Ko se o korupciji vsi strinjajo – dokler ne pride zakon

V Sloveniji ni resnega spora o tem, da korupcija in organizirani kriminal davkoplačevalce staneta ogromno denarja. Spor nastane takrat, ko je treba splošno načelo pretočiti v konkretno institucijo z realnimi pristojnostmi, kadri, roki in odgovornostjo.

Odbor za pravosodje je po nočni seji z devetimi glasovi proti šestim potrdil predlog zakona o specializiranih organih za pregon korupcije in organiziranega kriminala. Za so glasovali SDS, NSi, SLS, Fokus, Demokrati in Resni.ca, proti pa Svoboda, SD in Levica. Sprejet je bil tudi zamik začetka uporabe na 1. julij 2027. Predlog – v javnosti znan kot SKOK oziroma StKOK – sicer še ni dokončno sprejet, saj se bo odločanje nadaljevalo danes, v četrtek na plenarni seji DZ.

Kaj zakon dejansko spreminja?

Čeprav je poslanka Svobode Lucija Tacer Perlin na odboru trdila, da se skoraj polovica členov ukvarja zgolj s preimenovanjem institucij, predlog prinaša veliko več kot le kozmetične popravke. Specializirano državno tožilstvo se preoblikuje v Specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala, zakon pa na novo določa tudi katalog kaznivih dejanj. Kadrovsko se organ močno krepi: najnižje število tožilcev se s sedanjih deset zvišuje na 25, vodja pa bo lahko imel dva namestnika. Poleg tega se znotraj organa vzpostavlja nova analitična enota. Spremembe čakajo tudi Nacionalni preiskovalni urad (NPU), ki bo moral zadeve iz kataloga prevzeti po uradni dolžnosti, pisne zahteve vodje tožilstva pa zanj postajajo zavezujoče. Korenite spremembe se obetajo tudi na sodni ravni. Sedanje štiri specializirane oddelke na okrožnih sodiščih v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kopru bo nadomestilo enotno, samostojno Specializirano sodišče RS s sedežem v Ljubljani.

Leva opozicija zakonu nasprotuje, a nima lastnih amandmajev – očitki o političnem vplivu so le izgovor za ohranjanje neoperativnega stanja. (Foto: STA)

To bo imelo položaj okrožnega sodišča in pristojnost za celotno državo, medtem ko bo za pritožbe izključno pristojno Višje sodišče v Mariboru. Sam procesni model se zgleduje po Evropskem javnem tožilstvu – tožilec dobiva aktivnejšo vlogo pri usmerjanju preiskave, medtem ko preiskovalni sodnik ohranja varovalno vlogo pri posegih v človekove pravice. Zanimivo je, da Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ostaja samostojna, čeprav jo je koalicijska pogodba sprva nameravala vključiti v novi sistem. Največ prahu pa dvigajo nova pravila za razpise, imenovanja in ocenjevanje tožilcev. Vodjo novega tožilskega organa naj bi po besedah ministra Zupančiča imenoval oziroma potrjeval državni zbor – po enakem vzorcu kot generalno državno tožilko. Zakonodajno-pravna služba DZ ob tem opozarja, da takšen način imenovanja lahko ustvarja tveganje političnega vpliva in da bi lahko bil v neskladju z ustavno samostojnostjo tožilca. Prav te kadrovske določbe, in ne zgolj preimenovanje organov, so postale osrednje bojišče tega zakona.

Tri milijarde in pol proti slabim 14 milijonom

Vlada v predlogu opozarja, da gospodarska kriminaliteta po podatkih policije pomeni dobrih 16 odstotkov vseh obravnavanih kaznivih dejanj. Še bolj zgovorne pa so finančne ocene: Slovenija naj bi zaradi nje letno izgubila kar tri milijarde in pol evrov. Koalicija je to na seji slikovito preračunala na približno 10 milijonov evrov na dan, minister Zupančič pa je to astronomsko številko povezal kar z neposrednim udarcem za državni BDP. Na drugi strani tehtnice so dodatni stroški nove ureditve, ki so za obdobje med letoma 2026 in 2029 ocenjeni na 13,81 milijona evrov – večinoma na račun ustanovitve novega sodišča. Prva številka torej meri oceno škode, druga pa ceno same reforme. Obe je treba brati skupaj in predvsem ločeno od političnih parol: astronomska škoda sama po sebi še ni dokaz, da bo prav ta zakon izgubo zmanjšal, ocena stroškov pa ne jamči, da bo nova institucija sploh zaživela pravočasno.

Minister za pravosodje Mihael Zupančič je opozoril, da so pristojnosti danes preveč razpršene, zaradi česar se sodniki na specializiranih oddelkih sploh ne morejo povsem posvetiti najtežjim primerom. (Foto: STA)

Minister Zupančič na odboru sicer ni skrival, da zakon ne more čudežno rešiti vseh sistemskih težav kazenskega pravosodja. Opozoril je, da so pristojnosti danes preveč razpršene, zaradi česar se sodniki na specializiranih oddelkih sploh ne morejo povsem posvetiti najtežjim primerom. Sam meni, da bi moral biti takšen zakon sprejet že pred letom dni, pri čemer se sklicuje tudi na opozorila Evropske komisije o dolgotrajnih postopkih in kopičenju sodnih zaostankov. Poslanec Andrej Černigoj (NSi, SLS, Fokus) je ob tem postregel s podatkom komisije, da se je povprečni čas reševanja korupcijskih zadev na sodiščih prve stopnje podaljšal na skoraj 600 dni. Tistim, ki predlogu očitajo odpiranje vrat političnemu vplivu pri izbiri tožilcev, pa minister odgovarja, da niso razumeli bistva zakona. Hkrati je dodal, da mora SKOK-u nujno slediti še novela zakona o kazenskem postopku. To pa je ključno priznanje: celo predlagatelj se zaveda, da zgolj organizacijsko preoblikovanje brez korenitih procesnih sprememb preprosto ne bo dovolj.

Opozicija nasprotuje kadrovskim rešitvam

Opozicija (Svoboda, SD in Levica) je vladnemu predlogu odločno odrekla nujnost in opozorila, da je zakon povsem neprimeren za tako hitro sprejemanje. Po drugi strani pa je poslanec koalicijske SDS Zoran Mojškerc opozicijskim strankam očital, da kljub glasnim kritikam k besedilu niso prispevale niti enega samega dopolnila. Poslanka Levice Tina Brecelj je na očitke odgovorila, da bi njihovi amandmaji v resnici pomenili črtanje vseh členov – kar je praktično enako glasovanju proti zakonu. Takšno pojasnilo je politično sicer logično, zakonodajno pa potrjuje, da opozicijska stran spornih določb sploh ni poskušala popraviti, ampak je predlog v celoti zavrnila. Brecljeva je ob tem šla še korak dlje z izjavo, da si oblast s tem predpisom tlakuje pot, »da koruptivni politiki ne bodo nikoli sedli na zatožno klop«. To pa ostaja predvsem ostra politična obtožba, ne pa tudi oprijemljiv dokaz. Da so vrata za širšo razpravo trdno zaprta, pa dokazuje tudi poteza koalicijske večine na odboru, ki je ob koncu seje zavrnila predlog za javno predstavitev mnenj.

Po velikem padcu v letu 2024 statistika za leto 2025 kaže strmo rast števila obravnavanih primerov na tožilstvih in prvi stopnji sodišč. (Slika: posnetek zaslona)

Tožilstvo vidi poseg v avtonomijo

Vrhovno in Specializirano državno tožilstvo poudarjata, da predlog zakona sploh ni nastajal v sodelovanju z njima. Po njunem mnenju zakon ne prinaša bistvenih novih pristojnosti za pregon najtežjih oblik kriminala, ampak uvaja predvsem organizacijske rošade. S samim preimenovanjem organa bi namreč avtomatično prenehali mandati sedanjemu vodstvu SDT. Tožilstvo ob tem opozarja, da bi se učinkovitost pregona v predlagani obliki lahko celo poslabšala. Minister pri oblikovanju predlogov za imenovanje po novem ne bi bil več vezan na mnenje državnotožilskega sveta. Podpredsednik sveta Samo Bardutzky je na odboru opozoril, da je vloga tega organa s tem praktično izničena – in to za več kot dvesto tožilcev v državi, ne le za člane specializirane enote. Generalna državna tožilka Katarina Bergant je ob tem posvarila, da že sam način priprave zakona odpira resna vprašanja o njegovem pravem cilju, hkrati pa prinaša tveganje za daljše postopke, organizacijski kaos, manjšo pravno varnost in politični vpliv.

Sodstvo svari pred ustanavljanjem sodišča »iz nič«

Vrhovno sodišče in njegov predsednik dr. Damjan Orož opozarjata, da gre za izjemno skrb vzbujajoč poseg v celotno organizacijo sodnega sistema. Orož je poudaril, da nobenega sodišča, še posebej pa ne specializiranega kazenskega, ni mogoče kakovostno postaviti na noge v zgolj treh mesecih (kot je bilo prvotno načrtovano), ne da bi s tem resno ogrozili pravno varnost. Veliko sistemsko tveganje predstavlja tudi usoda odprtih primerov. Približno trideset sodnikov na štirih specializiranih oddelkih ima namreč v delu še več sto drugih kazenskih spisov (npr. umori ali obsežne poslovne goljufije).

(Slika: posnetek zaslona)

Če teh zadev po novem ne bi smeli več soditi, bi se lahko sojenja začela znova. Druga kritična točka pa je koncentracija pritožb na Višjem sodišču v Mariboru. Orož svari, da bi prenos najzahtevnejših pritožb na kadrovsko manjše sodišče lahko podaljšal prav tiste postopke, ki jih želi zakon na vsak način skrajšati.

Petra Janša, Demokracija