Kako mediji poročajo o izzivih, ko cilj postane klik

Včasih je dovolj en naslov, da iz obrobnega posnetka nastane “trend”, zato je vprašanje, kako poročamo, skoraj enako pomembno kot to, o čem poročamo.

Mediji o spletnih izzivih praviloma poročajo hitro, čustveno in z veliko ponovitvami imena izziva, posnetkov, “strašljivih” podrobnosti. To je razumljivo: občinstvo želi razlago in starši želijo vedeti, ali so njihovi otroci v nevarnosti. Toda prav takšna pokritost lahko izziv nehote razširi, ker radovednim pokaže, kaj iskati, in tistim, ki si želijo pozornosti, pove, kako jo dobiti.

Zakaj so spletni izzivi tako hvaležna tema za poročanje?

Ker so narejeni po isti logiki kot družbena omrežja: čim več pozornosti v čim manj časa. Kratki videi, preprosta “pravila” in obljuba priznanja (všečki, komentarji, delitve) so format, ki ga algoritmi nagradijo. NIJZ v svojih pregledih opozarja, da so med mladimi izjemno razširjeni prav kratki video formati in “neskončno drsenje”, ki podaljšujeta čas uporabe.

Za uredništva je tu skušnjava dvojna. Prva je novinarska: treba je razložiti dogodek, ko se zgodi nesreča ali ko šole in policija opozarjajo na nevarnost. Druga je tržna: taka zgodba prinese odziv. Če k temu dodaš še dramatične naslovne fotografije in posnetke, dobiš klasičen “viralni paket”.

Foto: Izzivi na družbenih omrežjih Vir: Freepik

Kdaj poročanje postane del problema?

Takrat, ko poročanje deluje kot navodilo, reklama ali dokaz, da je nekaj “vredno poskusiti”. UNICEF pri poročanju o škodljivih praksah otrok posebej opozarja, da lahko objava takšnih vedenj v očeh otrok podeli legitimnost in poveča njihovo “vrednost” tudi če je namen medija opozorilo.

To ni moraliziranje, ampak učinek posnemanja. Raziskave o tako imenovanem “copycat učinku” (posnemanju) so najbolj preučene pri nasilju in samopoškodovanju, vendar je mehanizem preprost: več pozornosti, več verjetnosti, da bo ranljiv del občinstva dejanje ponovil. WHO v strokovnih povzetkih o odgovornem poročanju poudarja, da je večja količina poročanja povezana z večjo verjetnostjo posnemanja. Pri spletnih izzivih je dodaten pospešek to, da občinstvo ne ostane pri branju članka. V istem trenutku lahko izziv poišče, ga vidi v aplikaciji in ga poskuša ponoviti ali pa ga vsaj deli naprej.

Ali drži, da mediji včasih “izumijo” izziv?

Deloma. Mit je, da je vsak izziv, o katerem pišejo mediji, množičen in dokazan. Dejstvo pa je, da se včasih poroča o “domnevnih” izzivih, še preden je jasno, ali gre res za organiziran trend ali za posamično, neumno idejo, ki jo je nekdo posnel. Tudi tu so primeri iz prakse. Analiza projekta Mind the Challenge opisuje, da so mediji tragedije hitro povezovali z domnevnimi spletnimi izzivi. Tudi brez trdnih dokazov, s čimer so lahko povečali zanimanje za nekaj, kar prej sploh ni bilo široko znano.

To je novinarska dilema: če molčiš, te obtožijo prikrivanja; če govoriš prehitro, narediš zgodbo večjo, kot je. Rešitev ni tišina, ampak preverjanje. Najmanj: ali obstaja več neodvisnih dokazov, da gre za razširjen trend? Kaj pravijo šole, policija, strokovnjaki za varno rabo interneta? Je posnetek sploh iz Slovenije ali kroži iz tujine že leta?

Foto: Slabost izzivov na družbenih oomrežjih Vir: Freepik

Kaj če medij objavi ime izziva in pokaže posnetek?

V mnogih primerih je to najhitrejša pot, da se izziv razširi. Robert Tekavec, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto, je v pogovoru za 24UR opozoril tudi na “nevarnost, da bomo s tem, ko predočimo, kaj se dogaja, komu dali idejo” a hkrati dodal, da je starše treba obvestiti na primeren način, da vedo, kaj se dogaja.

V istem prispevku je priznal še nekaj, kar je za razumevanje medijskega učinka ključno: takšne vsebine je zaradi hitrega ponovnega objavljanja težko odstraniti. Če medij zraven objavi še natančno ime izziva, naredi iskanje na platformah lažje in algoritmom poda dodatne “signale”, da gre za temo, ki zanima veliko ljudi.

Zato odgovorna uredniška praksa pogosto pomeni kompromis:

• izziv opišeš, ne da bi ga “brandiral” z imenom,
• ne vključiš posnetka ali kadrov, ki bi jih bilo mogoče posnemati,
• ne naštevaš korakov, pripomočkov ali “trikov”.

Kdaj je prav, da medij vseeno poroča?

Kadar je tveganje realno, lokalno in preverjeno. V Sloveniji so policija in šole v zadnjih letih opozarjale na izzive, ki vključujejo nevarna dejanja v prometu ali tvegano početje za snemanje videa in tu je javni interes jasen.

Poročati je smiselno tudi, ko gre za sistemski problem: zakaj je otrokom takšna vsebina sploh tako dostopna, kako delujejo priporočilni algoritmi, kakšna je vloga nadzora in kakšne so pristojnosti institucij. Na posvetu Ministrstva za zdravje konec januarja 2026 so ob podatkih NIJZ izpostavili, da približno 9 % mladostnikov poroča o znakih problematične rabe družbenih omrežij. Generalna direktorica Direktorata za javno zdravje Vesna Marinko je ob tem poudarila: »Digitalno okolje pomembno sooblikuje vsakdan otrok in mladostnikov.«

Foto: Negativni komentarji na družbenih omrežjih Vir: Freepik

Kako naj mediji poročajo, da škodo zmanjšajo in ne povečajo?

Najprej: zaščita otrok je pomembnejša od dramatičnosti. UNICEF-ove smernice za poročanje o otrocih poudarjajo, da poročanje ne sme otrok postaviti v dodatno tveganje ali stigmo. To v praksi pomeni, da se izogneš identifikaciji mladoletnikov, moralnim sodbam in “lovu na krivca”, preden so dejstva jasna. Drugo: več konteksta, manj spektakla. NIJZ-jeva strokovnjakinja doc. dr. Špela Selak opozarja: »Digitalne vsebine so zasnovane tako, da pritegnejo pozornost.« Ko medij razlaga izziv, je koristneje pojasniti ta mehanizem (zakaj je izziv privlačen) kot pa “dokazovati” njegovo nevarnost z najbolj šokantnimi kadri.

Tretje: uredniški “kdaj ne”. Kadar gre za osamljen posnetek brez širšega konteksta, ali za zgodbo, ki je v osnovi namenjena širitvi panike, je pogosto bolj odgovorno narediti drugačen prispevek: o digitalnih pritiskih, o varni rabi interneta, o tem, kako se z otrokom pogovarjati brez reklamiranja konkretnega izziva.

Kaj se v Sloveniji in EU premika na ravni pravil in odgovornosti?

Evropska komisija je februarja 2026 predstavila še pobude proti spletnemu nasilju in poudarila, da morajo platforme okrepiti zaščitne ukrepe za otroke. A regulacija platform ne reši novinarske dileme. Mediji so most med dogodkom in javnostjo. Če je most zgrajen iz senzacije, ljudi pelje naravnost v radovednost in posnemanje. Če je zgrajen iz preverjenih dejstev, previdnega jezika in jasnega konteksta, lahko javnosti pomaga razumeti, kaj se dogaja brez dodatne škode.

Foto: Mladi in spletni izzivi Vir: Freepik

Kaj si lahko zapomnimo, preden naslednjič “zagori” nov izziv?

Največja napaka pri poročanju o izzivih je prepričanje, da je opozarjanje vedno nevtralno. V digitalnem okolju opozorilo pogosto deluje kot usmeritev pozornosti. Najboljša novica je zato tista, ki pove: to je realno tveganje, to so preverjena dejstva, to so mehanizmi, ki ga širijo in to je razlog, zakaj ne bomo ponavljali podrobnosti, ki bi komu olajšale posnemanje.

Pripravil: L. H.
Viri: NIJZ, GOV.SI, UNICEF Slovenija, Evropska komisija, WHO, Mind the Challenge

The post Kako mediji poročajo o izzivih, ko cilj postane klik first appeared on NaDlani.si.