Knjižni molj sprašuje: MAJA DROLEC

I. AVTOR

1. Se lahko na kratko predstavite? Kdo ste, od kod prihajate in kako se je začela vaša literarna pot?

Maja Drolec (1959), doštudirala sem slovenščino in knjižničarstvo, poučevala na osnovni šoli v Kamniku in vse življenje spremljala literaturo; domačo in tujo. Vseskozi sem želela tudi pisati in sčasoma se je zgodilo tudi to; najprej članki in kolumne v različnih revijah, sodelovanje pri kreativnem pisanju pri Gabrieli Babnik, potem 3 romani (Bilo je eno poletje (Samozaložba, 2022), Jeben lajf (Hirondelle, 2024), Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? (Hirondelle, 2026)) in pesniška zbirka Mavrični pajčolan (Kulturni center Maribor, 2026), potem pa še priročnik recenzij Popotnica s knjigo (Kulturni center Maribor, 2026), ki je trenutno v tisku, in upam, da bo pri isti založbi izšlo še nadaljevanje v letu 2027 (Popotnica s knjigo 2. del, Popotnica skozi film in gledališče ter Mali popotniki s knjigo in slikanico).

2. Kdaj ste si prvič rekli: »Zdaj sem avtor«? Kaj je bil tisti trenutek ali dogodek? Ob izidu svojega prvega avtobiografskega romana Bilo je eno poletje (2022), ki sem ga izdala v samozaložbi, sem bila ponosna, da sem naredila prvi korak v izdajanje leposlovja.

3. Kaj vam danes pomeni pisanje? Je predvsem potreba, delo, veselje, način razmišljanja, poslanstvo – ali kaj drugega? Branje in pisanje mi pomeni zelo veliko. Užitek, zavedanje, prosti čas, razmišljanje … Zavedam se, da sem odgovorna tudi bralcem, ki me že nekoliko poznajo, in bi si želeli prebrati še kakšno moje delo, pa naj bo to recenzija, kolumna, roman ali poezija. Ko enkrat stopiš na to pot, je potrebno nadaljevati.

4. Od kod prihajajo vaše ideje in navdih? Kdo ali kaj vas pri ustvarjanju najbolj spodbuja? Ideje so v meni. Ko začutiš, da se mora nekaj zapisati, se usedeš k računalniku in pišeš, navdajajo te novi in novi utrinki, spomini, ideje …, za katere si prepričan, da bodo zanimivo branje za zanamce, branje za današnje bralce in tudi sam sebe opolnomočiš z zapisanim.

II. KNJIGA

5. Predstavite nam svojo knjigo. Kaj je njena osrednja tema, misel oziroma zgodba in kaj je bilo izhodišče zanjo?

V priročniku Popotnica s knjigo sem zbrala recenzije, to so vtisi o prebranih knjigah svetovno znanih avtorjev, objavljene v Ventilatorju besed in Jantarni lastovki; to sta spletni reviji, ki spodbujata branje in radovednost ter širita ustvarjalnost in zanimanje za kulturo med vsemi generacijami. Dobro sodelujem z mnogimi slovenskimi založbami, pisci, ilustratorji in kulturnimi ustanovami, ki mi nudijo brezplačne recenzijske izvode najnovejših knjig, oglede gledaliških in filmskih predstav. Zavedam se, da je pisanje trajnostni prispevek svetu …

Vladimira Rejc, urednica Ventilatorja besed je zapisala: Maja Drolec je suvereno vstopila na slovenski knjižni trg kot pisateljica, pesnica in literarna publicistka ter prijetna sogovorka. Dandanes le malo ljudi pozna toliko literature in o njej tudi piše. Z avtorico sva se pogovarjali o njenem ustvarjanju in o tem, kako se prepletata branje in pisanje. Že kot majhna deklica je brala dolgo v noč, brala je knjige – jih »požirala«, se poistovetila z junaki in s časom, v katerem živijo, ter vstopala v tuje dežele. Vedno je uživala v branju, do knjig pa čuti naklonjenost in zanjo imajo neprecenljivo vrednost. Zgodbe so ji vedno burile domišljijo in ji odpirale neznane svetove.

Začela se je izražati tudi pisno, recenzije objavlja v Ventilatorju besed in Jantarni lastovki, in kar poletela je, ko je izdala prvo in kasneje še drugo, tretjo knjigo … Veliko razmišlja o vsaki prebrani knjigi, o vseh sončnih zahodih …, vsak roman je poklon življenju – ranljivemu, nepredvidljivemu in kljub vsemu neustavljivo lepemu, včasih se življenje prevaja v poezijo, tako je lépo. Vedno podoživlja stisko ali zmagoslavje glavnega lika, spoštuje avtorja in moč napisane besede. Pomembne so besede in njihova resnica, pisanje, ki je včasih krik ali molitev, da bi spoznali, kdo smo, in kako lahko sprejmemo bolečino minevanja, šele tedaj lahko zasijemo s svojo lučjo kot zvezda, ki je spoznala lastno nebo.

6. Kaj vam pomeni naslov knjige? Kako je nastal in v kakšnem odnosu je z vsebino?

Popotnica s knjigo. Branje je prijetno potovanje, ki se mu v življenju ne bi mogla odreči. Mogoče tudi spodbuda za ljudi, ki neradi berejo. Seveda je za branje potreben čas, ampak z željo se najde tudi to. Kot učiteljica vem, da najmlajši potrebujejo zgled v družini, da se z branjem knjig počutijo dobro. S priročnikom Popotnica s knjigo bom bralce ozavestila o literaturi, ki je trenutno na knjižnem trgu, in seveda o literaturi, ki je nastala v daljni preteklosti, in bo vedno aktualna tudi za današnji čas.

7. Zakaj je ta knjiga nastala prav zdaj? Je povezana s konkretnim obdobjem, dogodkom ali življenjsko izkušnjo? Mnoge misli iz knjig bodo do bralcev lažje poletele, če bodo zbrane v knjigi – priročniku, zato sem se odločila za izdajo tega priročnika, ki bo izšel v dveh delih, sledi pa še priročnik o filmu in gledališču in zbirka recenzij o knjigah in slikanicah za mlade bralce.

8. Kaj vam knjiga pomeni osebno? Kaj je v njej najbolj vašega? Verjetno so najbolj moje recenzije mojih romanov – romanov, katerih avtorica sem sama – (Jeben lajf in Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? ter pesniška zbirka Mavrični pajčolan. Seveda so moji vsi občutki, ki sem jih dobila ob prebiranju vse ostale literature.

9. Kako je knjiga nastajala? Kako poteka vaš ustvarjalni proces – od prve zamisli do končnega besedila? Knjiga Popotnica s knjigo je nastajala dalj časa, verjetno štiri leta, ko so bile najprej napisane recenzije ali moje mnenje o vseh teh knjigah, sámo zbiranje recenzij je bilo pa hitro. Bralci radi berejo recenzije, saj včasih iščejo le določene podatke o knjigi ali avtorju, ali pa se bralec šele odloča za izposojo knjige v knjižnici in za branje, motiviranje bralcev – kaj prebrati …

10. Kaj je pri pisanju težje: najti pravo idejo ali jo znati dobro izpeljati? Koliko je pri tem pomembna vztrajnost, disciplina in obrt? Pisati je treba takrat, ko se ti porajajo utrinki v glavi, to so ideje, seveda pa je potem, za zapis, pomembna kondicija, ker je treba presedeti pred računalnikom precej ur. Če bereš knjigo, dolgo 200 strani pet ur, jo pišeš pet krat toliko časa, sledijo uredniški in lektorski popravki in spet veliko delaš. Ampak knjiga je kot rojstvo otroka; ko izide, je vse delo pozabljeno in jo imaš rad, nanjo si ponosen in jo želiš deliti z bralci.

11. Kako pomemben je za vas slovenski jezik? Koliko pozornosti namenjate iskanju prave besede, jeziku in razvijanju lastnega izraza? Jezik smo mi – bralci, pisatelji, pesniki in želimo ga poznati in pravilno uporabljati. Skušam slediti novim in novim besedam, ki na novo nastajajo v besedišču vseskozi, ker je jezik živ. Sem si pa predstavljala, da je raba slenga v mojem romanu Jeben lajf tudi zanimiva oblika zaradi živosti in vživetosti v življenje mladega fanta, ki je glavni junak romana.

12. Kako bi opisali svojo poetiko? Katerim načelom, vrednotam ali merilom sledite pri pisanju? Branje moje poezije je odstiranje časa, izgubljene ljubezni in raziskovanje tišine. Glavne teme moje poezije so narava, ki s svojo lepoto in bogastvom ponuja mir, zatočišče, tudi v osamljenosti in razočaranjih, v stihih se potapljam v ganljive, nežno izpovedne misli, kjer nagovorim mamo, svojo ljubljeno osebo, ki je odšla, otroke, vnuka. Skratka, moja poezija je nežna, lirična. V ospredju moje knjige poezije: Mavrični pajčolan (Kulturni center Maribor, 2026) je izrazito intimna poetika. Pesmi raziskujejo odnose – tako ljubezenske kot družinske – ter prehajanje med prisotnostjo in odsotnostjo, bližino in izgubo. Naravni motivi niso zgolj kulisa, temveč nosilci čustvenih stanj: valovanje morja odraža notranje nemire, jesenski prizori pa občutke melanholije in minljivosti. Pogosta je tudi motivika spomina, ki se pojavlja kot prostor, kjer se preteklost in sedanjost stapljata v enotno izkušnjo.

13. Kako sprejemate odzive urednikov, recenzentov in drugih bralcev? Kdaj veste, da je besedilo zares končano? Vesela sem, če je urednik natančen in strog, po drugi strani si želim, da me vodi k cilju tako, da nastane dobro delo. Recenzenti ponavadi spoznajo ves trud, ki si ga vložil v pisanje. Bralci pa so kritični. Vedno jih zanima, koliko je resnice iz tvojega osebnega življenja, pozabljajo na težo in kvaliteto leposlovja. Dobro delo se izpiše ob izkušnjah.

14. Kako pomembni so za vas naslovnica, oblikovanje, ilustracije in fotografije? Kdaj knjiga po vašem mnenju postane celovito umetniško delo? Naslovnica mora biti sporočilo o vsebini, pa četudi metaforično. Slike so zaželene pri priročnikih, ob leposlovnih zgodbah in romanih niti ne. Seveda pa so zelo pomembne ilustracije pri slikanicah, ko mali bralec še ne zna brati in mu ilustracija pove zgodbo in literarno veličino.

15. Kaj si želite, da bi vaša knjiga sprožila pri bralcu? Katero misel, občutek, vprašanje ali izkušnjo naj bi odnesel s seboj? Bralca naj najprej spodbuja, da bo knjigo vzel v roke, potem pa sigurno vtis, popotnico za življenje, ob knjigah naj bi se vedno učili, z leposlovnimi knjigami je učenje prijetno, manj stresno, ampak življenjsko. Z dobrimi knjigami bralec vzljubi literaturo, sočloveka in samega sebe.

III. AVTOR, LITERATURA IN SVET

16. Kaj je po vašem mnenju temeljni smisel literarnega ustvarjanja? Kaj literatura pomeni vam osebno in kaj lahko pomeni družbi? Že kot majhna deklica sem brala dolgo v noč, brala knjige – jih »požirala«, se poistovetila z junaki in s časom, v katerem živijo, ter vstopala v tuje dežele. Vedno sem uživala v branju, do knjig pa čutim naklonjenost in zame imajo neprecenljivo vrednost. Zgodbe so mi vedno burile domišljijo in odpirale neznane svetove. Ni iz trtre zvito staro reklo, da je knjiga lahko tvoja prijateljica.

17. Kaj sta za vas umetnost in kultura? Kakšna je njuna vloga v življenju posameznika in družbe danes? Veliko razmišljam o vsaki prebrani knjigi, o vseh sončnih zahodih …, vsak roman je poklon življenju – ranljivemu, nepredvidljivemu in kljub vsemu neustavljivo lepemu, včasih se življenje prevaja v poezijo, tako je lépo. Vedno podoživljam stisko ali zmagoslavje glavnega lika, spoštujem avtorja in moč napisane besede. Pomembne so besede in njihova resnica, pisanje, ki je včasih krik ali molitev, da bi spoznali, kdo smo, in kako lahko sprejmemo bolečino minevanja, šele tedaj lahko zasijemo s svojo lučjo kot zvezda, ki je spoznala lastno nebo.

18. Ali ima literarni ustvarjalec tudi etično in družbeno odgovornost? In če jo ima – kako naj se ta kaže v njegovem delu? Seveda, pisatelj hoče spreminjati svet, želi pomagati ljudem, trudi se dodati k družbi čim več pozitivnega, oz. pisati o slabih stvareh tako, da bi bralca izučile … V svojem romanu Kam bodo poletele ptice, ko bo zmanjkalo neba? sem pisala o ženskah, ki se staramo, o poplavi v Sloveniji leta 2023… Gabriela Babnik je zapisala; To je izjemno pogumen roman o staranju, želji in svobodi. Maja Drolec se erotike loti z drznostjo, ki v slovenskem prostoru deluje osvobajajoče. Telo v njenem romanu postane prostor odločitve, užitka, upora in ponovnega rojstva. Hkrati pa je to roman reke: voda, ki prestopi bregove, razkrije razpoke v hišah in odnosih. Poplava ni le zunanja katastrofa, temveč postane metafora telesa in jezika. Stanovanjska skupnost, ujeta v naraščajočo vodo, je prisiljena v bližino, ki je prej ni bilo. Ko se dvigne reka, ne odnaša le predmetov, temveč tudi molk, zadržanost in pretekle vloge. Roman je obenem eden prvih, ki neposredno spregovori o obdobju poplav v Sloveniji ter o tem, kako nas narava v takih trenutkih sooča z lastno ranljivostjo in z odvisnostjo drug od drugega. Roman obenem prinaša izjemno lepe portrete žensk vseh vrst: srborite deklice iz spomina, mlade zaljubljenke, matere, sosede, podjetne gostilničarke in samostojne posameznice, ki se vsaka po svoje borijo za prostor in čas zase. V njihovih zgodbah se pojavlja tiha, a vztrajna želja po »ženskem letu« – času, ki bi pripadal njim, njihovim odločitvam, njihovemu ritmu in njihovim telesom.

19. Katera knjiga ali kateri avtor je pomembno zaznamoval vaše življenje? Kaj ste od njega kot bralec ali ustvarjalec odnesli? Moj vzor je sigurno urednica dveh mojih romanov; Gabriela Babnik (Nostalgija po prihodnosti (Beletrina, 2026), ki me je opogumila, naj pišem in tudi objavim svoje pisanje. Sledijo domači in svetovni klasiki: Gabriel García Márquez, kolumbijski pisatelj, pesnica Luis Glück, nobelovka Annie Ernaux, Tony Morrison, Slavenka Drakulić, Bernardine Evaristo, Adriana Kući, Isabel Allende, Elif Shafak. To so predvsem pisateljice, ki želijo prikazati močno žensko.

IV. ZAKLJUČEK

20. Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati? Zakaj? Vem, da zaradi pisanja ne bom materialno obogatela, bi bila pa zelo vesela, če bi se mi povrnili stroški, ki jih vložim za nastanek knjige (urednik, lektor, naslovnica, postavljanje knjige), saj nekatere založbe teh stroškov ne zmorejo kriti same; npr: (Hirondelle). Tudi slavna ne verjamem, da bom postala, saj sem s pisanjem začela šele v zrelem življenjskem obdobju.

21. Če bi vam vzeli besede in pisalo, kako bi poiskali svojo resnico? Mislim, da je ne bi našla nikjer drugje. Trudim se, da bodo moji nasledniki vedeli zame in za moj prispevek k dobri družbi in pravičnemu življenju.

22. Kaj po vašem mnenju naredi knjigo – knjigo? In kdo je vaš bralec, ki mu je vaše pisanje namenjeno? Knjigo naredi knjigo vtis, spomin na vsebino in obliko. Moj bralec je lahko vsakdo, kdor rad prisluhne družbeno kritičnim zgodbam, zgodbam o ženski, o življenju ali o literaturi nasploh.

Nepozabno je bilo, ko mi je prijateljica napisala SMS: »Berem tvojo poezijo, uživam v bogastvu besed, metafor, sporočilnosti vsake pesmi posebej.« Ali druge sodelavke: »Vzela v roke tvoj roman in ga nisem izpustila, dokler ga nisem prebrala do konca. Napiši še kaj. Dobro ti gre tole pisanje.«

Take besede ponesejo pisatelja ali pesnika k novim poletom.