Kaj se zares dogaja za zapahi: priprava na življenje ali le prestajanje kazni?

Ali zapor človeka res spremeni ali ga zgolj začasno umakne iz družbe? To je vprašanje, ki se ob vsakem odmevnem kaznivem dejanju znova vrača v javnost. Zakonodaja je pri tem jasna: kazen zapora naj ne bi pomenila le omejitve svobode, temveč tudi pripravo na življenje po njej. A kako to izgleda v praksi?

Po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) mora biti prestajanje kazni organizirano tako, da posamezniku omogoča izboljšanje kakovosti življenja in večjo socialno vključenost po odpustu. Ključni poudarki so delo, izobraževanje in postopna sprememba vedenjskih vzorcev. Kot pojasnjujejo v Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, so zaprte osebe praviloma vključene v delo, delovno terapijo ali izobraževanje, kolikor to dopuščajo možnosti posameznega zavoda.

Delo ni zgolj zapolnitev časa. Namenjeno je ohranjanju in nadgradnji znanj, ki bi lahko po prestani kazni olajšala vključevanje na trg dela. Tistim, ki za redno delo niso sposobni, se skuša zagotoviti delovna terapija. Podobno velja za izobraževanje, ki ima, če je vključeno v osebni načrt, enak status kot delo. Obsojenci lahko dokončajo osnovno šolo ali pridobijo poklic, če za to obstajajo pogoji.

Ključno orodje pri tem je tako imenovani osebni načrt. Gre za individualiziran program, ki nastane na podlagi ocene tveganj in potreb posameznika. V njem so določene aktivnosti, ki naj bi vodile do enega cilja: sposobnosti za življenje na prostosti brez ponavljanja kaznivih dejanj. Na papirju je sistem zastavljen celovito, v praksi pa je odvisen od kadrov, prostora in motivacije posameznika.

Pomemben del sistema so tudi programi obravnave. Ti se dotikajo najtežjih področij: odvisnosti, nasilja in spolnih deliktov.

Pri osebah z alkoholno ali drogami povezano problematiko gre za kombinacijo medicinske pomoči, motivacijskih procesov in izobraževanja. Cilj je jasen: vzpostaviti abstinenco in spremeniti življenjske vzorce.

Posebno pozornost namenjajo povzročiteljem nasilja. Ti se vključujejo v individualne ali skupinske programe, kjer se učijo prepoznavanja lastnega vedenja, prevzemanja odgovornosti in nenasilne komunikacije. V Prevzgojnem domu Radeče je tak program za mladoletnike obvezen. Namen teh programov ni zgolj razumevanje storjenega dejanja, temveč zmanjšanje tveganja, da se nasilje ponovi.

Podobno velja za storilce spolnih kaznivih dejanj, ki se vključujejo v psihološke obravnave. Te so usmerjene predvsem v razumevanje lastnega dejanja in pripravljenost na spremembo.

Življenje za zapahi pa ni sestavljeno le iz dela in terapij. Zaprte osebe imajo dostop do knjižnic, športnih aktivnosti, kulturnih programov in spremljanja dogajanja doma in po svetu. Del vsakdana so tudi časopisi, knjige in druge vsebine, ki jih lahko prejemajo, odvisno od režima prestajanja kazni. Vse to naj bi prispevalo k ohranjanju duševnega in telesnega zdravja.

A ključni preizkus teh prizadevanj pride šele po odpustu. Podatki kažejo, da je bilo v letu 2025 v izobraževanje vključenih 15,9 odstotka vseh zaprtih oseb, pri čemer jih je kar 94,5 odstotka sodelovalo v formalnih programih. Največ zanimanja je za programe nacionalnih poklicnih kvalifikacij, sledijo srednješolski programi. Izobraževanje je pogosto brezplačno, zlasti v okviru evropskih projektov, ki potekajo od leta 2024 dalje in so namenjeni pridobivanju poklicev ter izboljšanju zaposlitvenih možnosti.

Med zavodi obstajajo precejšnje razlike. Na Dobu pri Mirni denimo izvajajo več srednješolskih programov in poklicnih usposabljanj, v Celju beležijo uspehe pri programih trgovca in gostinstva, drugod pa izstopajo jezikovni tečaji, opismenjevanje in različne neformalne delavnice. Skupni imenovalec je poskus, da bi posameznik iz zapora odšel z vsaj osnovnimi znanji.

Toda največje težave se začnejo prav tam, kjer se kazen konča. Po odpustu se številni soočajo z zelo konkretnimi ovirami: pomanjkanjem dostopnih stanovanj, težavami pri zaposlitvi in celo pri odpiranju osnovnega bančnega računa.

Zavodi pri tem sodelujejo s centri za socialno delo, vendar celovitega pregleda nad uspešnostjo vključevanja ni. Ko posameznik zapusti zapor, se tudi možnost spremljanja njegove poti večinoma konča.

Odgovor na vprašanje z začetka tako ni preprost. Sistem, ki naj bi omogočal resocializacijo, obstaja in je razmeroma natančno opredeljen. Vendar njegovi učinki ostajajo težko merljivi. Med prizadevanji institucij in realnostjo na prostosti ostaja vrzel, ki je ni mogoče zapolniti zgolj z zakonskimi določbami.

Zapor torej lahko ponudi orodja za spremembo. Ali jih posameznik tudi uporabi in ali mu družba po odpustu sploh omogoči novo priložnost, pa ostaja vprašanje, na katerega enoznačnega odgovora še vedno ni.