Kič

»Kič je absolutno zanikanje dreka, tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu besede.«

Tako je zapisal veliki Milan Kundera v Neznosni lahkosti bivanja.

Kako dobro je opisal naš zdajšnji postresničnostni javni prostor, ujet v tesne odnose med t. i. civilno družbo, politiko in trdovratnimi vzvodi moči; utesnjen v polarizacijo, zataknjen v zanko med levičarsko zahtevo po enotnosti: »Stopimo skupaj!« in desničarsko lagodno zaverovanostjo v vlogo večne žrtve: »Nič se ne da spremeniti!« Namesto odkritega soočenja, najprej s sabo in svojimi, nato z drugimi, namesto odprtega in raznolikega dialoga, spremljamo slepo zataknjenost v lastni krog, utemeljen s sovraštvom do drugih.

Ob tem tako eden kot drugi ščiti svojo polovico pred soočenjem z lastnim bremenom: eni pred odgovornostjo za zlorabe v lastnih vrstah, drugi pred odgovornostjo za svojo nemoč, da bi jih ustavili. Na eni strani politično uprizarjanje čustev, bleščavost in kričavost, na drugi strani nerazumevanje današnjega trenutka in samozadovoljno drsenje v nerelevantnost. Kič.

Dva pola, ki potrebujeta drug drugega, da lahko utemeljujeta svoje sovraštvo in svojo nesposobnost, da bi počistila za sabo. In da ne bo nesporazuma: v obstoju dveh glavnih političnih pogledov ne vidim nič slabega. Raje imam jasna stališča kot brezbarvno »sredino«, vendar pa naj si nasprotujeta z idejami za reševanje družbenih problemov, ne z zakrivanjem lastnih napak z oslepujočim sovraštvom do drugega.

Pred leti sem se za intervju pogovarjala s pravnico, profesorico in izredno dejavno akterko t. i. civilne družbe. Ta intervju potem ni bil objavljen, bil pa je zelo samorazkrivajoč. »Pomaga samo 8. marec,« mi je zaupala. »Če hočemo nekaj doseči, če želimo vplivati na javno mnenje, danes ne pomaga nobena razprava. To zmore samo Nika Kovač, če hočemo zmagati. Samo ona ima to moč. Nič drugega ne deluje.« To je bilo leta 2022. Zdaj, ko to pišem, je jesen 2026 in očitno je, da so se te pozicije le še okrepile.

Kakšna je “civilna družba”, če je njena vrednost utemeljena s tem, da lahko zagotovi zmago točno določeni poltični spregi moči? Bistvene spremembe v javnem prostoru danes pogosto ne sprožata ne izvoljena politika ne širša javnost, ampak natanko profiliran del javnosti, tesno povezan z levo politiko, ki deluje kot vzvod za doseganje njenih političnih ciljev. Tudi za njeno zaščito pred lastnimi napakami in za ohranjanje že pridobljenega vpliva. Tako imenovana »civilna družba«, toda v resnici menim, da ta politično organizirani del nevladnega sektorja potrebuje drugo poimenovanje.

Osamosvojitelj dr. Jože Pučnik si je demokratično družbo zamišljal povsem drugače. V svoji knjigi Kultura, družba in tehnologija kot temelj politične kulture opisuje »nefundamentalistično družbo, ki jo namesto monolitnega, vsiljenega temelja zagotavlja aktivna, pluralna, demokratična civilna družba. Prav ta civilnost nas lahko reši. Preko te civilnosti naj bi prihajale na površje težave in rešitve, ki jih ozka politika zanemarja ali ne vidi.«

Pučnikov opis pluralne civilne družbe je v ostrem nasprotju z delovanjem političnega gibanja nevladnikov, ki civilno pobudo podreja potrebam ene politične strani, ne meneč se za njeno kapitalsko moč in koruptivnost. Kaj pomeni silovita kritičnost do ene vlade in zadržanost do druge? Ob menjavi oblasti leta 2022 sem pogrešala primerljivo javno kritičnost do napak leve vlade; po letošnji menjavi pa spet spremljamo prebujeno mobilizacijo. Ne gre torej nujno za civilno družbo po Pučnikovi definiciji, morda gre za nekaj drugega. Za vplivno politično gibanje, ki ima veliko moč, združuje predane ljudi in premore izredne organizacijske ter komunikacijske spretnosti. Briljanten propagandni aparat.

Pred dnevi sem z iskrenim občudovanjem spremljala izjemen 15-urni prenos Inštituta 8. marec, ki je združil vidne predstavnike levice v kratkih, simpatičnih in zanimivih nastopih na predreferendumskem podcastu, ki so ga prenašali v živo. Dobili smo ure kulturnega programa: od branja ganljive poezije, duhovitih dialogov, sproščenih izmenjav, glasbenih točk, rahločutnih pevskih nastopov do profesionalno vodenih razprav. Program, kakršnega bi si skoraj želela na javni televiziji, ki nam za bistveno več denarja pogosto manj izdelano kulturo ponuja šele ob 22.30h.

V pisan kulturni variete, še prepričljivejši zaradi svoje neposrednosti in spontanosti, pa so bile spretno vpete politične izjave. Če povzamem njihov ton: po rahločutni pesmi je sledilo vprašanje, zakaj ne maraš genocidne vlade. Po dialogu o upanju: zakaj štirikrat proti. Po socialno občutljivem soočanju: zakaj je Janez slab. Vse skupaj je dobilo vrednost vrhunske parodije, ko so Slavoju Žižku podarili diplomo, ker se ne pusti utišati, kot da bi bil nekakšna žrtev.

Spremljanje programa me je hkrati navdušilo in navdalo z nelagodjem, prav zaradi mehke prepričljivosti. Od kulture, umetnosti in medijev namreč pričakujem, da nam pomagajo videti jasneje in razkrivajo tisto, kar bi najraje prezrli. Da imajo spoznavni učinek, ne slepilnega. Tu pa je bilo ravno obratno: program je ustvaril čustveni ovoj, v katerem  ni prostora za neprijetna vprašanja do enega političnega pola. Ganjenost je postajala slepilo, kultura pa zaščita pred kritičnim pogledom.

Ob novici, ki je prišla na dan nekaj dni prej, da so romunski protikorupcijski organi zaradi suma prejemanja podkupnine pridržali direktorja GEN-I Sonce, je bilo moje nelagodje še bolj oprijemljivo. Kaj pomeni solidarnost, ki nas tako prepričljivo mobilizira proti političnemu nasprotniku, če ob sumih nepravilnosti v lastnem političnem zaledju ne premore enake ostrine?

Toda vrhunska propaganda tega dela nevladnega sektorja bi me skorajda prepričala, da bi tudi jaz: stopila skupaj. (Marsikaj bi mi bilo lažje.) Jasno je bilo posredovano, kaj je dobro, kaj in kdo je zlo, kako moram glasovati, da bom dobra oseba. Pri tem se debate, ki sem jih spremljala, praviloma niso dotikale konkretne vsebine referendumov; dotikale so se umetnosti, kulture, družbe, Palestine, celo vzgoje otrok. Ne glede na pomanjkljivo vsebinsko konkretnost je bilo sporočilo »PROTI« zelo prepričljivo.

Prav tu sem prepoznala kič: v lahkotnem prehodu od ganjenosti ob pesmi k gotovosti o politični odločitvi. Kot da bi bilo z glasom proti mogoče potrditi vse dobro, kar smo pravkar občutili. In kot da bi dvom v priporočeno odločitev pomenil tudi dvom v poezijo, sočutje in solidarnost.

Ko iste akterje nato vidiš, kako vodijo lastne oddaje na RTV, ko so strokovnjaki na okroglih mizah, profesorji na fakultetah, predsedniki strokovnih svetov, člani komisij, se vse skupaj zdi še bolj prepričljivo. Njihove različne javne vloge druga drugi posojajo avtoriteto. Toda hkrati se mi je v mislih pojavljala Pučnikova »monolitnost vsiljenega temelja«, ki naj bi jo civilna družba osvetljevala in omejevala, ne pa gradila. Kaj bi si danes mislil dr. Jože Pučnik?

Toda pri kritiki levih nevladnikov se ne morem ustaviti. Njihova politična pristranskost ne izniči dejstva, da znajo opraviti izjemno delo. Znajo povezati ljudi, ustvariti dogodek, pritegniti pozornost, doseči tiste, ki jih politični govor sicer ne doseže.

Kritika pa je povsem upravičena do tiste civilne družbe, ki je ob takšni ogromni praznini, pomanjkanju in priložnosti ni.

Toda kje so vsi tisti, ki si vendarle želijo spremembe? Udobno zleknjeni v svojo zasebnost? Umaknjeni na obrobje? Vklenjeni v razmerja privilegijev in dolgov? Nezainteresirani?

Roger Scruton kič opredeli kot lažno umetnost, ki izraža lažna čustva in človeka zavaja, da čuti nekaj globokega in resnega. V političnem javnem prostoru tak kič postane lažna bleščavost, videz brez vsebine, spektakel čustev. Omogoča nam, da se občudujemo v svoji solidarnosti, ne da bi preverili, komu in čemu ta dejansko služi. Ali da se občudujemo v svoji zapostavljenosti, ne da bi se vprašali, kaj bi lahko naredili sami. Na eni strani samozadovoljstvo pravičnih, na drugi samozadovoljstvo nemočnih. Oboje nas razbremeni odgovornosti.

Morda bi se premik začel, če bi se vsak pol ozrl tudi k tistemu, kar je v drugem najboljše. Desnica bi se lahko od levice naučila zanosa, predanosti, angažmaja in sposobnosti povezovanja. Obe pa bi morali dopustiti več pluralnosti predvsem v lastnih vrstah. Tudi glasove, ki kvarijo lepo podobo skupnosti. Tudi vprašanja, zaradi katerih zmaga ni več edino merilo. Civilnost, o kateri piše Pučnik, se pokaže prav v tem, koliko prostora pustimo takšnim glasovom.

Takšna civilna družba bi znala odpreti tudi vprašanja, ki so za njeno politično stran neprijetna. Od oblasti bi zahtevala odgovornost in jo sprejemala tudi sama. Solidarnost bi morala vzdržati nestrinjanje, kritičnost pa menjavo vlade.

Kundera je kič prepoznal v zanikanju vsega, kar kazi lepo podobo življenja. V naši javnosti je te podobe na pretek. Manjka nam pripravljenosti, da bi pogledali, kaj smo iz nje izločili — in kakšen je pri tem naš lastni delež.

Začeti bi morali tam, kjer najraje pogledamo stran: pri svojih.

Nina Granda