Je mogoč mir v krvaveči “Sveti deželi”?

V slovenskih levičarskih krogih zasledimo pogoste obsodbe Izraela zaradi domnevnih zločinov v Gazi. Tudi naš tržaški rojak Marij Čuk se je v nagovoru v Strunjanu dne 22. 3. 2024 v spomin na krut predvojni fašistični poboj otrok ob obsojanju vsakršnega nasilja včeraj in danes dotaknil te teme.

Dejal je, da “kar se dogaja v Gazi, je popoln genocid …”, in se vprašal, ali, je to branjenje neodvisnosti. “Branjenje zemlje, ki je bila iztrgana drugim?”

Kdo je komu iztrgal Palestino?

V zvezi z izjavo, da so Judje “ztrgali Palestino drugim ljudem”, bi navedel nekaj podatkov iz Wikipedije, da so npr. bile v Palestini že v 11. stoletju pred n. št. ustanovljene judovske kraljevine, ki so s prekinitvami vladale tisoč let. Pa da so Judje (Izraelci) doživeli svoje prve eksoduse že v prvem in drugem stoletju našega štetja, ko so se nekajkrat neuspešno vojaško uprli Rimljanom in so jih slednji množično razselili po Rimskem imperiju. Sledil naj bi bil pogrom nad Judi pod bizantinskim cesarjem Heraklejem med letoma 628 in 629.

V sedmem stoletju, po Mohamedovi smrti, pa so ob osvajanju Sredozemlja Palestino zasedli Arabci ter prek prisilne islamizacije in diskriminacije nevernikov povzročili nov eksodus Izraelcev, kar naj bi se bilo delno ponovilo, tudi ko je Palestina postala del islamiziranega Otomanskega (turškega) cesarstva 1518. Tudi med križarskimi vojnami bi naj bilo ubitih več kot 3 milijone Judov. Pogromi nad Judi so se začeli tudi v Evropi, kot npr. njihov množični izgon iz Španije (1492) in kasneje iz Vzhodne Evrope (1881), ki sta povzročila množično vračanje Judov v Palestino. Tudi pod vplivom novonastalega sionističnega gibanja, ki si je prizadevalo za ustanovitev judovske države. Omejitve naseljevanja Judov v Evropi in ekonomska kriza so v obdobju 1919–1923 in 1924–1929 sprožile novo vrnitev okrog 100.000 Judov v Palestino.

Zaradi naraščajočega odpora Arabcev, zlasti Palestincev, do vračanja Judov v Palestino so britanske oblasti, ki so imele mandat nad upravljanjem Palestine, začele omejevati nove priselitve. Vendar je vzpon nacizma in holokavst, ko je izgubilo življenje 6 milijonov ali ena tretjina vseh Judov, sprožil nov velik val migracij v obdobju 1929 in 1939 ter po vojni, ki je pripeljal v Palestino okrog 250.000 Judov. Zaradi naraščajoče sovražnosti Arabcev do Judov so se slednji začeli preseljevati v Palestino tudi iz sosednjih arabskih držav. Znotraj sionističnega gibanja pa so se pojavile oborožene milice, ki so se spopadale z Arabci in tudi z britanskimi oblastmi, ki so omejevale priseljevanje.

Iz Wikipedije izvemo tudi, da je OZN, da bi pomagala umiriti razvnete strasti med arabskimi in judovskimi prebivalci Palestine, 20. novembra 1947 sprejela ločitveni načrt in ozemlje Palestine razdelila na dve državi, judovsko in arabsko, v razmerju 56 in 44 odstotkov v korist Judov, z Jeruzalemom kot nevtralnim območjem pod mednarodnim nadzorom. Judje so to sprejeli, Arabci pa odločno zavrnili. In 14. maja 1948 je Izrael razglasil neodvisnost, ki pa je nobena arabska država ni priznala. Britanske sile pa so ob tem zapustile Palestino. Ob navedenih dejstvih bo težko braniti trditev, naj bi bil Izrael Palestino “iztrgal drugim ljudem”.

Izrael, Jeruzalem. Zid objokovanja in Haram al-Sharif na Tempeljskem griču. (Foto: STA)

Neskončne arabske protiizraelske vojne, upori in teroristične akcije

Že ob razdelitvi Palestine s strani OZN na judovsko in arabsko državo (1947) so Arabci v Palestini izzvali državljansko vojno, ki so jo Judje zatrli. Med vojno in po njej se je iz Palestine izselilo okrog 250.000 Arabcev. Prvi dan po razglasitvi neodvisnosti, to je 25. maja 1948, pa so Egipt, Jordanija, Sirija, Libanon in Irak neizzvano napadli Izrael in bili poraženi, čemur je potem sledil nov tragični eksodus okrog 711.000 Arabcev iz Palestine, ki greni medsebojne odnose še danes.

Sledila je šestdnevna vojna z Egiptom, s Sirijo in z Jordanijo (1967), ki pa jih je Izrael porazil. Palestinska osvobodilna fronta (PLO) pa je nadaljevala s krvavimi terorističnimi akcijami, kot je bila npr. ugrabitev in uboj izraelskih športnikov na olimpijadi v Münchnu leta 1972, pa dve intifadi v Izraelu, to je splošni upor Arabcev, ki jih je Izrael zatrl, ter krajša vojna z Egiptom (1969–1970). Po poskusih uničenja vojaških oporišč PLO in Hesbolaha na libanonskem ozemlju, od koder sta neprestano obstreljevala obmejna področja Izraela, se je Izrael dvakrat zapletel tudi v vojno z Libanonom. V navedenih spopadih je Izrael zasedel Sinajski polotok, a ga kasneje s sporazumom vrnil Egiptu, pa Gazo in Zahodni breg, ki si ju je priključil, a mu to mednarodna skupnost ni priznala, ter na koncu še Golansko planoto, ki je še danes predmet spora.

Končno pa sta Izrael in PLO leta 1992 v Oslu podpisala mirovni sporazum, s katerim se je Izrael umaknil iz Gaze in z Zahodnega brega, PLO pa je priznala državo Izrael. Sledil je podpis sporazuma z Jordanijo in predlog Izraela o ustanovitvi neodvisne palestinske države (1999), ki pa so ga Arabci odločno zavrnili. Ta čas sta se razrastli skrajni organizaciji Hesbolah v Libanonu in Hamas v Gazi, ki sta s podporo Irana neprestano obstreljevali Izrael. Hamas je šel še dlje in 7. 10. 2023 zverinsko napadel Izrael in izzval silovito izraelsko vojaško reakcijo, ki pretresa svet še danes. Iz povedanega bi težko očitali Izraelu, da izvaja genocid ali da je on tisti, ki ogroža mir na Bližnjem vzhodu.

Gaza (Foto: Epa)

Tragedija v Gazi in “genocid”

Pogostim všečnim očitkom o izraelskem genocidu v Gazi se je pridružil tudi Marij Čuk v svojem nagovoru v Strunjanu, rekoč, “da je to, kar se dogaja v Gazi, popoln genocid”. Nihče ni npr. pri tem omenjal sicer povsem naključnih, bežnih in sramežljivih podatkov medijev, da je med žrtvami izraelskega vdora v Gazo tudi več tisoč pripadnikov Hamasa (5.000 do 8.000). V tedniku Domovina (23. 11. 2023) pa nas je pravnik in zgodovinar Eric Ruben opozoril na navzočnost živega ščita, ki ga prebivalci Gaze predstavljajo za Hamasove teroriste, ki je lahko prostovoljen ali prisilen. “In če civilisti predstavljajo prostovoljen živi ščit,« pravi Ruben, »postanejo za nasprotnika legitimna tarča.”

Avtor meni, da gre v primeru Gaze verjetno “za kombinacijo obojega”. Pri tem pa naj bi Izraelci pri svojih akcijah izhajali s stališča, da živi ščit “ni prostovoljna tvorba, zato naj bi se izogibali indiskriminatorni uporabi sile”. Poleg tega v Gazi ni mogoče ločiti civilistov od militantov, saj hamasovci večinoma ne nosijo uniform. Ruben še pravi, da o izvedbi izraelskih akcij ne odločajo samo poveljniki, ampak tudi pravniki, ki prej obravnavajo vsak večji načrtovani napad posebej in ugotavljajo njegovo skladnost z mednarodnim pravom, ker se želijo ogniti pravdanju na mednarodnih sodiščih.

In doslej še nisem zasledil, da bi katerokoli mednarodno sodišče kljub obstoječim predlogom obsodilo Izrael za genocid. In, končno, žrtve v Gazi šteje Hamas, ki ima v rokah vso oblast, saj je prepovedal vse stranke, vključno s palestinskim Fatahom, in ima tako monopol pri obveščanju javnosti. Še več, ob zverinskem napadu na Izrael se je Hamas dobro zavedal ter morda tudi kar načrtovano in zavestno izzval Izraelovo silovito reakcijo v pričakovanju, da bo obrnila javno mnenje proti Izraelu. Kajti za Gazo kot enim najbolj gosto naseljenim območjem na svetu, bi hud izraelski povračilni udarec pomenil neizogibne velike civilne žrtve, kar se je tudi zgodilo, saj živi na ozemlju (363 km 2), primerljivim s kako večjo slovensko občino, več kot 2 milijona ljudi. Ni zanemarljiva tudi informacija, da sta se soustanovitelju Hamasa šejku Hasanu Jusufu zaradi njegove teroristične naravnanosti uprla oba sinova ter mu je starejši sporočal iz ZDA, kamor se je ogrožen zatekel, “da so ob zadnjem napadu na Izrael z izbrisom celih skupnosti, z igranjem z jedrsko silo in najmočnejšo državo v regiji, pa z državo z veliko travmo iz preteklosti ter s spominom na holokavst … Palestincem odprli vrata pekla”. In so jih res odprli.

Erdogan in Trump (Foto: epa)

Nepričakovan preobrat in podpis deklaracije o miru v Gazi

ZDA in nekaj arabskih sosedov so se dolgo časa srečevali in iskali poti iz na videz nerešljive situacije. In v drugi polovici novembra (20. 11. 2025) je v medijih po svetu odjeknila vest, da so predsednik Donald Trump in voditelji držav posrednic v pogovorih med Izraelom in palestinskim gibanjem Hamas (to so egiptovski predsednik Fatah al Sisi, voditelj Katarja Šejk Tamin bin Hamad Tani in predsednik Turčije Tayyip Erdogan) podpisali deklaracijo o miru v Gazi.

Ob podpisu bi naj Trump dejal, “da je to čudovit dan za Bližnji vzhod”. Deklaracija naj bi vsebovala pravila o nadaljevanju mirovnega procesa. Takoj po podpisu sta strani v sporu začeli izpuščati talce, predajati posmrtne ostanke mrtvih idr. Trumpa so v knesetu (izraelskem parlamentu) sprejeli s “stoječimi ovacijami”. Nekateri v dvorani so nosili rdeče kape z napisi “Trump, mirovni predsednik”. V zraku je pobuda, da bi Trumpa predlagali za Nobelovo nagrado za mir prihodnje leto.

Tragična zgodba pa še ni končana. Palestina je opustošena do tal, finančno sesuta, prebivalstvo vedri pod šotori, sestradano, ob množici ranjenih in pohabljenih, humanitarna pomoč prihaja počasi, tri tretjine ozemlja so še okupirane od izraelskih sil, v preostalem delu vlada še Hamas, ki zavrača sklenjeni mir, prihaja do občasnih spopadov itn. Kljub vsemu pa svet upa, da bo te tragedije vendarle konec, da bo prevladal mir, da bo Gaza dobila legitimno oblast, da bo z mednarodno pomočjo obnovljena in da se bo normalno življenje vrnilo v ta nesrečni konec sveta.

Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist