Ja, (tudi) to je Afrika

42 minutes ago 18

Ko sem prijatelju omenil, da gremo z znanci na popotovanje po Namibiji, me je vprašal, ali smo nori. Ko sem mu kasneje na vprašanje, s katero agencijo, odgovoril, da gremo v lastni režiji oziroma v organizaciji znanca, se je prijel za glavo: “Vi pa ste usekani!”

Ampak, saj je Jani, organizator, že nekajkrat bil v Namibiji. Vse je organizirano, že doživeto in preverjeno. Jani – pobudnik, organizator in vodja popotovanja – je bil namreč pred časom v Namibiji z vojsko na skoraj enoletni misiji OZN. Kasneje sta jo z ženo še dvakrat obiskala – enkrat pod vodstvom Zvoneta Šeruge, in drugič še sama z družino.

Torej vse preverjeno, varno in znano.

Ja, dokler nismo prišli v Namibijo in tam ugotovili, da to velja le za prvi del poti – Namibijo.

Ostali del poti – Botsvana, Zimbabve in Zambija – pa naj bi bil manj znan in neraziskan. Nekakšno popotovanje za bolj resne; z več divjih živali, neograjenimi ‘divjimi’ kampi, bogatejšimi rezervati in nacionalnimi parki.

V hipu sem začutil kurjo polt in se vprašal, če je bila to res dobra odločitev. Oziroma, če ni bil to mogoče prevelik zalogaj za nas tri.

Prva dva dneva v Namibiji smo porabili za prilagajanje na okolje – drug kontinent, drugačna klima in kultura – ter za priprave na potovanje z avti in bivanje v strešnih šotorih.

V temle mojem razmišljanju in doživljanju Namibije ne bom opisoval podrobnosti popotovanja, ampak bolj specifične občutke in spoznanja.

Sicer smo bili prvi teden v Namibiji in v nekaj luštnih ‘začetniških’ kampih. Po tem pa je sledila pot na ‘temačno stran’, v Botsvano, Zimbabve in Zambijo. Tam smo večinoma bivali v divjih neograjenih kampih (z Namibijo vred vsega 17 kampov; večinoma po eno nočitev v posameznem).

V teh kampih so nas na vhodu vedno opozorili, da po temi ne smemo zapuščati šotorov; niti na WC. V enem so nam povedali, da so prejšnji večer v kampu opazili dve levinji z mladičema. V drugem, da se je po našem koncu kampa sprehajal mlad odrasel hipo. Ter v tretjem, da imajo sloni svojo običajno pot ravno čez naše kampirno mesto; da se ne bomo preveč ustrašili.

Da ne zajadram v opisovanje adrenalinskih situacij z divjimi živalmi, se bom tokrat osredotočil na zdravstveni vidik in s tem povezano izjemno zanimivo izkušnjo.

Prvi dan v Namibiji smo imeli strateški posvet. Higiena, predvsem na periferiji in v kampih je razmeroma slaba. ‘Ne pijte vode iz pipe, ker ni pitna. Ne jest neolupljenega ali sadja brez lupine. Izogibajte se ledu v pijači. Zelenjave ne spirajte pod pipo. Ne kupujte sadja in zelenjave na tržnicah. V trgovini samo pakirano. Enako velja za meso. Če vam kaj od hrane pade na tla, direkt v smeti.’

Čez dva tedna se gledam in razmišljam…

Za nohti imam vse črno od peska in prahu. Po temeljitem tuširanju so roke še vedno črne. Zvečer sandale zaradi pavijanov shranjujemo v šotor. Ležišče je polno peska in prahu. Vse je prašno. Kar dam v usta, škripa med zobmi. Pa se kar ne sekiram več.

V trgovinski center (SuperSPAR, in to konkreten) sem šel ves umazan in prašen. Po dveh tednih divjine povsem brez slabe vesti ali sramu.

Pa tuhtam: Zobe si umivam z vodo iz pipe. Tuširam se z vodo iz pipe. Posodo pomivamo z vodo iz pipe. Nič od tega ni prekuhano ali sterilno. Zakaj naj se potem izogibam ledu?

Ko se po ogledu Viktorijinih slapov po skoraj 50°C z visoko vsebnostjo vlage komaj privlečemo do bara na vhodu, natakar postreže hladen sok z ledom. Na kraj pameti mi ne pade, da bi ga odstranil.

Jabolko mi pade na tla. Popiham ga in ugriznem. Malo zaškripa med zobmi, Ni hudega, več mineralov pomeni manj krčev.

Zelenjava v trgovinah je vprašljiva, na tržnicah nevarna. Na koncu pa s takimi (umitimi) rokami hrano nosim v usta, si odstranjujem pesek iz nosu,…

Zvečer v enem, izjemoma bolj civiliziranem kampu z Barbaro zbirava umazano perilo za pranje. V kampu perejo in likajo. Ko preštejeva vse nabrano in preveriva cenik, se spogledava – 80 € za pranje? A so usekani?

Zjutraj vstanem, strkam včerajšnje nogavice, jih oblečem nazaj. Bom preživel, če mi po vrnitvi v divjino zmanjka gat in bom kake kljub topljenju na 50°C ‘obrnil’ in oblekel nazaj? V čem je problem, če mi to ni (več, v takšni situaciji) sporno?

Naslednji dan se zbudim s čudnimi fleki na roki. Samo na eni.

Ponoči je bilo malce prevroče. Med spanjem sem roko naslonil na zunanjo mrežico za komarje. V nekaj minutah me je popikalo pol livingstonske populacije komarjev. Ko se pripeljemo na mejo, tam vidim opozorila za ebolo in prepoznavnimi znaki okužbe. Na zdravstvenem preverjanju mi merijo temperaturo, jaz pa tlačim roko v hlače, da ne bi kdo za fleke zapel.

Hja, komarji so v teh delih menda kar problem. Najraje napadajo delavce in jih omamijo, da ti kar zaspijo. Sploh, kadar nadzornikov ni blizu.

Ja, (tudi) to je Afrika.

Po študiranju raziskav o primerjavi črevesnega mikrobioma med afriškimi plemeni in zahodnimi kulturami sem prepričan, da se v času bivanja v Afriki moja črevesna flora počasi bogati.

Prilagodilo pa se ni samo telo.

Antropologi to dobro poznajo. Malinowski je šel za skoraj dve leti med Trobriandce v Pacifik, ker je vedel, da neke kulture ne razumeš skozi lastne predstave. Treba jo je poskusiti razumeti z vidika ljudi, ki v njej živijo. Kdor tega ne poskusi, ne ve, kaj je kulturni šok.

Šele ko se z vsem tem zlijemo in nam nič več ni čudno, gremo lahko domov globoko spremenjeni.

Mi sicer nismo bili tako dolgo tam, smo pa več kot očitno doživeli precejšen kulturni šok, ko so se podrle marsikatere omejitve in pravila lastne kulture.

In to je gotovo transformativna izkušnja. Šola narave.

Ob vsem tem prijatelji sprašujejo, od kod nam takšna hrabrost.

Kaj pa vem? Delno smo zaupali ljudem, ki so nas vodili. Malo pa smo imeli tudi tiste norčevske energije – ko čutimo, da nas Izvor varuje in da se nam v resnici ne bo zgodilo nič hudega, saj smo na Zemlji zato, da preizkušamo in nabiramo izkušnje.

Borut Kmetič