Janša v imenu narodne enotnosti ponudil roko sprave: jo bodo leve stranke sprejele?

Na levici ves čas govorijo o škodljivosti polarizacije in potrebi po vladi narodne enotnosti. So pa takšne izjave izjemno cinične, če upoštevamo dejstvo, da so ravno leve stranke redno izključevale velik del desnega volilnega telesa, ki voli za SDS. Tradicija sega že vsaj v leto 2018, ko so strici iz ozadja ugotovili, da se da Janšo poraziti z izključevanjem. Od takrat naprej se v medijih izpelje politični ritual: mediji prvake levih strank vprašajo, ali bodo šli v koalicijo z Janšo, in oni se zavežejo, da tega ne bodo storili. To je recept za to, da se volja več kot 300 tisoč Slovencev za zmeraj zamrzne skozi instrument izključevanja. Na desni strani političnega spektra se takšnih umazanih iger nikoli niso posluževali. Tudi tokrat je tako.

Kot je zatrdil bodoči mandatar Janez Janša, so v nastajajoči desno-sredinski koaliciji vedno pripravljeni na širše sodelovanje. Sodelovanje v okviru partnerstva za razvoj bodo ponudili vsem opozicijskim strankam (da, tudi skrajno levi stranki Levica). Partnerstvo je neobvezujoče in se lahko po Janševih besedah nanaša “na cilje, ki jih SDS zagovarja že dolgo časa, ki jih je imela v ospredju tudi v kampanji za zadnje volitve, ko smo govorili o ustavni večini razuma”. Pri tem je imel v mislih davčno sidro v ustavi, spremembo volilnega sistema, ustanovitev pokrajin in reformo sodstva. Nekatere od teh točk ne bi smele predstavljati ovire za sodelovanje, saj so tudi v Gibanju Svoboda zatrdili, da prav tako stremijo k nekaterim od teh ciljev (sprememba volilnega sistema, reforma sodstva itd.).

Razumeti je, zakaj SD in Levica ne bi želeli partnerstva, pri GS pa ne bi smelo biti razloga za zavrnitev

Ustavna večina razuma je torej še vedno mogoča, če se bodo na drugi strani našli pametni in pragmatični sogovorniki. Jasno je, da SD – stranka, ki izvira iz slovenske različice komunistične partije – ne bo sklenila partnerstva za razvoj z desnico, saj razume, da so ji v volilnem bazenu ostali le še skrajni levičarji, ki si jih deli s stranko Levica, pri čemer SD pobere jugonostalgike, Levica pa mlade ljubljanske in primorske salonske levičarje s tatujem Cheja Guevare na levi in besedilom komunistične himne “Imagine” na desni rami. Iz tega razloga je jasno tudi, zakaj Levica ne bo z desnimi vladami sklepala nobenih partnerstev.

Levičarski protestnik proti Janševi vladi. (Foto: posnetek zaslona)

Druga zgodba pa je Gibanje Svoboda. Sicer je jasno, da se v stranki razdvojevanja, politične polarizacije in demagogije – ki je liberalna le v imenu – ne bodo odzvali pozivu na povezovanje z desno sredino – kako bi le, njihov šef je pred volitvami leta 2022 toisto desno sredino označil za “fašizem”. A eno je politično nastopaštvo, drugo je realpolitika in to, kar bo Sloveniji zares koristilo.

Spomnimo, da so v tistem obupanem poskusu privabljanja Demokratov in Resni.ce na dveh straneh na hitro napisali ekonomsko liberalni program, ki bi bil povsem kompatibilen z novo desno-sredinsko koalicijo. Tisto pa so seveda le besede: v resnici ne želijo nižjih davkov, krčenja velike države, debirokratizacije in podjetništvu bolj prijaznega vladanja. To so bile le obljube za potencialne politične partnerje, nad katerimi bi nato izvajali hegemonijo in s katerimi bi izključili več kot 300 tisoč volivcev SDS.

Gibanje Svoboda, v srečnejših časih,
foto: Srdjan Živulović/Bobo

Sicer polarizacija, ki jo poznamo danes (ko prav vsaka leva stranka kategorično zavrača sodelovanje z desnico), izvira iz leta 2018, a ima polarizacija dominantnih strank na levici že veliko daljšo brado. Stranka SD, “ponosna naslednica” nekdanjega enopartijskega sistema, že vsaj od leta 2000 ponavlja, da z desnico noče ničesar (še od preden je glavna stranka na desnici postala SDS). Tudi socialistične stranke, ki so se pretvarjale, da so liberalne (PS, LDS, SMC, Zares, SAB), so to počele ves čas svojega obstoja – do bridkega konca. Ko je Zoran Janković zmagoslavno najavil kandidaturo za predsednika vlade, je najprej povedal, da ne bo šel v koalicijo z SDS. Tudi politična naslednica Alenke Bratušek je svojo predvolilno kampanjo leta 2014 vodila z obljubo, da se ne bo povezovala. Še več: v času predsednikovanja Ljudmile Novak se celo NSi ni želela povezovati z SDS!

“Pozitivni” Slovenci so vsi politični otroci Zorana Jankoviča, foto: STA/zajetje zaslona

Razlika od popolne polarizacije po letu 2018 je bila le v tem, da so takrat manjše leve stranke v parlamentu v skladu z zahodnimi parlamentarnimi standardi še vedno bile pripravljene sodelovati z desnico (npr. Desus), potem pa je prišlo do popolne zagraditve pozicij, ki jo je prebila menjava vodstva na čelu SMC in Desus.

SDS je edina stranka, ki ji je uspelo prebiti polarizacijo slovenske politike

Ironično je sicer, da se prav SDS pogosto pripisuje razdiralnost in nepripravljenost na kompromise ter politično sodelovanje z levim polom, čeprav nikoli ni izključevala niti ene same stranke: z vsemi se je bila pripravljena pogovarjati v dobro Slovenije in njenih državljanov.

Leta 2004 je SDS premočno zmagala in bi se lahko legitimno lotila “svobodnjaškega” pogroma nad levimi hegemoni (spomnimo, šlo je za prvo pravo desno vlado, če ne štejemo kratkotrajne vladavine Andreja Bajuka). Po zmagi leta 2004 so k sodelovanju v vladi povabili prav vse tedanje politične stranke v parlamentu (razen SD so že vse pokojne), ki so bile zastopane v DZ, tudi stranko SD, ki jo je takrat vodil Borut Pahor. Na levici je bil Pahor eden redkih pragmatikov, ki bi šel z SDS celo v koalicijo in bi tako povsem spremenil slovensko usodo ter morda celo preprečil stopicanje na mestu od leta 2009 naprej. No, takrat se je uprla “trda” linija SD, ki je še vedno verjela v “ponosno nasledništvo” komunistični partiji. Več poslancev je zagrozilo z odhodom, če bi prišlo do sodelovanja v vladi. Zato se je nato koalicija narodne enotnosti, kot jo pogosto vidimo v Nemčiji, sfižila.

Predsednik Borut Pahor in takratni premier Janez Janša v Kočevskem rogu, foto: STA

SD je tudi s Pahorjem ostala v opoziciji, čeprav je bil Pahor načeloma naklonjen vstopu v vlado. Bil pa je dovolj pragmatičen, da je sprejel povabilo SDS in podpisal tako imenovano “partnerstvo za razvoj” – zelo podobno tistemu, ki ga je Janša ponudil trenutni opoziciji. V skladu s tedanjim dogovorom si je stranka SD sama določila, katere zakone bo podprla in katerih ne: ministri iz koalicije prve Janševe vlade pa so se z njimi usklajevali glede pomembnih zakonov, kot da bi bili v koaliciji. Šlo je za popolno politično zmago za SD, saj so bili politično relevantni, hkrati pa niso prevzemali politične odgovornosti. Partnerstvo je kljub temu zelo uspešno delovalo: skupaj so v SD-ju podprli kar 60 odstotkov zakonov, ki jih je pripravila koalicija. Rezultat? Zgodovinski mandat, eksplozivna gospodarska rast, sprejem v EU, sprejem v monetarno unijo … Slovenija nikoli pred tem in nikoli za tem ni bila uspešnejša kot takrat. Prvič, ko je bila prebita paraliza.

Vidna člana propadle stranke Zares: Stric iz ozadja in bivši predsednik stranke Zares Gregor Golobič ter nekdanji celjski županski kandidat Branko Lobnikar, foto: STA

Ko je oblast prevzel Pahorjev trojček, je SDS predlagala podobno obliko sodelovanja novi koaliciji. Pahor je bil za, a so ga zopet vojščaki revolucije znotraj lastne stranke skupaj z Zares in LDS preglasovali. Kaj se je zgodilo za tem, vemo: popolni polom vlade, gospodarsko-finančna kriza, ki se na neki način vleče do današnjih dni, stagnacija, medtem ko nas dohitevajo države, pred katerimi smo nekoč bili desetletja spredaj v razvoju.

Zgodovina se ponavlja. Gibanje Svoboda lahko še vedno pride k pameti in naredi to, kar je za državo in njene prebivalce najbolje. Lahko se znebi radikalcev v stranki (na čelu z Robertom Golobom) in sprejme pragmatizem, kot ga je na levici do zdaj premogel izključno Borut Pahor.