“Kaj hočejo? Da jim plačam, da pogledajo stran? Interpol?” Afriška predstava o redu, pravilih in motivaciji.
“Niti pod razno. Manjka vam potrdilo namibijske policije. Brez tega ne morete čez nobeno mejo!”
“Kako, prosim? Imamo ožigosan ‘cross-border permit’ najemodajalca avtomobilov. Ta je na seznamu potrebnih dokumentov, ki smo ga osebno prejeli od konzula na Dunaju. O posebnem potrdilu policije nikjer nič. Mi pa smo že globoko v tretji državi.”
“Ne. Nimate vstopa!”
Do sem smo na zambijski strani meje prišli po dveh urah čakanja, prijavljanja potnikov in premetavanja papirjev. Zdaj pa smo pred okencem Interpola trčili ob steno.
A pojdimo po vrsti. Ta predstava je imela tudi ogrevanje.
Ogrevanje
Fehtarjev je bilo na tej poti ko gob po dežju.
V enem izmed mest, kjer smo nakupovali potrebščine za v divjino, smo se razkropili po mestu. Ko smo nekje naleteli na drugi avto, sem šel iskat voznico. Moški, ki naj bi varoval avto, me je pospremil do nje.
Vodil me je v sosednjo ulico in v neki hotel. Prazen, nikjer žive duše. Pomislil sem: tu znam pa dobiti kako po glavi. Voznice tu zagotovo ni.
Hitro sem se obrnil in šel nazaj. Tip pa takoj za mano:
“Kaj zdaj? Daj mi denar. Za hrano …”
“Zakaj že?”
“Saj sem te peljal do prijateljice.”
“Pa saj je nisem našel. Na, en ameriški dolar.”
“Nočem tega, daj mi kaj drugega.”
V naglici sem naredil napako in pred njim odprl denarnico. “Lej, nimam drugega.” Ko je zagledal bankovec za 50 evrov, se je kar pognal proti denarnici: “Daj mi tega, daj mi tega!”
“Si usekan? Beži stran!”
V tistem je od nikoder priletel še njegov ‘kolega’: “Daj še meni denar.”
“Zakaj pa tebi?”
“Ker sva skupaj pazila na avto.”
“Kaj? Z voznico se zmenita, ta avto ni moj. Svojega varujemo sami. Spokajta, da vaju ne vidim. Nič vama ne dam.”
Matr, so naporni.
Eden izmed zanimivih poskusov pa se zgodil na meji. Na prehodu med Zimbabvejem in Zambijo je v nasprotni smeri stalo polno tovornjakov. Iz enega je skočil šofer in mi pomahal, naj odprem okno.
“Majster, gužva je. Dokler se tole ne sprazni, ne boste mogli čez mejo.”
“Koliko časa? Pol ure, uro, dve, štiri?”
“Ne vem, počasi gre. Ampak ne skrbi. Čakaj malo, pelji za mano, grem pogledat, če bi se kaj dalo.”
Skočil je pred avto, stekel mimo kolone in mi mahal, naj peljem za njim. Da je, v bistvu sicer zožan pas, v naši smeri prost vse do zambijske strani, sem videl že sam. Pa sem si rekel: kar naj teče, če mu dogaja.
Na koncu se ustavi in zaključi:
“Evo, spravil sem vas čez. Zdaj mi pa daj nekaj ameriških dolarjev!”
“Sorry, stari. Nimam drobiža,” in speljem.
“Hej! Tako se pa ne dela,” je zavpil za nami in mi še zažugal.
Matr, iznajdljivi pa so.
Glavna predstava
Za nami je bil kar naporen pohod skozi deževni gozd ob Viktorijinih slapovih, kjer smo ob vsej vlagi dobro občutili skoraj petdeset stopinj. Po ogledu smo nadaljevali za avti in kmalu prispeli na mejo, že kar močno utrujeni.
Pred zambijsko mejno stavbo pa nas nekdo z zapacano, neberljivo ‘uradniško’ kartico okoli vratu usmeri na stran. Okoli parkirnega mesta se je smukalo nekaj pavijanov. Domnevni uradnik mi je še enkrat pomolil nerazpoznavno kartico in zatrdil, da je carinik in da moramo z njim na prijavo. Prej bi mu pripisal, da je kak preprodajalec.
Barbaro je medtem na drugi strani ustavil mladenič, ki ga je skrbelo za naš avto: pazil bo nanj, da ga pavijani ne poškodujejo.
Cariniku sta se pridružila še dva (za vsak avto eden, seveda) in začeli so zbirati papirje, potrebne za prehod. Ko so nabrali vse, so nas peljali do prvega okenca, kjer smo prijavili potnike. Pri naslednjem je Interpol pregledal listine za avtomobile.
In tam smo po daljšem premetavanju papirjev obstali pred steno z začetka: brez potrdila namibijske policije s temi avti ne gremo čez mejo. Ožigosan ‘cross-border permit’, ki naj bi bil za to običajen dokument, ni štel nič.
Kaj zdaj?
“Nič. Odmislimo Zambijo, dvodnevno poležavanje in ogled Livingstona. Kaj pa moremo? Gremo nazaj.”
Cariniki, očitno mojstri branja mimike in neverbalne komunikacije, so prepoznali, da je napočil trenutek za akcijo.
“Gremo do šefa carinske izpostave. Mogoče pa lahko poskusimo kaj drugega.” Šoferje so nas potegnili ven, proti zunanjemu vhodu vodstva.
Ah, ni ga več. Menda je že šel. “Koji k… zdaj še to?” sem pomislil. Drek. Šef je že odšel iz službe. Ni ga, nič ne bo.
Nakar je z drugega konca nekdo pritekel in mahal, da je šefa videl. Leteli smo za njim nazaj v upravno stavbo in šefa res dobili. Cariniki so mu nekaj pojasnjevali, on pa je zmajeval z glavo in tuhtal.
“Nič, gremo najprej do avtov, da preverimo, če se ujemajo z dokumenti.”
Pri avtih smo našli Ambroža, ki se je medtem že spoprijateljil z mladeničem, varuhom pred pavijani. Veselo sta čebljala v vročini. Ambrožu sem rekel, naj odklene avto.
Šef je začel skakati okoli avtov in buljiti v dokumente: številke VIN in tablice je primerjal s prijavnimi obrazci. Ambrož je sklepal, da bo hotel pogledati še pod pokrov motorja, in ga je poskušal odpreti. A avto se je vmes že zaklenil. Ravno ko je šef počepnil ob prednjem kolesu, je zatulil alarm in ga kar odneslo stran od avta.
“OK, dovolj. Vse je v redu,” je zaključil in si pomencal uho.
Bravo, Ambrož! Ravno pravi trenutek!
Šef nas je usmeril nazaj v upravno stavbo, da z Interpolom poskusimo nekaj urediti. Sledilo je še pol ure fotografiranja, skeniranja in pošiljanja dokumentov prek računalnika neznano kam. Potem je razsodil: uredili bodo, z avti lahko gremo čez mejo.
Mislim, da je vsa ta predstava trajala več kot štiri ure. Zunaj se je že mračilo.
Sklepno dejanje
Cariniki so nas končno pospremili do avtov. Vseh dokumentov nam še niso predali.
“Tako. Mi smo vas spravili čez mejo. Zdaj pa je na vas, da nas temu primerno nagradite,” je prvi carinik pomahal proti nam s preostalimi papirji.
“Kaj? Koliko? Zakaj?” Šoferji smo se na hitro spogledali in eden je potiho pripomnil: če bo več kot sto evrov na avto, jih steramo nekam in gremo nazaj v Zimbabve in Namibijo.
“Dvajset ameriških dolarjev za carinike in trideset za oba uradnika Interpola,” se nam je nasmehnil.
“Ajoj! Dajmo čim prej, da spokamo naprej.” Bili smo soglasni in hitro zbrali denar.
Mene je ego sicer kar pošteno klofutal in na vsak način hotel, da jih prijavim ali kaj podobnega. Na koncu sem se pomiril: “Daj, umiri se že. Petdeset dolarjev smo dali za šov. Kulturna predstavitev klasičnega prizora s carine. Kaj bi pa rad? To pride v paketu s potovanjem. Zahvali se jim za šov in gremo naprej.”
Napitnina
Ko smo se spravljali v avte, se je Ambrož poslovil od novega afriškega ‘bestića’. “Mami, jaz mu bom dal napitnino,” je rekel in mu stisnil deset dolarjev v roko.
Fantu se je nasmejalo do ušes: “Oh, prijatelj. Pravkar si mi polepšal dan!”
Ja, meni tudi.
Fant je namreč čvekal z Ambrožem, vmes mu je Ambrož ponudil še pivo, na koncu pa je zaslužil več kot vsak od carinikov, ki so se štiri ure trudili s papirji in se pošteno oznojili. Če bodo izvedeli, koliko je dobil on, se jim bo še utrgalo.
Ja, (tudi) to je Afrika.
Borut Kmetič

vCISO in neodvisni raziskovalec presečišč epistemologije, organizacijske kulture in informacijske varnosti.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium.com
The post Ja, (tudi) to je Afrika, II. appeared first on Savus.

5 hours ago
39








English (US)