Kako je sladoled iz kraljevskih dvorov prišel v naše zamrzovalnike

Danes ga kupimo skoraj na vsakem koraku. Na plaži, v trgovini, na bencinskem servisu ali v najbližji slaščičarni. Izbiramo med desetinami okusov, otroci pa pogosto komaj čakajo, da ga pojedo že na poti iz trgovine. Pred nekaj stoletji pa je bil sladoled nekaj povsem drugega. Ni bil sladica za vsakogar, ampak razkošje, ki so si ga lahko privoščili predvsem kralji, cesarji, plemiči in najbogatejši meščani. Njegova priprava je bila zahtevna, sestavine dragocene, največji izziv pa je bil led. Hladilnikov namreč še ni bilo, zato je bila že sama možnost postreči ledeno sladico sredi poletja pravi dokaz bogastva.

Danes si težko predstavljamo življenje brez zamrzovalnika, nekoč pa je bil led ena najbolj cenjenih dobrin. Pozimi so ga sekali na zamrznjenih rekah in jezerih ter velike ledene bloke shranjevali v posebnih ledenicah oziroma ledenih jamah. Te so bile zgrajene pod zemljo ali globoko v senci, dobro izolirane s slamo, žaganjem in zemljo, zato je led pogosto zdržal vse do naslednje zime.

Ker je bilo pridobivanje ledu naporno, njegova hramba pa zahtevna, so si ga lahko privoščili predvsem premožnejši. Poleg hlajenja hrane je predstavljal tudi simbol prestiža. Gostom ponuditi ledeno sladico sredi vročega poletja je pomenilo pokazati bogastvo, vpliv in družbeni položaj.

Prve ledene sladice segajo več tisoč let v preteklost. Zgodovinarji navajajo, da so že v stari Perziji pripravljali ohlajene sladice iz snega, medu in sadnih sirupov. Podobne dobrote so poznali tudi na Kitajskem, pozneje pa so se razširile še v Evropo. Čeprav še niso bile podobne današnjemu sladoledu, veljajo za njegove prve predhodnike.

Sladica za kralje in plemstvo

V Evropi se je zamisel o ledenih sladicah močneje uveljavila v času renesanse. Sprva so jih pripravljali predvsem na italijanskih in francoskih dvorih, kjer so kuharski mojstri svoje recepte skrbno varovali. Sladoled ni bil nekaj, kar bi našli na vsaki mizi. Bil je posebnost, rezervirana za kraljevske pojedine in pomembne sprejeme.

Med največjimi ljubitelji sladoleda naj bi bil francoski kralj Ludvik XIV., tudi ameriški predsednik Thomas Jefferson pa je med bivanjem v Evropi vzljubil vaniljev sladoled in po vrnitvi domov zapisal enega prvih znanih receptov zanj v Združenih državah Amerike.

Ko je sladoled prišel med navadne ljudi

Prava prelomnica se je zgodila leta 1843, ko je Američanka Nancy Maria Johnson patentirala prvi ročni aparat za izdelavo sladoleda. Naprava je omogočala enakomernejše mešanje mase med hlajenjem z ledom in soljo, zato je bil sladoled bolj kremast, priprava pa precej enostavnejša kot dotlej.

Njena iznajdba je pomenila pravo revolucijo. Sladoled ni bil več rezerviran le za bogate kuhinje in slaščičarne, ampak so ga lahko začeli pripravljati tudi doma.

Le osem let pozneje, leta 1851, je ameriški podjetnik Jacob Fussell odprl prvo industrijsko tovarno sladoleda. Z množično proizvodnjo je ta počasi postal dostopen tudi širšemu krogu ljudi.

Jacob Fussell

Kornet ni nastal po naključju. Ali pač?

Ena najbolj znanih zgodb pravi, da je kornet nastal leta 1904 na svetovni razstavi v ameriškem St. Louisu. Po legendi naj bi prodajalcu sladoleda zmanjkalo papirnatih lončkov, zato mu je sosednji prodajalec vafljev hitro priskočil na pomoč. Še topel vafelj je zvil v stožec, vanj položil kepico sladoleda in rodil naj bi se kornet.

Zgodba je privlačna, vendar zgodovinarji danes menijo, da ni povsem resnična. Užitne kornete so poznali že prej. Konec 19. stoletja je britanska kuharica Agnes Marshall v svoji kuharski knjigi objavila recept za sladoled, postrežen v užitnem kornetu. Svetovna razstava zato korneta najverjetneje ni izumila, ga je pa nedvomno naredila svetovno priljubljenega.

Sladoled na palčki je nastal po naključju

Še ena zanimiva zgodba je povezana s sladoledom na palčki.

Leta 1905 je enajstletni Frank Epperson iz Kalifornije čez noč na verandi pustil kozarec z vodo, praškom za gazirano pijačo in leseno paličico za mešanje. Noč je bila izjemno mrzla, pijača pa je zmrznila.

Naslednje jutro je nastala zamrznjena sladica na palčki. Svoj izum je pozneje poimenoval »Epsicle«, njegovi otroci pa so ga začeli imenovati »Pop’s sicle«.

Tako je nastalo ime Popsicle, ki ga danes pozna ves svet. Patentiral ga je leta 1924, vendar je patent pozneje prodal. Njegova zamisel pa je postala ena najbolj priljubljenih poletnih sladic vseh časov.

Ko je sladoled osvojil tudi Jugoslavijo

Po drugi svetovni vojni je sladoled postal nepogrešljiv del poletij tudi pri nas. Industrijska proizvodnja je omogočila, da je bil cenovno dostopen, hladilna tehnika pa je poskrbela, da ga je bilo mogoče prodajati skoraj povsod.

Na jadranskih promenadah skoraj ni bilo sprehajališča brez sladolednega vozička. Otroci so nestrpno čakali zvonec prodajalca, starši pa so običajno dovolili en sladoled na dan.

Mnogi se še danes z nostalgijo spominjajo Lučke, Planice, Žogice, Ježka in številnih drugih sladoledov, ki so zaznamovali otroštvo več generacij. Vsak je imel svojega najljubšega. Nekateri so prisegali na sadne okuse, drugi na čokolado, marsikdo pa je najprej pojedel čokoladni vrh korneta in šele nato nadaljeval s sladoledom.

Sladoled ni bil več simbol prestiža. Postal je simbol poletnih počitnic.

Danes okusov skoraj ne zmanjka

Če je bilo nekoč na voljo le nekaj osnovnih okusov, danes skoraj ni sestavine, iz katere ne bi izdelovali sladoleda. Poleg vanilje, čokolade in jagode najdemo še pistacijo, mango, sivko, baziliko, bučno olje, črni sezam, veganske in beljakovinske različice ter številne druge okuse.

Zanimivo je, da kljub vse večji ponudbi vanilja ostaja najbolj priljubljen okus sladoleda na svetu.