjem je pokazatelj sistemske zastrupljenosti

Tisti, ki so spremljali moje prispevke in javne nastope v zadnjih letih, opažajo kontinuiteto pojasnil o potrebi po razgradnji ali vsaj temeljiti prenovi sodstva in državnega tožilstva.

Sprva so me strokovni krogi obravnavali malodane kot čudaka, pozneje so navajali, da pretiravam, nazadnje pa jim postaja jasno, da ne pretiravam ter da sem imel prav. Državno tožilstvo je skupaj s sodstvom počasi postajalo instrument globalistične kabale ter kot takšno operativno podrejeno njenim potrebam, torej aktivistično. Skozi negativno kadrovsko selekcijo, hierarhično strukturo grozečih vodstev ter preplašenih, nesamostojnih nepoznavalcev v nižjih kadrovskih strukturah se je sprevrglo v perfekten mehanizem podrejenosti in neznanja. Poudarjam enormno število najblažje rečeno spornih, politično motiviranih ter za potrebe koruptivnih krogov in mehanizmov sprejetih odločitev. Najbolj očiten je primer Patria, v katerem sta bila državno tožilstvo in sodstvo vpeta v diskreditacijo in onemogočanje delovanja vidnega slovenskega politika. Tudi 26 vloženih obtožnih predlogov zoper župana Maribora, ki so vsi po vrsti propadli, je jasen argument za sklep o zlorabi organa. Nenehno kroženje med državnimi tožilci, sodniki, poslanci, nevladnimi organizacijami soroševskega ozadja in drugimi v praksi korumpiranimi organizacijami je jasen pokazatelj sistemske zastrupljenosti, ki je kulminirala v popolni kadrovski globalistični strukturi spolitiziranega ustavnega sodišča (omenimo naj zgolj frapantno odločitev o RTV Slovenija z dne 2. julija 2026).

Mednarodni vplivi in predlogi sprememb

Znamenita Beneška komisija, ki je udarni evropski akter neoliberalnega globalizma pod pretvezo skrbi za ustavne rede in vladavino prava, je našemu državnemu tožilstvu vnaprej ponudila pravočasno asistenco. Podala je načelno mnenje o tem, da se pravic državnih tožilstev ne sme nižati z ukrepi države in da morajo torej vse bodoče reorganizacije izhajati najmanj iz doseženih privilegijev ter nedotakljivosti. Sledi mantri, da je vsako vmešavanje politike v zasnovo delovanja organov namenjeno zniževanju standardov demokracije. Zapovedan je torej status quo onemogočanja državnozborske večine pri kakršnem koli spreminjanju zadev, enako kot na Poljskem, Madžarskem, Slovaškem in drugod, kjer se pojavijo politične rešitve, ki ogrožajo zapovedanost neomejene poslušnosti globalistični kabali. Ko je govor o globalistični kabali, nimamo v mislih le tistih v svetovnem vrhu, oddaljenih tja do Davosa, temveč tudi notranje slovenske posameznike in organe, ki združujejo kooperativnost navzven s koruptivnim delovanjem navznoter. Vključitev državnega tožilstva v ministrstvo za notranje zadeve bi bil najblažji ukrep od vseh, ki so potrebni za vsaj delno očiščenje okostenelih struktur. Umestitev bi nadomestila neomejeno notranjo nehigieničnost – stanje, v katerem vodijo sami sebe, sklicujoč se na lajne o neodvisnosti od politike in samostojnosti delovanja. Enako kot v Nemčiji in večjem številu drugih mednarodnih ter evropskih pravnih redov bi bili državni tožilci podrejeni neposredno ministru, ki bi v določeni meri lahko odpravljal napake ter dolgoročno poskrbel za razgradnjo negativne selekcije in odpravo nadvlade korumpiranega vodstva na vseh ravneh.

LStKOK se sicer ne razlikuje omembe vredno od že obstoječega Specializiranega državnega tožilstva, ki ni kaj dosti prispevalo k pregonu teh kaznivih dejanj, temveč naj bi se z njim celo stopilo. (Foto: STA)

Državnotožilski svet bi iz obvezujočega predlagatelja kadrovskih »nesposobščin« spremenili v posvetovalno telo; o generalnem državnem tožilcu bi v precejšnji meri odločala minister in parlamentarna večina, notranja organizacija pa bi poudarjala vsebinsko samostojnost posameznih tožilcev, seveda v neposredni korelaciji z odgovornostjo za sprejete odločitve in nenehnim izobraževanjem. Tako bi se postopoma čistili Augijevi hlevi, na višje položaje pa bi se postavljali tisti redki kadri, ki so zapriseženi stroki in osvobojeni političnih globalističnih vplivov – če takšni znotraj tožilstva sploh obstajajo –, ter bi se skozi leta odpravljala zaščitniško koruptivna in druga škodljiva nagnjenja organa.

Ocena novega zakona in ustanovitve StKOK-a

Ker tudi pod vplivom Beneške komisije takšne odločitve nismo sprejeli, smo se lotili verjetno tistega, kar je največ mogoče v danem ideološko-političnem okolju. Ustanovitev novega Specializiranega državnega tožilstva za pregon korupcije, organiziranega in gospodarskega kriminala (StKOK) opredeljuje predlog zakona o specializiranem pregonu korupcije in organiziranega kriminala. StKOK se sicer ne razlikuje omembe vredno od že obstoječega Specializiranega državnega tožilstva, ki ni kaj dosti prispevalo k pregonu teh kaznivih dejanj, temveč naj bi se z njim celo stopilo. Resda obstajajo redke medle novitete, ki zadevajo zgolj obrise odgovornosti, kar gotovo ne more zadostovati za preboj skozi utečene strukture. Domnevna navezanost na Nacionalni preiskovalni urad kot policijsko telo ter na še nekatere druge organe ostaja v zakonskem besedilu neopredeljena; na deklarativni ravni se sicer uveljavlja večja učinkovitost, česar pa iz zakonskega predloga ni zaznati. Famozni državnotožilski svet še naprej predlaga nabor kandidatov, iz katerega ima minister možnost izbire – toda izbire med Coca-Colo in Pepsi-Colo. Vsi kandidati, ki bodo prepuščeni skozi sito tega kompromitiranega organa, bodo enaki, kot istovrstni droni hibnega telesa. Tudi sprememba notranje organizacije sodišč pravzaprav ne prinaša ničesar novega. Predvideni posegi v kazensko zakonodajo so prav tako kozmetične narave. Letna poročila državnemu zboru s strani tožilstva in sodišč so že utečena praksa, zato tudi tu ni nič novega. Lahko bi torej šlo za še en visokoleteč, sterilen koncept, ki v osnovi ne spreminja ničesar. Osebno menim, da je koalicija iztržila, kar se v tem trenutku da, kar pa objektivno ne more dati podlage za upanje po temeljitejši spremembi.

Zvjezdan Radonjić, nekdanji kazenski sodnik