Ko drugi lovijo zadnje ocene, Lara in Tara lovita še teniške žogice

2 days ago 33

Medtem ko številni šolarji v teh dneh odštevajo ure do začetka poletnih počitnic in hitijo po še zadnje ocene, je vsakdan Lare Vrbetić in Tare Abramović nekoliko drugačen. Obe sta članici Teniškega kluba Kočevje, obe trenirata praktično vsak dan, vikende pa pogosto preživljata na tekmovanjih po Sloveniji. Kljub temu ostajata uspešni učenki in dokazujeta, da se lahko šport in šola uspešno dopolnjujeta.

Za zunanjega opazovalca se morda zdi, da je tenis postal del njunega življenja povsem naravno. A nobena od njiju ne prihaja iz izrazito teniške družine, niti ni bila odločitev za ta šport skrbno načrtovana. Pravzaprav se je vse začelo precej preprosto.

Lara se natančnega začetka niti ne spominja več. Ve pa, da je veliko časa preživela v Gaju in opazovala starejše otroke, ki so igrali tenis. »Gledala sem jih in zdelo se mi je zanimivo. Tudi jaz sem hotela poskusiti. Šla sem na trening in mi je bilo že prvič tako všeč, da sem kar ostala pri tenisu,« pripoveduje.

Pred tenisom je preizkusila še nekaj drugih dejavnosti. Kot majhna deklica je plesala, nekaj časa pa obiskovala tudi plavanje v Ribnici. A ko je v roke prvič prijela teniški lopar, je hitro ugotovila, da je našla šport, v katerem se vidi dolgoročno.

Tudi Tara se začetkov spominja podobno. »Videla sem druge otroke, kako igrajo. Potem sem kar rekla, da bi tudi jaz šla igrat tenis. Sploh nisem vedela, kako se igra in kaj vse me čaka,« se nasmehne.

Takrat sta bili še majhni deklici, danes pa sta med najbolj aktivnimi mladimi tekmovalkami v klubu. Ko pogovor nanese na vsakodnevni urnik, hitro postane jasno, da tenis pri njiju že dolgo ni več le obšolska dejavnost. Po koncu pouka ne sledita sproščeno popoldne in druženje s prijatelji. Najprej pride na vrsto trening.

Vsak dan.

»Ko pridem iz šole, grem takoj na trening. Ko se vrnem domov, sem utrujena, ampak vem, da me čaka še učenje,« pravi Lara.

Podobno poteka tudi Tarin dan. »Ko pridem domov s treninga, se uredim in potem se učim. Vem, da moram, če hočem doseči to, kar si želim.«

V času zaključevanja šolskega leta je to še posebej zahtevno. Medtem ko so nekateri njuni sošolci že skoraj zaključili z ocenjevanji, sta bili sami zaradi tekmovanj in športnih obveznosti precej odsotni.

»Skoraj dva tedna sva bili zaradi tekem odsotni in zato nisva dobili vseh ocen takrat, ko so jih dobili drugi. Zdaj jih morava še nadoknaditi,« pojasnjuje Lara.

Prav zato se po treningu pogosto učita še pozno v večer. A zanimivo je, da obe menita, da jima šport pri šoli pravzaprav pomaga.

»Če ne grem na trening, potem ves čas razmišljam o šoli in se težko osredotočim. Ko grem na trening, vse odmislím. Potem se vrnem domov in se lažje učim,« razlaga Lara.

Na teniškem igrišču namreč za nekaj ur izginejo vse skrbi, povezane z ocenami, preverjanji znanja in domačimi nalogami. »Na treningu res pozabim na vse. Potem pa lahko začnem znova,« dodaja.

Veliko vlogo pri usklajevanju šole in športa imajo tudi učitelji. Ker imata status športnic, lahko določene obveznosti prilagodita tekmovalnemu urniku.

»Zdaj nas učitelji že dobro poznajo. Vedo, koliko trenirava in koliko tekmovanj imava. Če sva odsotni, nama pogosto omogočijo, da si ocenjevanja prestaviva,« pravita.

Toda status športnika ne pomeni lažje poti. Nasprotno. Pomeni predvsem več odgovornosti in več samostojnosti.

Med vikendi ni počitka

Poleg šole in treningov velik del njunega življenja predstavljajo tekmovanja. Vikendi so pogosto rezervirani za turnirje po vsej Sloveniji. Za marsikoga bi to pomenilo dodatno obremenitev. Za Laro in Taro pa so tekmovanja eden najlepših delov teniškega življenja.

»Na turnirje zelo rada hodim. Tam srečam prijateljice, ki jih drugače skoraj ne vidim. Res smo se povezale,« pravi Lara.

Prijateljstva, ki nastanejo na teniških igriščih, so pogosto posebna. Ker se igralke srečujejo na različnih tekmovanjih skozi vse leto, se med njimi razvijejo tesne vezi.

»Veliko se družimo. Telefonske številke imamo izmenjane in se tudi slišimo. Potem pa komaj čakamo naslednji turnir, da se spet vidimo.«

To je morda eden manj opaznih, a pomembnih delov tekmovalnega športa. Potovanja, nova poznanstva in prijateljstva, ki segajo daleč preko meja domačega kraja.

Čeprav tenis velja za individualen šport, v katerem je igralec na igrišču sam, Lara in Tara poudarjata, da za vsakim uspehom stoji veliko ljudi. Najprej družina, potem trener David Južnič, klub … In vsi, ki ju spodbujajo tudi takrat, ko stvari ne gredo po načrtih.

To je še posebej pomembno ob porazih. In teh se mora v tenisu naučiti sprejemati vsak igralec. »Ko izgubim, sem žalostna. Ampak potem se spomnim, da bom imela še veliko tekem in da ni konec sveta, če izgubim,« pravi Lara.

Tudi Tara priznava, da porazi nikoli niso prijetni. »Seveda sem žalostna. Potem pa se spomnim, da se moraš naučiti tudi izgubljati. Ne moreš vedno zmagovati.«

Pri tem imajo pomembno vlogo trenerji.

»Ko smo slabe volje, nas razvedrijo. Pohvalijo nas, ko nekaj naredimo dobro. Poskrbijo, da se dobro počutimo na treningu.«

Ko ju vprašamo po športnih vzornikih, odgovori pridejo hitro. Lara občuduje Rafaela Nadala, med igralkami pa ji je všeč igra Arine Sabalenke. Tara poleg Nadala izpostavi še Novaka Đokovića in Carlosa Alcaraza.

Obe pa se strinjata, da niso pomembne le zmage, ampak predvsem odnos do dela. Morda tudi zato že razmišljata o prihodnosti. Čeprav ju do tega loči še nekaj let, obe že vesta, da bi radi ostali povezani s športom.

Lara se vidi v vlogi trenerke. »Ko pridem na trening in gledam trenerje pri delu, mi je to zanimivo. Tudi sama bi rada nekoč trenirala otroke.« Tara razmišlja nekoliko drugače. Privlači jo področje zdravstva. »Rada bi šla na zdravstveno šolo. Potem pa mogoče na fizioterapijo ali kineziologijo.« Tudi njena prihodnost bi bila tako povezana s športom in delom z ljudmi.

Treningi tudi med počitnicami

Pred njima so zdaj poletne počitnice, vsaj delno. Treningi seveda ostajajo. »Tenis bomo igrali skoraj vsak dan. Veliko časa bomo preživeli tukaj v Gaju,« pravita.

Bo pa nekoliko več časa za družino, prijatelje in izlete. Morda tudi za kakšen dan brez obveznosti. Ko ju vprašamo, kaj bi sporočili otrokom, ki jih opazujejo na igrišču in razmišljajo, ali bi tudi sami poskusili s tenisom, je odgovor preprost.

»Naj poskusijo. Mogoče jim bo všeč. Jaz se tukaj res dobro počutim,« pravi Lara.

Njune besede morda najbolje povzamejo bistvo zgodbe.

Tenis zanju ni zgolj trening, rezultat ali uvrstitev na lestvici. Je prostor, kjer sklepata prijateljstva, se učita discipline, sprejemata poraze in gradita samozavest. V času, ko številni mladi iščejo ravnotežje med obveznostmi in prostim časom, Lara Vrbetić in Tara Abramović dokazujeta, da je mogoče združiti šport, šolo in mladostniško brezskrbnost.

Potrebna sta predvsem vztrajnost in dobra organizacija. Ter seveda dovolj ljubezni do igre, da se naslednji dan znova vrneš na igrišče.

Veliki vzornici sestricama

Med pogovorom z mladima teniškima igralkama Taro Abramović in Laro Vrbetić na kočevskih teniških igriščih ni bilo težko opaziti še dveh deklic, ki sta medtem zavzeto vihteli loparja. Alina Abramović in Eva Vrbetić, mlajši sestri uspešnih teniških igralk, sta med treningom pokazali prav tisto navdušenje, zaradi katerega se športniki vedno znova vračajo na igrišče.

Čeprav obiskujeta šele drugi in tretji razred osnovne šole, je tenis že pomemben del njunega vsakdana. Na treninge prihajata dva- do trikrat tedensko, ob koncih tedna pa ju pogosto čakajo tudi tekmovanja. In čeprav priznata, da se jima včasih na trening ne da, se na koncu vedno odločita, da obujeta športne copate in odideta na igrišče.

Razlog, zakaj sta sploh začeli igrati tenis, ni skrivnost. »Ker ga igrata najini sestri,« povesta brez oklevanja.

Starejši sestri sta zanju največji zgled in motivacija, da sta tudi sami prijeli lopar v roke. Danes že pridno nabirata prve tekmovalne izkušnje in uživata v družbi vrstnikov, ki jih povezuje ista športna strast.