Kostelska velika noč skozi oči ustvarjalk

Na drugi velikonočni razstavi z naslovom Vezem va Kostele, ki so jo pripravile članice Društva kostelskih žena Nežica, je bilo čutiti spoštovanje do tradicije, dela in življenjske modrosti. Dogodek so zaznamovali pogovori z ustvarjalkami različnih generacij, od najstarejših članic do nove predsednice ter gostij iz Ljubljane, Kočevja, Ribnice in še od kod.

Obiskovalci so se zgrnili v kočo pod gradom, ki deluje kot bogata, barvita in skrbno pripravljena predstavitev kostelske dediščine, kjer se še posebej čutita toplina doma in lepota starih običajev. Razstavljeni so bili kvačkani in vezeni prtički ter najrazličnejša ročna dela, s katerimi si lahko vsakdo polepša in okrasi mizo, okensko polico ali vhod v hišo. Na cvetno soboto je v prostoru zadišalo po velikonočnih dobrotah, ob katerih so se šibile barvite košarice, okrašene s trakovi, umetnim cvetjem in drobnimi dodatki, s pirhi, zajčki, travo in cvetjem.

Na sredini mize so bili manjši aranžmaji iz naravnih materialov, kot so butarice, slamnata gnezda in suho cvetje. Posebno pozornost je pritegnilo ozadje, kjer so bili v vrstah razstavljeni majhni križci iz lesa in vejic, okrašeni s cvetjem in zelenjem. Svetloba skozi okno je mehko osvetljevala razstavljene izdelke in poudarjala njihove barve. Razstavni prostor so poživljala stara polkna, okrašena z ročno izdelanimi velikonočnimi dekoracijami. Na njih so viseli venčki iz vejic, bogato okrašeni z umetnim cvetjem, zelenjem, jajčki ter motivi ptic. Nekateri so vključevali majhna gnezda z jajci, drugi pa okrasne ptičke in nežne naravne materiale.

Nežka pri 86 letih

Na enem izmed venčkov je bila tudi podoba račke, ki je dopolnjevala pomladno vzdušje. Na mizi v kotu je bila razstavljena bogata zbirka velikonočnih izdelkov: barvani in okrašeni pirhi, pletene košarice, zajček iz preje ter različni ročno izdelani okraski.

»Ustvarjam že od rojstva, bi rekla. Takšni časi so bili. Vse si se moral naučiti doma, od starih staršev in staršev, tudi kvačkanja. Prejšnje leto sem se zaradi izgube družinskega člana za nekaj časa umaknila v osamo, kar ni dobro. Nisem mogla kvačkati. To delo zahteva misli in zbranost. Preprosto ni šlo,« pravi 86-letna Nežka Korpa iz Žage ob Kolpi.

Sčasoma se je vrnila k ustvarjanju. »Zdaj sem spet začela malo delati,« pove. Že dolgo poleg ročnih del pripravlja tudi domače dobrote: marmelade, sokove, suši sadje in nabira čaje. Njeno življenje je tesno povezano z naravo in delom. Aktivna je v borčevski organizaciji ter v več društvih, med drugim v društvu upokojencev, turističnem društvu in društvu Nežica.

»Vedno moram nekaj delati, biti aktivna. Brez tega bi bila kot brez življenja,« pove z nasmehom.

Na mizi kostelski želodec

Podobno ustvarjalno razmišlja tudi Vanda Bratož, ki rada preizkuša nove materiale. »Vedno iščem nove izzive. Zdaj ustvarjam iz blaga in drugih materialov, še posebej takih, ki jih lahko ponovno uporabimo.«

Njeni izdelki, košarice, kokoške in zajčki, so pogosto narejeni iz odpadnih materialov, kar daje njenemu delu tudi ekološko noto. Ko beseda nanese na veliko noč, sogovornice poudarijo pomen tradicije.

»Zdaj praznujem na kostelski način. Na mizi mora biti želodec, šunka, pirhi in potica,« pove.

Posebnost teh krajev je kostelski želodec, tradicionalna jed, ki jo pripravljajo ob praznikih. »Kruh narežemo na kocke, dodamo slanino ali šunko, veliko jajc, začimbe in še kakšno skrivnost,« razkrije recept Sanda.

Čeprav so nekoč maso polnili v črevo, danes pogosto uporabljajo sodobnejše rešitve, kot so vrečke za pečenje ali modeli. Velika noč ostaja družinski praznik tudi za predsednico Alenko.

»Takrat se zberemo domači, pripravimo kostelski želodec, domačo šunko, pirhe, ki jih barvam s čebulo, ter potico, orehovo ali pehtranovo.«

Vtis Minke in Marije

Društvo, še dodaja, ni dejavno le ob praznikih. V načrtu imajo izlete, piknike, sodelujejo v lokalnem okolju in vodijo obiskovalce po lokalnih znamenitostih.

»Skratka, vedno se vključujemo v dogajanje v občini, od prireditev do čistilnih akcij.«

Ko sta na vrata potrkali gostji, Minka Jerebic in Marija Starič, članici društva Rusalka iz Ljubljane, ju je Mojca Skender, avtorica več razstav o kostelski nesnovni (živi) kulturni dediščini, prisrčno sprejela. Skupaj so razkrile, kako je prišlo do povezovanja.

»Zanima me kulturna dediščina, zato obiskujem različne kraje po Sloveniji. Ko sem odkrila Kostel, sem se spoprijateljila z Mojco in vedela, da se bom tja vrnila ter pripeljala še druge,« je povedala Marija.

Njuni prvi vtisi o Kostelu? »Narava, zgodovina in ljudje, vse skupaj te preprosto pritegne,« pravita.

(mgć)