kje je otrok?

 

Kje je otrok? je socialno-psihološki kriminalni roman, v katerem se napeta preiskava umora prepleta z resničnimi življenjskimi zgodbami ljudi, ki so pogosto ostajali preslišani, prezrti in prepuščeni sami sebi.

V središču romana je umor socialne delavke Kristine Zupan, odločne in protislovne ženske, ki je vse življenje posegala v najtemnejše kotičke družin, odnosov in človeških stisk. Kriminalista Robert in Zoran med iskanjem morilca odpirata njene zapiske, dosjeje in spomine ljudi, ki jim je nekoč pomagala – ali pa se jim je s svojim vmešavanjem zamerila.

Pred bralcem se tako razkrivajo zgodbe zlorabljenih žensk, zanemarjenih otrok, žrtev družinskega nasilja, osamljenih starostnikov, prevaranih in duševno ranjenih ljudi. Te pripovedi niso le ozadje kriminalnega zapleta. Vsaka od njih predstavlja možno sled, zamero, skrivnost ali košček sestavljanke, ki bi lahko pojasnil, zakaj je morala Kristina umreti.

Prav preplet resničnih usod in kriminalistične preiskave daje romanu posebno moč. Bralec ne išče le morilca, temveč postopoma odkriva tudi družbo, v kateri se nasilje pogosto skriva za zaprtimi vrati, institucije pogledajo stran, žrtve pa predolgo molčijo.

Kje je otrok? zato ni le kriminalka. Je roman o otrocih in odraslih, ki jih nihče ni pravočasno slišal, ter o preteklosti, ki se prej ali slej vrne in zahteva resnico.

Odlomek iz knjige KJE JE OTROK?

Ko sem bil še majhen, me je moja mama nekoč peljala na obisk. Vrata nama je odprl moški, ki na glavi ni imel las.

»To je tvoj ata,« je rekla mama in me porinila v vežo.

Bil sem zelo razočaran, ker si nisem mogel predstavljati, da bi imel ata brez las. Začel sem se jokati in siliti domov, kar pa atu sploh ni bilo všeč.

»Zelo slabo ga vzgajaš,« je očital mami, medtem ko si je odpiral steklenico piva.

Začela se mu je opravičevati, toda hitro jo je zabil nazaj, da se mu zame tako in tako jebe.

Nisva ostala dolgo, ker se ga je napil in potem je v roke vzel harmoniko in začel igrati. Mama je bila zato vsa nesrečna, toda nič ni pomagalo.

»Jutri nastopamo na televiziji,« je zamomljal moj oče in nama pokazal vrata. Menda je želel imeti mir, da lahko vadi.

Na ulici je bilo že temačno, zato sem bil malo bolj korajžen kot po navadi.

»Mami, nič se ne sekiraj, vsi, ki so brez las, so trapasti in jaz jih ne maram,« sem jo tolažil. Držala me je za roko in hkrati hlipala v robec.

»Mar bi šla delat splav,« je govorila sama s seboj in se ni zmenila zame.

Takrat še nisem vedel, kaj je to splav, zato ji nisem imel kaj ugovarjati.

Naslednjič me je peljala k atu neka gospa, ki je prišla pome z veliko aktovko in modrim avtomobilom. Imela je dolge nohte, rdeče pobarvane. Zdela se mi je kot čarovnica iz Sto in enega dalmatinca.

»Pizda, kako zoprn otrok,« je zatežila nekomu na drugi strani telefona.

Verjetno je mislila, da je z zadnjega sedeža ne slišim.

Tisti plešec, ki je trdil, da je moj ata, ji je skuhal kavo, potem sta prižgala cigareti in me posadila v kot, kjer bi se moral igrati z avtomobilčki. Pa se nisem, ker mi ni zanje.

Zelo rad rišem, toda ata najbrž tega ni vedel. Igram tudi na flavto, vendar le v šoli, ker mi doma babica ne dovoli. Če se mi ljubi, tudi berem.

Gledal sem okoli sebe, da bi našel kakšno knjigo, toda Plešec je imel na policah le nekakšne medalje in pokale.

Zato sem se dolgočasil, dokler nisem zaspal.

Ko sem začel hoditi v drug razred, se je Plešec preselil k nam. Sanja se mi ne, kako mu je to uspelo, saj sem vedel, da ga babica ne mara.

Spomnim pa se, da je moja mama pred tem kar nekaj časa hodila naokoli z rdečimi, objokanimi očmi in tudi babica je nenehno jezno loputala z vrati, kar ni bilo v njeni navadi.

Plešec se je naselil v mamini spalnici, zato so odpadla najina jutranja crkljanja. Bil sem zelo jezen in to sem povedal tudi babici.

Zmajala je z glavo in rekla prasec, potem pa se je spet potopila v klekljanje.

Edino, kar je bilo dobro, je bilo to, da je bila moja mama nekaj časa zelo srečna. Nenehno se je smejala in velikokrat je celo prepevala.

Na vsak način je hotela doseči, da bi Plešcu rekel ata. Tega pa nisem hotel. Niti potem ne, ko me je pretepla s kuhalnico, on pa je stal zraven in kričal, naj me še bolj, ker sem neznosno zoprn otrok.

Za povrhu je svoje medalje in pokale zložil na police, moje knjige pa je zmetal na tla, kar sem mu zelo zameril.

Nekega dne se je moja mama prenehala smejati. Plešec je prinesel domov revijo, v kateri so ga izbrali za najboljšega harmonikarja leta. Nakupil je veliko steklenic piva in povabil prijatelje na večerjo. Babica je rekla, da ne bo kuhala, pa potem res ni. Je pa zato mama, ki je zelo slaba kuharica.

Ko so prijatelji odšli, je Plešec znorel in mamo udaril, ker mu je naredila sramoto. Potem jo je tudi brcnil.

Jaz sem zavpil: »Prasec, tega ne boš delal moji mami!«

On pa me je porinil stran in rekel, da sem hudičevo seme.

Prišli so reševalci, ki so mamo odpeljali v bolnišnico. Naslednji dan se je Plešec moral javiti na policiji, kar je zakuhala babica.

Bil sem zelo vesel, ko je prišel policaj po medalje in pokale. Babica mu je ukazala, naj odnese še harmoniko.

Mama je spet nenehno jokala in bila slabe volje. Z babico sta imeli tihi teden.

Ko sta mislili, da spim, sta si skočili v lase in se zmerjali.

»Trapa si in trapa boš ostala!« je kričala babica. Bil sem zelo žalosten, ker moja mama pa res ni nobena trapa. Kvečjemu Jokica, ker se nenehno samo joka.

Že čez teden dni je spet prišla pome tista ženska z dolgimi, rdeče polakiranimi nohti. Skril sem se v omaro na podstrešju. Babica me je več kot eno uro iskala. Ko me je našla, me je dvakrat za ušesa, kar ni bilo v njeni navadi.

»Če se mu kaj zgodi, boste že videli hudiča,« je zagrozila tisti zoprni ženski.

S Plešcem sta celo popoldne sedela na terasi in se nečemu smejala. Meni sta ukazala, naj bom v dnevni sobi in naj se igram. Gledal sem v tla in molčal.

»Ne razumem, kako ima lahko tako izjemen človek, kot ste vi, tako nemogočega otroka,« je dejala Plešcu.

Čez kakšni dve uri smo se zamenjali. Onadva sta šla v sobo in zagrnila zavese, mene pa sta zaklenila na balkon. Bil sem že zelo lačen, zato sem se upiral.

On me je potegnil za ušesa, ona pa se mu je smejala in se mu naslanjala na ramo.

Takrat sem se zelo prehladil in zato mi nekaj časa ni bilo treba iti k Plešcu na obisk. Imel sem visoko vročino, trikrat je prišel k meni zdravnik, nazadnje so me odpeljali celo v bolnišnico. Ko me je zdravnik vprašal, zakaj nič ne pazim nase, sem mu povedal, da bi, ampak je bil balkon premajhen, pa še vrata sta zaklenila.

Čudno me je pogledal in skomignil z rameni.

Čez nekaj časa sta prišla k meni še mama in neki moški, ki je imel v roki črno torbo. Tudi onadva sta me spraševala o zaklenjenih vratih. Vse sem jima povedal, toda opazil sem, da nista bila preveč zadovoljna.

Mama se je sklonila nadme in me toplo objela.

»A ti veš, da te imam rada do zvezd in nazaj?« mi je dejala in me poljubila na lice.

Takrat sem bil najsrečnejši človek na svetu.

Zvečer sem že lahko gledal televizijo. Ko sem na ekranu opazil Plešca, sem začel kričati in se tresti od strahu. Pritekla je neka medicinska sestra, takoj za njo pa še zdravnik. Dolgo sta ostala pri meni.

Nista mogla verjeti, da sem lahko dobil vročino zaradi gledanja televizije.

Shujšal sem za pet kilogramov.

»Saj te je sama kost in koža,« je vzkliknila babica, ko me je videla.

Potem je jokala kot dež in me objemala, da sem komaj dihal.

»Samo prek mojega trupla še pride pote,« je prisegala med solzami.

Zdravnik jo je slišal in ji prikimal.

To je bilo čudno, saj se mi je zdelo, da od babice, če bi bila truplo, ne bi imel kaj prida koristi.

Takrat sem sklenil, da ne bom plešast, ko bom velik. Imel bom pet otrok in se bom z njimi igral od jutra do večera. Naučil jih bom, kako se pleza s stola na omaro. Če bodo lačni, bom babici ukazal, naj jim da jesti.

To sem povedal tudi zdravniku, ki se je od srca zasmejal in me pobožal po laseh.

Rekel mi je, da sem zlat otrok in da imam dobro srce.

Če bi kje prodajali očete, bi izbral takega, ki bi bil kot on.

Knjigo lahko naročite pri avtorici na mail: jutri2052@gmail.com, ali jo kupite na spletu,  v knjigarnah, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.