Kolumbija načrtuje odstrel do 80 povodnih konjev iz Escobarjevega živalskega vrta

Odločitev kolumbijskih oblasti, da dovolijo odstrel do 80 povodnih konjev, ni le okoljski ukrep, temveč zgodba z dolgo senco preteklosti in brez enostavnega odgovora.

Vse skupaj se je začelo skoraj kot eksotična muha enodnevnica. V 80. letih je Pablo Escobar na svojem razkošnem posestvu Hacienda Nápoles zgradil zasebni živalski vrt. Med žirafami, sloni in drugimi živalmi so bili tudi štirje povodni konji. Ko je njegov imperij razpadel, so živali ostale. Brez nadzora. In narava je naredila svoje.

Danes Kolumbija gosti edino divjo populacijo povodnih konjev zunaj Afrike. Iz štirih živali jih je nastalo približno 170 – in številka še raste. Še bolj zaskrbljujoče za oblasti pa je, da se širijo. V zadnjih letih so jih opazili tudi več kot 100 kilometrov stran od prvotnega območja, kar pomeni, da ne gre več za lokalno zanimivost, temveč za vse bolj razpršen problem.

Na prvi pogled bi kdo rekel: eksotična zanimivost, turistični magnet. In v resnici to tudi so postali. Okolica nekdanje Haciende Nápoles danes živi tudi od teh živali, od ogledov, fotografij, spominkov. Povodni konji so postali del lokalne identitete.

Predstavljajo resno grožnjo

A hkrati predstavljajo resno grožnjo. Ne le zato, ker sodijo med najnevarnejše velike živali na svetu, temveč tudi zato, ker rušijo ravnovesje okolja. V rekah in na bregovih izrivajo domorodne vrste, spreminjajo habitat in tekmujejo za hrano – tudi z ogroženimi vrstami, kot so rečni morskih kravci. Za lokalne prebivalce pa srečanje z njimi ni turistična izkušnja, temveč potencialno nevarna situacija.

Foto: FB

“Brez odstrela populacije ne bo mogoče obvladati”

Država je v zadnjih letih poskušala najti milejše rešitve. Kastracija, preselitve, celo razmisleki o vračanju živali v Afriko. A vsaka od teh idej se je zaletela v realnost: visoke stroške, logistične zaplete in zdravstvena tveganja, saj kolumbijski povodni konji izvirajo iz omejenega genskega bazena in bi lahko prenašali bolezni, zato njihova vrnitev v naravni habitat ni izvedljiva.

Ujeti večtonskega, nepredvidljivega povodnega konja in ga operirati ni ravno rutinski poseg. Zato zdaj oblast pravi, da je dovolj. Ministrica za okolje Irene Vélez je jasna, brez odstrela populacije ne bo mogoče obvladati. Po njenem mnenju gre za nujen ukrep, če želi država zaščititi svoje ekosisteme.

Toda tu se zgodba zaplete. Aktivisti za pravice živali odločitev vidijo kot moralni poraz. Po njihovem so povodni konji žrtve človeških odločitev, najprej Escobarjevega razkošja, nato pa desetletij neukrepanja države. Senatorka Andrea Padilla je načrt označila za krut in opozorila, da nasilje ne more biti rešitev problema, ki ga je ustvaril človek. Kolumbija se tako znajde pred izbiro, kjer popolne rešitve preprosto ni.

Sara Kovač