Koliko resnice se skriva med vsemi informacijami? #Ajdapiše 

Na portalu MMC sem brala novico z naslovom »Protestniki proti prebežnikom v Ceuti na plaži zanetili požar, prebežniki napadli vojaško vozilo«, v kateri je bilo zapisano, da »Socialistična vlada v Madridu pravi, da je v eksklavi med 3500 in 7000 prebežnikov, desničarske oblasti Ceute pa pravijo, da jih je najmanj 10.000.«. 

Mar ni neverjetno, da v dobi pametnih telefonov, ko se zdi, da smo ves čas na tekočem z vsem, mediji in posledično mi, ne moremo vedeti, kaj je res? Govorim o območju 18 kvadratnih kilometrov (toliko je namreč velika eksklava Ceuta). Za predstavo – mesto Domžale je veliko slabih šest kvadratnih kilometrov, naša celotna občina pa 72 kvadratnih kilometrov. Predstavljajmo si torej velikost treh Domžal. Pa dodajmo podatek, da v mestu Domžale živi okoli 13.000 ljudi. V celotni Ceuti naj bi živelo dobrih 80.000 stalnih prebivalcev, konec julija je ilegalno vstopilo 70.000 ljudi in koliko jih je ostalo, je nejasno. Ceuta je zelo gosto pozidana in ima precej večnadstropnih stavb. Si torej predstavljate: pride skoraj toliko ljudi, kot jih živi tam, v že tako prenaseljenem območju. Potem jih večina gre in nejasno je, koliko jih ostane. In kje ostanejo, če je vse tako poseljeno? 

Ceuta je zgolj primer, ki mi je dal misliti: morda imamo prevečkrat občutek, da lahko izvemo vse. Ker očitno je to nemogoče. 

Evropska zgodovina obdobja srednjega veka je temeljila na predpostavki, da Cerkev ve. Česar niso znali pojasniti, je bilo Božje. Renesansa in nato razsvetljenstvo sta naredila velike premike v načinu razmišljanja. V središču ni bil več Bog, temveč človek. In nastala je predpostavka, da lahko vse razložimo s pomočjo znanosti in znanstvenega raziskovanja ter preverjanja. In tako danes živimo v svetu, v katerem se zdi, da imamo vse informacije dostopne na pametnemu telefonu. Pa temu ni tako. 

Torej ni prav nič čudno, da smo ljudje zmedeni in da populizem narašča. Nekdaj ljudje niso imeli informacij na dosegu roke in ne pametnega telefona v žepu – zavedali so se, da ne vedo vsega. Danes smo ta občutek izgubili, pa si nismo sami krivi. Dajejo nam občutek, da imamo vse informacije. Pa jih imamo res?

Vprašam se: ali danes sploh imamo še pravico, da rečemo – ne vem? Če naj bi pa vse vedel … Vedel naj bi, ker imaš dostop do informacij, čeprav seveda informacija in vedenje nista eno in isto. Druga namreč razume tudi kontekst celotne informacije. Vendar ni problem le v tem, da ne znamo osvojiti konteksta, temveč se pojavi že v prvem koraku : imeti informacijo. Imeti PRAVO informacijo. 

Kako naj torej v poplavi informacij vemo, koliko je zares pravih? 

Znanost nas je naučila preverjati. Sodobna tehnologija pa nam je omogočila, da preverjanje pogosto zamenjamo z iskanjem. Poiščemo nekaj, kar potrdi našo domnevo, in temu rečemo raziskovanje. Preberemo tri članke, ki pravijo isto, in dobimo občutek, da gre za dejstvo. Pri tem pa pozabimo, da lahko vseh deset člankov izhaja iz iste začetne informacije, iste tiskovne agencije ali iste izjave.

Še bolj zanimivo je, da tega problema ne rešujejo niti mediji, čeprav bi ga morali. Novinar namreč ne more biti povsod. Ne more videti vsega. Ne more vedeti vsega. Tudi dober novinar pogosto dela z nepopolnimi informacijami, z izjavami drugih ljudi in z viri, ki jih mora presojati. Njegova naloga ni, da ustvari občutek popolne gotovosti. Njegova naloga bi morala biti, da čim bolj pošteno pokaže, kaj vemo, česa ne vemo in kako dobro to vemo. 

In morda bi bilo dobro, da bi tudi mi od medijev zahtevali prav to. Ne popolne gotovosti, ampak pošteno negotovost. Ter se zavedati, da imamo v žepu telefon. Ne pa nujno odgovora. 

Sploh, ko berem, da naj bi centri umetne inteligence kupovali stare knjige, da jih skenirajo, vnesejo v sistem in potem bojda zažgejo. Si predstavljate, kaj to pomeni? Da nimamo več nobene možnosti poiskati stare knjige in preveriti, kaj je res pisalo … In brali bomo le še, kar nam bo umetna inteligenca odgovorila. 

Dolga stoletja smo lahko, če smo hoteli nekaj preveriti, šli do vira. Do knjige. Do dokumenta. Do časopisa. Do človeka, ki je bil tam. Lahko smo primerjali različne vire in si ustvarili svojo sliko.

Kaj pa, če bomo nekoč vedno manj prihajali do vira in vedno bolj do odgovora?

To ni čisto ista stvar. 

Ne potrebujemo občutka, da vemo vse. Potrebujemo sposobnost, da prepoznamo, česa ne vemo. Potrebujemo dvom, ne cinizma. Preverjanje, ne samo iskanja. Kontekst, ne samo podatka. In predvsem dovolj ponižnosti, da lahko občasno rečemo:

Ne vem.

In morda je to danes ena najbolj pomembnih stvari, ki jih moramo znati.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Koliko resnice se skriva med vsemi informacijami? #Ajdapiše  appeared first on domžalec.si.