Klic k streznitvi tudi za Nato

Obstoj zveze Nato je zagotavljal mir v Evropi tako za ustanovne članice kot za tiste, ki so se ji pridružile kasneje. Zanimivo pa je, koga v Natu ni. Najprej dve očitni državi: Švica in Avstrija. Švica zaradi svoje dolgoročne zavezanosti nevtralnosti, Avstrija pa zaradi nevtralnosti, določene s pogodbo po drugi svetovni vojni, ki ji je povrnila neodvisnost in omogočila umik okupacijskih sil.

Dve skandinavski državi, ki sta se nekoč razglasili za nevtralni – Švedska in Finska – sta se zdaj pridružili zavezništvu. Med nečlanicami so Malta in Ciper, mikrodržave Monako, Andora, San Marino, Lihtenštajn in Vatikan ter, presenetljivo, Republika Irska. Nekatere od njih seveda nimajo oboroženih sil, vendar jih nima niti Islandija, ki je članica. Samostojna otoka Man in Kanalski otoki spadajo pod okrilje Združenega kraljestva. Neevropski članici pa sta ZDA in Kanada.

Ključna elementa sporazuma sta obramba in načelo, da je napad na eno članico napad na vse. Kot večina bralcev verjetno ve, je bila ta organizacija ustanovljena kot odgovor na agresivno držo Sovjetske zveze v povojnem obdobju. Prav v obdobju takoj po vojni je Stalin – čeprav s pomočjo vrste prirejenih volitev – prevzel nadzor nad celotno Srednjo in Vzhodno Evropo. Jugoslavija je bila pripravljena zaveznica pri tej seriji učinkovitih državnih udarov. Prirejene volitve so bile le klavrn poskus izpolnitve dogovorov z zavezniki o izvedbi povojnih demokratičnih volitev. Churchill je svojo znamenito izjavo podal v govoru v Fultonu v ameriški zvezni državi Misuri leta 1946: »Od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Churchill je imel – ne prvič – prav v svoji presoji, zato je bil leta 1949 ustanovljen Nato. Treba je omeniti, da je bil Tito v svojem zgodnjem obdobju trdega komunizma priznan Stalinov zaveznik, zato je Churchill južno točko železne zavese postavil v Trst. Kot vemo, sta se Stalin in Tito sprla; številni komentatorji menijo, da je bil razlog za to Titova agresivna protizahodna drža, ki se je kazala v sestrelitvi ameriškega letala in odprti podpori komunističnemu uporu v Grčiji. Stalin se je dobro zavedal, da imajo ZDA atomsko bombo in da bi jo v vojni tudi uporabile. Pospešeno si je prizadeval pridobiti sovjetsko atomsko bombo in ni želel, da bi njegovi komunistični podrejeni sprožili konflikt. Stalin je poskušal Tita postaviti nazaj »na njegovo mesto«, a mu to ni uspelo; prikrita podpora Zahoda Titovi odcepitvi je bila – kot bi nekateri rekli – morda prva korist zveze Nato. Prvi generalni sekretar zveze Nato, general lord Hastings Lionel Ismay, je dejal, da je namen zavezništva »držati Ruse zunaj, Američane znotraj, Nemce pa na vajetih«.

Zato se je treba vprašati, kakšen je položaj zveze Nato danes, zlasti po njeni širitvi na nekdanje komunistične države. Morda bi bila primerna spremenjena različica izjave lorda Ismaya, na primer: »Držati Ruse zunaj, Američane znotraj, Nemčijo pa ne več pacifistične.«

Ob trenutni vojni v Ukrajini je vredno omeniti knjigo Bloodlands (Krvava prostranstva) avtorja Timothyja Snyderja, v kateri podrobno opisuje, kako se je velika večina smrtnih žrtev druge svetovne vojne zgodila v vzhodnem delu Srednje Evrope; tam so med letoma 1939 in 1945 prekrivajoče se politike lakote, deportacij in množičnih usmrtitev, ki sta jih izvajala Hitler in Stalin, terjale 14 milijonov civilnih življenj.

V tem lahko prepoznamo tudi odmev izjave lorda Ismaya o nujnosti vključenosti ZDA; vsi vemo, da je bila ameriška kritika na račun evropskega zanemarjanja financiranja obrambe po letu 1990 povsem utemeljena. Prevladalo je nasprotje nacistične doktrine »orožje namesto masla«, saj so številne zahodne države pretiravale s t. i. mirovno dividendo in dale prednost maslu pred orožjem – to je politika, ki so jo pogosto spodbujali zavedeni proruski krogi. Presenetljivo je, da to skupino sestavljajo tako skrajno desni kvazifašisti kot tudi nereformirani komunisti.

Upajmo, da bo pod vodstvom tistih z največ izkušnjami in tistih, ki se počutijo najbolj ogrožene – denimo Norveške in Švedske – prišlo do hitre krepitve moči zveze Nato. Vojna v Ukrajini ni le lokalni krvavi spopad, temveč tudi klic k streznitvi za Nato.

Keith Miles, Demokracija