Ko spustim nadzor, najdem sebe

Počitnice niso namenjene samo otrokom. Priznajmo si, da si večina staršev prav oddahne, ko se ocene začnejo zaključevati in pride odrešitev v obliki dvomesečnega premora od vseh obveznosti, ki si jih (predvsem mame) običajno naložimo same.

Sama sem pred kakšnima dvema letoma ugotovila, koliko energije mi odteče zaradi skrbi: da moj otrok vse šolske obveznosti opravlja uspešno in odgovorno, da sodeluje tam, kjer mora, da ima ustrezen odnos do šole in aktivnosti, v katere je vpisan. Da …

Kljub temu, da je bil moj strah morda upravičen, sem spoznala, da tako ne morem več živeti — odtekanje energije je začelo puščati posledice na zdravju. Morala sem sprejeti nekaj korenitih sprememb.

Za začetek sem si morala iskreno priznati, da so moja pričakovanja drugačna od njegovih lastnih zahtev, želja in sposobnosti. V enačbo sem morala vključiti tudi generacijsko vrzel — današnja mladina ima drugačne potrebe po učenju, po vsebini in po načinu.

Spreminja se tudi kolektivna zavest. Vrednote, ki so bile pomembne za naše starše in posledično za nas, so nas v tem tisočletju že prerastle oziroma se spremenile. Ni mi treba, da jih sprejmem. Imam pa občutek, da se otroci nove generacije ne ozirajo več nazaj — gredo naprej, v neznano, in se tega ne bojijo.

Pri sebi sem prepoznala strah. A ne bom dopustila, da me premaga in me prikrajša za prihodnost, ki jo želim zase — ne kot mama, ne kot žena, ne kot vzgojiteljica.

Želim biti samo Barbara. In imeti obilo priložnosti za lepo življenje, katerega cilj je pomirjenost s tem, kar sem, kjer sem in kar delam.

Priznam, da še nisem tam, kjer želim biti. Sem pa zelo blizu. Včasih mi gre bolje, včasih slabše.

Še vedno padem v luknjo kontrole in strahu. Še vedno kdaj pa kdaj bentim, otrok pa se čudi, od kod zdaj vse to. Pomaga mi biti čuječa — sproti prepoznavati, kje ga lomim, in se ob tem učiti ravnati drugače.

Nikoli pa ne pozabim: prvo spremembo mora narediti starš, otrok pa spontano sledi. In še to — pomirjen starš pomeni pomirjenega otroka (kar velja tudi v obdobju adolescence).

Med počitnicami vam želim predvsem čim več povezovanja z otrokom. Te vezi namreč držijo skupaj, ko se kaj zalomi.

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Ko spustim nadzor, najdem sebe appeared first on Savus.