Janez Weiss kri daroval že 120-krat, po njegovih stopinjah tudi žena in otroka

Za Janezom Weissom iz Šmarjete je skoraj štiri desetletja krvodajalstva. V četrtek, 22. oktobra, je kri daroval že 120. in tako dosegel pomemben osebni jubilej. Prvič se je za darovanje odločil leta 1988, med služenjem vojaškega roka, od takrat pa je krvodajalstvo postalo stalnica njegovega življenja. Za to plemenito dejanje je navdušil tudi svojo družino.

Janez Weiss, član Krajevne organizacije Rdečega križa Šmarjeta, je ob svojem 120. darovanju krvi povedal, da ima ta številka zanj poseben pomen. Čeprav kri daruje že skoraj 40 let, se za obisk transfuzijskega centra še vedno odloča z veseljem.

Kot pravi, mu darovanje krvi ne pomeni zgolj pomoči ljudem, ki jo potrebujejo. Obiski transfuzijskega centra so zanj tudi prijetna izkušnja, saj se je v vseh teh letih spletel dober odnos z zaposlenimi. Pohvalil je njihovo prijaznost in dodal, da ob srečanjih pogosto ne manjka niti smeha.

Krvodajalstvo je postalo družinska tradicija

Njegova predanost krvodajalstvu se je prenesla tudi na družinske člane. Po njegovih stopinjah so se namreč podali žena, hčerka in sin, ki prav tako darujejo kri.

Da ima darovanje krvi lahko tudi pozitiven vpliv na počutje, rada poudari njegova žena. Kot je v šali povedal Weiss, se po darovanju počuti tako dobro, da je takrat nihče ne more razjeziti.

Pred njim je novo življenjsko obdobje

Weiss se bo čez dva meseca upokojil, zato se že veseli časa, ki ga bo lahko namenil družini in svojim številnim opravilom. Predvsem si želi več trenutkov preživeti z vnuki, sicer pa mu dela ne bo zmanjkalo, saj ga čakajo tudi obveznosti na kmetiji, v gozdu in vinogradu.

Ob pomembnem krvodajalskem jubileju so mu čestitali predsednica Območnega združenja Rdečega križa Slovenije Novo mesto Danica Novak Malnar, predsednik Krajevne organizacije Rdečega križa Šmarjeta Janez Turk in vodja Centra za transfuzijsko dejavnost Novo mesto Mojca Šimc.

S 120 darovanji krvi je Janez Weiss zgled dolgoletne predanosti prostovoljnemu krvodajalstvu. Njegova zgodba pa kaže tudi, kako se lahko odločitev za pomoč drugim iz osebne navade razvije v družinsko tradicijo.