Ko mama postavlja meje, oče pa popušča: Kako različna vzgoja staršev vpliva na otroka?

V številnih družinah se pojavlja tiha napetost, ki navzven pogosto ostane neopažena – nesoglasje med staršema glede vzgoje. Eden od staršev vztraja pri pravilih, drugi ob otrokovem joku, trmi ali celo udarjanju hitro popusti.

Primer šestletne deklice razkriva tipično dinamiko: mama omejuje gledanje risank, ne dovoli igranja igric na telefonu ter pazi na zaužito količino sladkarij in sokov. Oče pa ob hčerinem joku težko vzdrži. Ko deklica postane vztrajna, glasna ali celo fizično napadalna, pogosto popusti – samo da se situacija umiri.

Mama se ob tem počuti nemočno. Zaveda se, da je hčerka hitro prepoznala, pri katerem staršu lahko doseže svoje. In tako se začne začarani krog izsiljevanja, slabe volje in tihega partnerskega konflikta.

Strokovnjaki opozarjajo, da otroci že zelo zgodaj zaznajo razlike v starševskem pristopu. Šestletnik že zelo dobro zazna, kdo od staršev bo prej popustil in kdaj se mu “splača” vztrajati.

Takšna situacija pa ni le vprašanje risank ali bonbonov. Gre za občutek varnosti, strukture in jasnih meja.

O tem, kaj takšna dinamika pomeni za otrokov razvoj, smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko dr. Lidijo Bašič Jančar.

Otroci zelo hitro zaznajo razlike med staršema in jih znajo obrniti sebi v prid

Kako otroci dojemajo različna starševska pravila in kaj se v njih dogaja, ko pri enem staršu nekaj velja, pri drugem pa ne?

Kar se otroka tiče, so različna starševska pravila znak zmede in ne-varnosti. Sploh, če se to dogaja stalno in določena izkušnja ni le osamljeni primer. Zagotovo se vsem staršem zgodi, da si kdaj nista enotna v svojih starševskih vlogah, kar je tudi normalno. Problematično namreč je, ko se starša ne zmoreta o tem, zakaj in na kakšen način sta si različna, o tem pogovarjati in se skupaj uskladiti. To pa že nakazuje na težave v njunem odnosu in posledično mora otrok “nositi” problematičen partnerski odnos.

Torej, normalno je, da se starša kdaj ne strinjata v vzgoji, ni pa normalno, da se o tem ne moreta pogovarjati, dogovarjati in končno tudi uskladiti. Škodljivo je namreč vzdušje, ki ob tem nastane, katerega pa srka otrok.

Če se vrnemo k vprašanju: otroci pravzaprav niso veseli, da se “morajo” obračati na tistega starša, ki jim je ljubši glede pravil. Cena tega je namreč visoka:

• občutke krivde, jeze, sramu nosijo otroci, saj vedo, da so del te neuravnotežene zgodbe,
• da “držijo” z enim od staršev pri drugem pa si s tem nakopljejo jezo,
• da imajo posledično slab odnos s staršem, ki pa meje vseeno drži…

Za vso to dinamiko nikakor niso odgovorni otroci, temveč v celoti starši.

Če eden od staršev pogosto popušča, drugi pa vztraja pri pravilih, otrok dobiva mešane signale

Ali je v takšni dinamiki sploh mogoče postaviti jasna pravila in meje, ki jih bo otrok spoštoval?

Pravzaprav ne. Starš, ki postavlja meje, bo imel stalno občutek, da mu partner meje spodkopava in da nikdar nima podpore. Starš, ki popušča, ima druge računice… Otrok pa je nekje vmes in zares nikoli ne dobi pravega občutka, kaj je zares v redu in kaj ne. Na primer, če otrok hoče ven v poznih urah in eden od staršev odločno nasprotuje, drugi pa mu dovoli – kako naj otrok zares ve, kaj je prav in kaj ne. Četudi uboga enega ali pa drugega, pravega občutka ne more dobiti.

Prav bi bilo, da se starša med seboj pogovorita in držita jasno mejo, kdaj naj bo hčerka doma. Tako ji bosta sporočila, da je na primer v redu, če je zunaj do desete ure in zakaj po tej uri ni več primerno, varno za njena leta. Hči se bo, četudi bo temu nasprotovala, vseeno počutila varno in bo dobila nek okvir lastnega spoštovanja, varnega okvira in zdravih razmejitev ter varnih odnosov.

V mnogih družinah se vzpostavi vloga “strogega” in “popustljivega” starša

Kdo v družini bi moral postavljati meje – ali je sploh smiselno, da eden prevzame vlogo t. i. “slabega policaja”?

Tako, kot sem že omenila, odnos med parnerjema, ki temelji na stalnih razlikah, ni zdrav odnos. Torej “policaj” in “popustljivec” nista vlogi, ki pritičeta zdravemu, varnemu partnerskemu in starševskemu odnosu. Starša se morata med seboj dopolnjevati, se usmerjati in “prevzeti” eden drugega, ko ne zmoreta več.

Na primer, ko mož vidi, da žena želi postaviti mejo hčerki, hči se ji upira, mama postane živčna… nastopi oče, mamo razbremeni in jasno postavi mejo (prijazno, a odločno) in tako hčerko “postavi” na varno. To naredi približno takole: “Ok, vidim, da se vrtimo okoli nekih pravil… zmenili se bomo tako, da boš doma do 10. ure zvečer. To nikakor ne pomeni, da bo vedno tako, le v tem trenutku, ko si toliko stara, je za naju z mamo to sprejemljivo. Lahko ti še enkrat obrazloživa zakaj, vendar se nama še vedno zdi, da je tako najbolj prav…” Oče tako postavi mejo, zregulira težka občutja hčerke in tudi žene in postavi zdravo strukturo, naredi varnost in uravna dinamiko.

Ko starša pred otrokom razpravljata o tem, kdo ima prav, ali posegata drug drugemu v postavljanje mej, otrok dobi sporočilo, da pravila niso trdna

Zakaj ni dobro pred otrokom diskutirati o vzgojnih odločitvah ali spodkopavati avtoritete drugega starša?

Ker otrok dobi sporočilo, da je on težava in da je kriv za njun slab odnos. Dobi občutek, da se starša ne razumeta zaradi njega in da imata slab odnos, ker je on takšen. Še enkrat: normalno je, da se starša ne moreta vedno v vsem strinjati, pomembno pa je:

• kako bosta to skomunicirala,
• kaj je v vsakemu od njiju vzbudil določen dogodek,
• zakaj ga otrok v tem obdobju trigira…

Veliko tem imata za pogovor in prav je, da se sproti pogovarjata o vseh izzivih starševstva. To dela njun odnos še posebej trden in edinstven. To daje njuni zgodbi poseben okvir.

Permisivna vzgoja in pogosto popuščanje se na prvi pogled zdita bolj “nežna” pristopa

Katere so možne dolgoročne pasti prevelikega popuščanja za otrokovo čustveno stabilnost, samoregulacijo in spoštovanje avtoritete?

Permisivna vzgoja je enako škodljiva, kot represivna. Žal mi je, da se sočutno vzgojo dostikrat menja s permisivno. Sočutna vzgoja pomeni na stiku in zdravem odzivu temelječa vzgoja, ki vsekakor zaobjema postavljanje meja, le ta se udejanja vedno na podlagi stika med otrokom in staršem: z otrokom se lahko pogovarjamo in dogovarjamo o tem, kaj pričakujemo od njega z jasnim sporočilom in odločitvijo, da bomo starši do tega zares prišli. Torej, če se odločimo, da risanke po osmi uri niso ok, bomo v tem vztrajali, pomemben pa je način, kako bomo do tega prišli: z odnosom, spoštovanjem, dostojanstvom do otroka in do sebe.

Permisivna vzgoja pa pomeni čustveno zanemarjanje otroka, saj je takim staršem težko zdržati z občutki, kot so strah, jeza, itd… namesto tega popustijo, vse dovolijo, naredijo stvari namesto otrok, ker se bojijo vztrajati, postavljati sebi meje, jih udejanjiti. Bojijo se izgube odnosa z otrokom, pravzaprav se bojijo lastnih otrok in niso sposobni uravnavati/regulirati svojih notranjih stanj, kaj šele otrokovih.

Zaključek: Ko meja ni, otrok ni bolj svoboden, ampak bolj negotov

Na prvi pogled se morda zdi, da je popuščanje izraz ljubezni in razumevanja. A otroci potrebujejo meje, saj jim te dajejo občutek varnosti in predvidljivosti. Ko starša nista usklajena, otrok ne dobi jasnega okvira, znotraj katerega bi se lahko varno razvijal.

Vzgoja “na enaki valovni dolžini” ne pomeni, da se starša v vsem strinjata. Pomeni pa, da razlike rešujeta stran od otroka in da pred njim nastopata enotno. Tako otrok ve, da pravila niso stvar trenutnega razpoloženja, temveč stabilen del družinskega sistema.

Dolgoročno enotnost staršev otrok doživlja kot varnost. In prav občutek varnosti je temelj za zdrav razvoj, samostojnost ter sposobnost sprejemanja odgovornosti.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Ko mama postavlja meje, oče pa popušča: Kako različna vzgoja staršev vpliva na otroka? appeared first on domžalec.si.