Ko otroku vzamemo dež

Pravkar dežuje. ‘Lije kot iz škafa’, so včasih rekli. Tisti pravi dež, ki ga današnji otroci skoraj ne poznajo več. 

Ne tri kaplje, ob katerih odrasli preverjamo vremensko napoved za naslednje pol ure. Tiste goste, hladne zavese vode, ki se zaletavajo v asfalt, strehe in obraze. Dež, ob katerem so nekoč otroci tekli domov premočeni do kože, z mokrimi nogavicami in z lasmi, prilepljenimi na čelo. Dež, ki je imel okus po svobodi.

Pred šolo je v manj kot pol ure nastal prometni kolaps. Na parkirišču je vse polno.

Mame z dežniki, za njimi pa očetje v avtih. Motorji tečejo. Brisalci ritmično odrivajo kaplje z vetrobranskih stekel. Mame v naglici odpirajo vrata, da otrok ne bi naredil niti desetih korakov po mokrem. Nekatere so s seboj prinesle še dežnik za otroka. Druge dežno jakno. Tretje panično vpijejo: »Pazi, da ne boš moker.«

In otrok sede v suh, topel avto.

Ne občuti vetra. Ne začuti hladne kaplje na vratu. Ne doživi tistega trenutka, ko se telo instinktivno zravna proti vremenu in človek začuti: živ sem.

. . .

Odrasli smo začeli verjeti, da je dober starš tisti, ki otroku odstrani vsako nelagodje. Vsako oviro. Vsak napor. Vsak stik z nepredvidljivostjo sveta.

Če dežuje, ga pridemo iskat. Če je utrujen, mu mi nesemo torbo. Če se z nekom sprička, konflikte rešujemo starši. Če mu je dolgčas, mu ponudimo ekran. Če pade, se prestrašimo bolj kot on.

Otrok danes pogosto ne sme več občutiti niti lastnega neugodja, brez da bi odrasli takoj intervenirali.

Ker trpi. Predvsem pa, ker ob njegovem trpljenju trpimo mi.

Morda je prav to najbolj boleče spoznanje sodobnega starševstva: da velikokrat ne rešujemo otroka zaradi njega, ampak zaradi sebe.

Ker težko prenesemo njegov mraz. Njegovo razočaranje. Njegov dolgčas. Njegov poraz. Njegove solze. Njegovo nemoč.

Ne prenesemo občutka, da ga svet ne bo ves čas božal.

. . .

Toda življenje ni sterilno.

(Un)splash

Življenje je veter v obraz. Je mokra pot domov. Je občutek, ko te zebe in potem prideš v toplo kuhinjo. Je padec s kolesom, po katerem ugotoviš, da si še vedno cel. Je dolgčas, iz katerega se rodi domišljija. Je konflikt, skozi katerega otrok prvič začuti lastne meje.

Ko otroku odstranimo vse prepreke, mu nehote odstranjujemo tudi možnost, da bi začutil samega sebe. Se naučil, kaj zmore. Koliko prenese. Kako se pobere. Kako se prilagodi. In kako nelagodje preživi.

Otrok, ki nikoli ni bil moker, ne razume, kaj pomeni priti domov suh. Ker mu nikoli nismo dali priložnosti, da bi sam izkusil nasprotje.

Naslednjič, ko dežuje — ga pustimo, da pride moker domov. Brisača in topel napitek bosta dovolj. Z nami.

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Ko otroku vzamemo dež appeared first on Savus.