Jan Šmarčan: Beseda

Jan Šmarčan (roj. 24. januarja 1979 v Mariboru) živi in ustvarja v rodnem mestu. Literarno pot je začel leta 1999, ko je njegova prva objava sovpadla z začetki javnih nastopov. Od tedaj redno objavlja v zbornikih in literarnih revijah ter sodeluje na številnih branjih in performansih.

Njegova poezija je bila uglasbena in izdana na zgoščenkah projekta Rokerji pojejo pesnike. Doslej je izdal štiri samostojne pesniške zbirke: Njej (Litera, 2007), Tebi (Droplja, 2014), Do kapele ne prideš nikoli (Volosov hram, 2016) in Vila in zmaj (Volosov hram, 2025).

Sodeloval je na številnih domačih in mednarodnih literarnih festivalih. Njegova poezija je prevedena v nemški, angleški, hrvaški, bosanski, srbski, romunski in madžarski jezik. Nastopal je po Sloveniji ter v Avstriji, Romuniji in na Hrvaškem. Za svoje delo je prejel več nagrad.

***

Na radiu glasba iz mladosti spominja na njo, na norost in začetke literarne poti. Iskal si se in se našel v besedi in omami, one so bile vedno navzoče. Na začetku so ti pregorele varovalke, pa so ti pomagali in ti dali bonbone, ki utišajo glasove. Pa so utihnili, utišal si jih v šum. Zdaj le v sanjah, kdaj pa kdaj slišiš odzven ure. Brez, da je, tiktaka v noč in potem se v sanjah prikazujejo one, ki se prelivajo kot slap. Vedno bolj redke so, ostaja le prš in črte, ki jih vlečeš po papirju.

***

Noč je. Sediš ob glasbi in pišeš. Njihova angleščina je nerazumljiva in ritem te usmerja skozi list. Kadiš cigaret in vedno huje kašljaš. Zdaj je občutek še slabši, saj ti kašelj razdraži bolečino v črevesju. Upaš, da čez nekaj časa, tedaj, ko zaspiš, bolečina mine in kašelj izgine v spanju. Potegneš nov dim in napišeš nov stavek. Glasba je iz otožne postala navihana in čas je, da odložiš pisalo.

***

Si v pričakovanju. Kmalu ti izide nova zbirka poezije. Šele sedaj si zares spregovoril. Zdaj pišeš naslednjo in upaš, da bodo mnoge. Odprl se ti je svet in zavedaš se, da je moč pisati o čemerkoli. Zavedaš se tudi svoje hibe. V besedi težko zaideš onkraj lastnega izkustva. Zunaj je noč in na radiu igra glasba za spanje. Najraje in najmočneje pišeš ob njej. Prelivajo se zvoki, nato nežno izginejo v noč.

***

Taka noč je, da ritem kar sam teče tja v dalj. Črka za črko, beseda za besedo, verz za verzom. In tako naprej. In dalje v eter. Njegov napev je zgodba ljubezni, ti v verzih šepaš za njim. Ustaviš se, pomisliš. Cigaret. Pa si premisliš, se odločiš, da gre beseda dalje, a ne več mnogo. Verz mora odteči.

***

Šele sreda je, pa imam občutek, da je petek. Morda je razlog v tem, da pišem pesem. Ko sem se navadil prvega ritma zlaganja besed, je zadnji dan delovnega tedna, postal dan za pisanje. Potem sem ob množici besed na listih, pričel vedno pogosteje razmišljati o ustvarjanju verzov in nastajalo je vedno več pesmi. Kar naenkrat bo nedelja in v zvezku bo mnogo sledi.

***

Za seboj puščaš sled črne kulice. Besede gradiš v stavke. Stavke v kitice in na koncu ustvariš pesem. S tem delom se ukvarjaš že desetletja. Pridejo daljši premori, nato ponovno gradiš. Od novega prebujenja je minilo devet mesecev in sedaj vztrajaš v ritmu, ki si ga z meseci dodelal. Tvoja jama je kraj, kjer zbereš misli in jih oživiš. Ko ljudem pripoveduješ zgodbe, te poslušajo z zanimanjem in takrat je dvorana tvoja. Kmalu boš spet bral in svet bo malo svetlejši.

***

Sveže iz tiskarne so prišle prve knjige po mnogih letih. Vesel si, da si zopet zaključil del poti, ki si si jo zadal desetletja nazaj. V tisti dijaški sobi, si na strop, nad glavo, nalepil afirmacijo, da boš pesnik. In si začel. Ker si bil bolj okornih besed v živo, si v verzih tkal besedo. Zdaj je pred tabo Vila in zmaj in zadovoljno jo držiš v rokah. Realna vila se je odmaknila od tebe. Ostal bo spomenik ženski, ki te je prevzela tam v invalidski skupini. Ti pa upaš, da najdeš novo in začneš postavljati nov spomenik.

***

Pišeš v nov rokovnik in si malo zmeden. Vila je odšla, zmaj se skriva, ti pa ne veš, očem bi še pisal. Sediš v svoji jami, ta je ostala, in pogosto se spomniš bajeslovnih bitij, ki jih požira vrteča se svastika. Tudi tebe bo požrla in lahko le upaš, da ti bo namenjenih še več kot deset tisoč sončnih vzhodov. Za teboj bo ostala sled na papirju. Tako boš spomin nase ohranil dalje.

***

Najedel si se in sedaj imaš moč, da pišeš. Poleg tega moraš upravičiti zadnji cigaret v dnevu, ki te čaka na mizi. Odločil si se končati ali vsaj zelo omejiti razvado. Rad bi si ustavil propad pljuč, ki te čaka, če ne prekineš tega smrdečega početja. Pomoč si poiskal tudi v zdravstvenem domu in terapevtka te je opozorila na vonj, ki ga širiš ob izvajanju potrebe. Pa si ji z nasmehom odgovoril, da ne vohaš, saj je tvoj nos poln polipov. Vedno težje dihaš in s časom si se navadil, da to osnovno potrebo počneš z usti. Pesem je napisana, cigaret pa bo svoj omamni vonj širil v prazno.

***

Izginil je črni kuli, s katerim si zapisoval besede te knjige. Zmedel si se in rahlo osumil mačka, ki rad posluša klokotajoč padec pisala. Iskal si, se čudil in nato na drugem koncu sobe opazil nov kemičen svinčnik. Svojo pot skozi papir boš sedaj zapisoval v modri barvi.