Kočevka, ki piškote spreminja v prava umetniška dela

Vsi ljudje imamo svoje talente. Nekateri jih zadržijo zase, drugi jih z leti razvijajo v nekaj, ob čemer obstaneš že na prvi pogled. In prav takšne zgodbe si zaslužijo pozornost. V našo redakcijo je pred dnevi v zahvalo prispela škatla piškotov, ki niso navdušili le z okusom, ampak tudi z videzom. Bili so tako natančno izdelani, domišljeni in preprosto lepi, da jih ni bilo mogoče kar spregledati. Za njimi stoji Aleksandra Klobučar, ustvarjalka, ki je svojo pot začela z veliko radovednosti, potrpežljivosti in – kot sama pravi – tudi s precej packarije.

Njena zgodba se ni začela s tečajem ali šolanjem, ampak z opazovanjem in učenjem na daljavo. Več kot leto dni je spremljala posnetke na YouTubu in Facebooku, kjer je spoznavala, kako se pripravi testo, kako nastane sladkorna masa, kaj vse je potrebno za začetek in kako sploh poteka izdelava takšnih piškotov. Ko je zbrala dovolj poguma, je kupila osnovne pripomočke in začela. Prvi poskusi, kot priznava sama, niso bili najbolj bleščeči. »Seveda prvi piškoti niso bili za nikamor in smo jih pojedli,« pove brez zadržkov.

A ni odnehala. Nadaljevala je z vajo, vsak naslednji piškot je bil nekoliko boljši, vse dokler ni začela osvajati občutka za pravo gostoto mase in za vse drobne podrobnosti, ki naredijo veliko razliko. Tudi danes pravi, da se še vedno uči, saj se ves čas pojavljajo nove tehnike, novi pripomočki in novi načini ustvarjanja.

Svojega prvega piškota se spominja zelo dobro. »Vse je šlo mimo, čez piškot, po mizi, vse je bilo spackano,« pove v smehu. Tisti prvi je zato ostal skrit, saj res ni bil za nikamor,« se nasmeje.

A prav v tem začetku je nekaj zelo lepega – iz prvih nerodnih korakov se je razvilo ustvarjanje, ki danes pritegne pogled in občudovanje. Pri tem so jo navdihovali posnetki in ustvarjalke, ki jim je sledila in jim še danes sledi na Facebooku, Instagramu in YouTubu.

Njeni piškoti ne nastajajo naključno. Za vsakim je proces, ki zahteva precej več kot le peko. Najprej pride ideja. Potem sledi brskanje po spletu, iskanje podob, spraševanje kolegic za nasvete in zamisli, nato skiciranje. Če je vse tako, kot mora biti, pride na vrsto peka testa. In šele potem se zares začne delo. Če modelčkov nima, jih kupi, izdela sama ali pa si pomaga s papirnatimi modeli – na papir nariše obliko, jo izreže in po njej ročno oblikuje piškot. Sama peka ne traja dolgo. Veliko več časa vzame dekoriranje, še posebej, kadar je na piškotu veliko detajlov in želi, da so ti čim bolj natančni.

Pri delu si pomaga tudi z različnimi pripomočki. Dehidrator ji pomaga hitreje sušiti maso, namizni ventilator prav tako, v veliko pomoč pa ji je tudi mini projektor, ki ga uporablja pri pisanju, risanju in dodajanju podrobnosti. Kljub temu pa je treba potem piškot do konca posušiti, preden je pripravljen za pakiranje. Včasih to pomeni eno noč, včasih dva ali celo tri dni. Velik vpliv pri tem ima vlaga, ki sušenje močno upočasni. Ko je piškot povsem suh, ga obriše z jedilnim škrobom, da se masa ne prime na vrečko, v katero ga zapakira. Šele takrat je pripravljen za prevzem ali pošiljanje po pošti.

Med peko in plesom

Aleksandra pa ni le ustvarjalka piškotov. Njeno življenje je močno zaznamovano tudi z drugo veliko ljubeznijo – country oziroma western svetom. Že kot otrok je imela rada western filme, glasbo in vse, kar sodi zraven. Sanjala je o kmetiji, živela pri babici in vsak dan hodila po sveže mleko. »Živali so najlepša bitja, kar jih je,« pravi.

Pred leti je zasledila country festival v Zbiljah, a ji do danes še ni uspelo iti. Še vedno upa, da ji bo uspelo letos. Pred dvema letoma pa je na Facebooku opazila, da v Kočevje prihaja plesna skupina The Troubled Angels. Odločitev je bila hitra – šla je. In ostala. Še danes plešejo skupaj in, kot pravi sama, upa, da bodo še dolgo, kolikor ji bo zdravje to dopuščalo. Aleksandra ima namreč epileptične napade in živi z dobrimi in slabimi dnevi.

Ko govori o povezavi med piškoti in tem svetom, odgovori preprosto in tako kot dejansko je: »Piškoti imajo povezavo vsepovsod, se mi zdi. Kdo pa nima rad dobrega piškota.« In res – v njenih piškotih se očitno srečujejo ustvarjalnost, osebni svet, spomini, zanimanja in ljudje.

FOTO: Patrik Gregorčič.

Med najlepšimi spomini, povezanimi s piškoti, ji v mislih najprej ostane prav prvi piškot. »Tega ne pozabiš nikoli,« pravi. Posebno mesto pa ima tudi valentinov piškot, za katerega je prejela nagrado iz Amerike. Tudi pri plesni skupini ji v spominu močno ostaja prvi dan vaj. Vzdušje je bilo, kot pravi, fenomenalno – glasba, energija in njihova trenerka, »brez katere ne gre«. Opisuje jo kot osebo, polno življenja, podpore, razumevanja in pozitivnosti.

O epilepsiji vemo premalo

Na poti ustvarjanja in življenja jo po njenih besedah vsi podpirajo in ji želijo vse najboljše. A ko spregovori o tem, kaj ji pomeni največ, postane njena pripoved še bolj osebna. Največ ji pomenita podpora in odkritost, še posebej zaradi bolezni, s katero živi. Opozarja, da ljudje epilepsije še vedno ne poznajo dovolj in se zato človeku s to diagnozo pogosto izogibajo. »Včasih te gledajo s prezirom, dobiš komentar: kaj delaš sploh tukaj, ostani doma, ne hodi, če boš dobila napad, …« pove brez olepševanja. Prepričana je, da se o epilepsiji še vedno premalo govori in da so ljudje s to boleznijo pogosto potisnjeni v ozadje.

Velik del njenega sveta sta sin in njen »malo poseben spremljevalec«, shih tzu Roni. Oba jo, kot pravi, osrečujeta vsak dan in ju ima neizmerno rada. Roni ji pomaga pri epileptičnih in anksioznih napadih ter tudi pri drugih bolečinah. »Brez njega ne gre več,« pove. Želi si pridobiti potrdilo, da bi bil njen osebni spremljevalec, a pravi, da je to pri nas težko dobiti. Če bi ji kdo znal svetovati, kam se obrniti, bi bila zelo hvaležna, prosi za pomoč.

Tudi Roni je po njenih besedah poseben kuža z več težavami, zato sta si medsebojno v pomoč. Njen sin pa je, kot pravi sama, že pravi profesionalec pri soočanju z njenimi napadi, saj s tem živi že od otroštva.

Na prvi pogled je to zgodba o talentu in ustvarjalnosti, a v ozadju je tudi zgodba o vsakodnevnem boju z boleznijo. Aleksandra pri tem ne dovoli, da bi ji ta vzela veselje do malih stvari, ki v življenju pogosto pomenijo največ.