Konec “državnega parkirišča”: Uradni list gre v likvidacijo

Slovenski državni holding (SDH) je zaključil, da gre družba Uradni list RS v redno likvidacijo. Po več kot osmih desetletjih delovanja se tako zaključuje zgodba podjetja, ki je bilo dolgo časa tesno vpeto v sistem objavljanja predpisov, v zadnjih letih pa vse bolj predmet razprav o svojem smislu, vlogi in kot se pogosto poudarja v političnih polemikah tudi kadrovskih apetitih.

SDH odločitev utemeljuje z dejstvom, da je država z zakonodajno spremembo dejavnost objavljanja uradnih predpisov prenesla na vladno službo za zakonodajo in Ministrstvo za javno upravo. S tem je Uradni list izgubil temeljni steber prihodkov in postal zgolj še tržno podjetje z založniško in izobraževalno dejavnostjo. Po oceni SDH v takšni obliki poslovni model ni več vzdržen, zato likvidacija predstavlja najčistejšo in tudi ekonomsko najbolj smiselno rešitev.

Preberite tudi:

A ob formalnem zaključku podjetja se ponovno odpirajo stare razprave in stare “kadrovske rabote”, ki spremljajo Uradni list že leta. Od vprašanja, zakaj ga država sploh potrebuje, do očitkov, da je šlo v praksi pogosto za prostor, kjer se prepletajo politični vplivi, kadrovske ambicije in javni denar.

Do nedavnega je Uradni list opravljal nalogo objave zakonov in predpisov, kar mu je zagotavljalo stabilen tok prihodkov iz državnih virov. Po prenosu te dejavnosti v državno upravo je podjetje ostalo brez svojega ključnega poslanstva. Po podatkih iz poslovnih poročil je v zadnjem letu ustvarilo nekaj več kot 2,4 milijona evrov prihodkov, pri čemer je čisti dobiček padel na zgolj nekaj deset tisoč evrov.

Struktura stroškov, kjer pomemben del odpade na plače in “storitve”,  je že dlje časa predmet kritik tistih, ki menijo, da bi lahko enake naloge opravljala ministrstva ali pa celo trg in to po bistveno nižjih stroških. V ozadju teh ocen se pojavlja tudi vprašanje: ali so nekatera državna podjetja še vedno namenjena opravljanju javnih nalog ali pa predvsem ohranjanju struktur, ki omogočajo kadrovske umestitve politično povezanih posameznikov.

Afera Šoltes 

Ena najbolj izpostavljenih epizod v zgodovini podjetja sega v obdobje Šarčeve vlade, ko je v javnost prišla afera političnih pritiskov pri imenovanju direktorja Uradnega lista. Po poročanju več medijev je takratni strankarski funkcionar LMŠ navezal stik z nadzornico podjetja in jo nagovarjal k imenovanju nekdanjega evropskega poslanca Igorja Šoltesa na direktorski položaj.

Nadzornica je zadevo prijavila pristojnim organom, politična zgodba pa je sprožila burne odzive in razprave o tem, ali je šlo za posamezen incident ali za širši vzorec vplivanja na kadrovanje v državnih podjetjih.

Takrat so se v javnosti pojavile tudi ostre kritike, da državna podjetja pogosto služijo kot “parkirišča” za politične kadre, ki po koncu svojih mandatov iščejo nove funkcije v državnem sistemu. Več tukaj. 

Šarec Šoltes (Foto: sta)

Stare zgodbe: vpliv omrežij in “prijateljskih krogov”

Ob likvidaciji se ponovno vračajo tudi stare zgodbe o vplivih v ozadju. V preteklih letih so mediji poročali o različnih povezavah med nadzornimi strukturami, svetovalnimi omrežji in odločitvami o kadrovanju ter pogodbenih razmerjih. Posebej odmevni so bili očitki o sodelovanju z določenimi odvetniškimi pisarnami in svetovalci brez klasičnih javnih razpisov, kar je bilo formalno pogosto pojasnjeno kot zakonita izjema, a je v javnosti vzbujalo dvome o transparentnosti. Več o tem tukaj.

Borut Jamnik, mag. Maja Koršič Potočnik, Maja Prebil in Irena Prijović (Foto: STA, posnetek zaslona, Nova24TV)

Tovrstne zgodbe so se v različnih oblikah pojavljale skozi več mandatov različnih vlad, kar je okrepilo vtis, da Uradni list ni bil zgolj tehnično podjetje, temveč tudi del širšega sistema državnega upravljanja kadrovskih in finančnih tokov.

Sara Kovač