Kako sploh nastane knjiga?

Kako sploh nastane knjiga?

Najprej je ideja, ki se naseli v mislih in ne da miru. Potem pride razmišljanje o glavnih junakih, njihovih značajih in medsebojnih povezavah. Kdo so, kaj si želijo, kaj skrivajo, zakaj ravnajo tako, kot ravnajo? Kakšno vlogo bo kdo od njih imel in kako bodo s svojimi odločitvami vplivali drug na drugega?

Počasi nastaja skicirka, nekakšno ogrodje romana, ki pisatelju pozneje služi za oporo. Lahko pa se zgodi, da ga zgodba med pisanjem odpelje drugam in od prvotnega načrta ostane bolj malo. Tudi junaki včasih postanejo drugačni, kot si si jih zamislil na začetku.

Zelo pomemben je lasten slog. Način pripovedovanja, po katerem bralec začuti avtorja, njegovo razmišljanje, njegov odnos do ljudi in življenja. Tega ni mogoče ustvariti na ukaz, izoblikuje se s pisanjem, branjem in izkušnjami.

Potem se začne pisanje. Pridejo dnevi, ko besede kar vrejo na papir, in drugi, ko se pisatelj muči z enim samim odstavkom. Včasih zmanjka motivacije in mora rokopis nekaj časa počivati. Vmes življenje teče naprej, zgodba pa pogosto še zmeraj zaposluje misli, četudi ni zapisana niti ena nova vrstica. Ko se vrne volja, se delo nadaljuje.

Ob vsem tem je treba paziti na nešteto podrobnosti. Datume, starost junakov, letne čase, časovno zaporedje dogodkov. Nekdo, ki je bil na začetku star štirideset let, jih čez nekaj mesecev ne more imeti petinštirideset. Junaki morajo ostati verodostojni tudi v svojih besedah in dejanjih. Seveda se lahko spreminjajo, vendar mora bralec razumeti, zakaj.

Ko je roman napisan, delo še zdaleč ni končano. Rokopis dobijo v predbranje vsaj dve ali tri osebe, ki jim pisatelj zaupa. Njihove pripombe lahko upošteva ali pa tudi ne, dobro pa je, da o njih premisli. Skratka, predbralci, ki opozorijo na nedoslednosti, na nejasne odnose in na mesta, kjer avtor nekaj ve, bralcu pa je to pozabil povedati, so zlata vredni.

Pisatelj se zato še enkrat loti dela, tokrat še bolj temeljito in z veliko odgovornostjo do napisanega. Popravlja, dopolnjuje, črta, preverja in včasih na novo napiše cele odlomke. Spet minevajo tedni, lahko tudi meseci.

Sledi sodelovanje z urednikom, ki rokopis prebere s svojim znanjem in izkušnjami ter avtorju pomaga, da knjiga dobi čim boljšo končno podobo. Nato pride na vrsto lektorica, ki se posveti jeziku, slovnici, pravopisu in vsem tistim nerodnostim, ki so se izmuznile prejšnjim branjem. Spet mine nekaj tednov.

Avtor medtem razmišlja tudi o zunanjosti knjige in išče pravi naslov. Včasih ga ima že od prve napisane strani, drugič ga išče do zadnjega trenutka. Kakšna naj bo naslovnica? Kaj naj sporoča in kako naj pritegne človeka, ki o knjigi še ničesar ne ve?

Lektorirano besedilo gre k oblikovalcu. Strani dobijo svojo podobo, nastane prelom knjige, naslovnica pa postane njen obraz. Ko avtor prvič zagleda svoj roman v takšni obliki, je občutek že precej drugačen kot ob prebiranju rokopisa.

A tudi takrat še ni konec. Avtor in lektorica znova pregledata PDF ter iščeta morebitne napake. Po toliko branjih jih človek včasih skoraj ne vidi več, zato sta pri tem potrebni posebna zbranost in potrpežljivost. Pred tiskom je treba urediti še CIP pri NUK in dokončno pripraviti vse potrebno za tiskarno.

Potem knjiga končno odide v tisk. Nastopi nestrpno in vznemirljivo čakanje, da se »rodi«, da jo avtor prvič prime v roke, prelista in postavi predse.

Ob veselju pa ga spremljajo tudi vprašanja, na katera še nima odgovora. Bodo bralci knjigo radi brali? Se jih bodo njeni junaki dotaknili? Bodo v njej našli kaj zase in jo priporočili še komu? Bo glas o njej šel od ust do ust?

Za pisateljem so meseci, včasih leta dela. Pred njim je knjiga, v katero je vložil veliko svojega časa, misli in tudi sebe. Zdaj jo izroča bralcem in upa, da bo med njimi našla svoj dom.

Potem sledi magični trenutek, ko komaj rojeno knjigo – končno že - drži v rokah. Občutek blaženosti in sreče je neizmeren. Lepo je, če te trenutke lahko s kom deli, a četudi nima te sreče, veselje ni dosti manjše.

Ko se navdušenje malo poleže, pri samozaložniku, kot sem jaz, sledi tisto, kar tudi mora biti.

Plačevanje računov. Nič ni zastonj, le samo pisanje je! Ur, ki jih pisatelj presedi ob pisanju, nihče nikoli ne plača. Razen, če nisi kakšna J. K. Rowling ali če nisi ''državni pisatelj'', ko ti Ministrstvo morda omogoči delovne štipendije, plačevanje socialnih prispevkov za samozaposlene v kulturi, itd. itd...

Samozaložniki, med katerimi sem tudi sama, vse plačujemo sami- iz lastnega žepa. Nihče ne poskrbi za ''reklamo'', za prodajo, vse moramo sami. To so dejstva, ne jamranje.

Izjemno hvaležnost zato čutim do bralcev, ki moje knjige kupujejo, berejo in priporočajo naprej.

Tudi pohvala veliko pomeni, nakupi pa mi omogočajo, da poravnam račune in lažje napišem naslednjo knjigo. Tudi bralec, ki si knjigo ''samo'' izposodi, je dragocen — z branjem, priporočilom in obiskom predstavitve pomaga širiti glas o njej.

»Gostilna pri dobrih ljudeh« se že tiska. Še malo, pa jo bom držala v rokah!

knjigo že lahko naročite na mail: jutri2052@gmail.com