Intervju: MARKO OZBIČ – dirigent, skladatelj in pianist

Med Trstom, Dunajem, Pekingom in še kje …

Marko Ozbič za klavirjem

Piše: Franc Križnar

V Trstu rojeni (1970) slovenski dirigent, skladatelj in pianist Marko Ozbič doživlja po tistem, ko sem ga predstavil v tržaški reviji Mladika (L. 64/2020, št. 7-8, str. 60-61) nove vzpone. V svojem 56. letu so za njim pomembni uspehi, zlasti v tujini, četudi v domačem Trstu in naši Ljubljani ni neznano umetniško in še posebej glasbeno ime. Največ še vedno na dirigentskem področju niza svoje uspehe in jih barva z vedno večjimi izzivi. Tako je od začetnih uspehov pri znamenitih Dunajskih pojočih dečkih, s katerimi je izvedel več kot 600 koncertov po svetu, (za)pustil svoje sledi v Strasbourgu (Opera du Rhin/Renska opera), na innsbruškem festivalu zgodnje glasbe (skupaj npr. z Renejem Jacobsom, Konradom Junghänelom idr.), kot vokalni pedagog pri ansamblu Les Arts Florissants z Williamom Christiejem, ustanovil je komorni orkester Ensemble Salieri – Wien in prav z njim dosegel svoje prve in že odmevne uspehe kot dirigent. Ti so sledili prav na Dunaju, saj je kot namestnik zborovodje, korepetitor in umetniški vodja operne šole nadaljeval z uspehi v Dunajski državni operi. Tam je ostal do l. 2005. V nadaljnjih letih (2005-2009) je sledilo Ozbičevo delo in intenzivno sodelovanje s Teatrom di San Carlo v Neaplju. Tu je mdr. dirigiral italijanski premieri Musen Siziliens/Sicilijanske muze –Koncertu za mešani zbor, dva klavirja, pihala in timpane nemškega skladatelja Hansa Wernerja Henzeja. L. 2009 je na dirigentskem tekmovanju »Victor de Sabata« v tržaškem gledališču Teatro Verdi osvojil drugo nagrado (prva ni bila podeljena) in prejel zanjo posebno priznanje. Potem je bil Ozbič do l. 2022 zborovodja in gostujoči dirigent v Finski nacionalni operi v Helsinkih. Redno sodeluje na festivalih in v opernih hišah. Doslej je dirigiral orkestrom v Neaplju, Trstu, Ljubljani, Helsinkih in Pekingu. Predaval pa je še v Gradcu, Helsinkih, Potenzi, Salernu, Trentu in Pekingu, mojstrske tečaje pa je vodil še v Veliki Britaniji, Italiji, Franciji, Avstriji, Sloveniji in na Finskem. Kot vokalni pedagog je sodeloval s številnimi mednarodno afirmiranimi pevci, na koncertih pa nastopa tudi kot pianist in čembalist. Redno tudi snema in izdaja plošče (npr. Italijanske romance z italijanskim baritonistom Paulom Arminom Edelmannom pri založbi Oehms Classics). Marko Ozbič je ustanovni član londonskega neprofitnega združenja Il corpo cantate – The Singing Body pod pokroviteljstvom Paula Esswooda, prek katerega vodi mojstrske tečaje. Njegovo ustvarjalno delo sega na področje kompozicije in prirejanja. Posebno velja omeniti tovrstno sodelovanje z ansamblom Wiener Kammersymphonie.

Nazadnje in kar je novo ter najbolj odmevno, je sodelovanje s Kitajsko državno operno hišo v Pekingu. Lani (20. 9. do 10. 10. 2025) je Ozbič tam nastopil kot dirigent zbora, solistov in otroškega zbora.

Vdirigentskem elementu

Sprašuje F. Križnar, odgovarja M. Ozbič:

1. Kje zdaj (stalno) živite in delujete, glede na izkazana področja (mednarodnega) delovanja?

Po dolgoletnem delovanju v Finski nacionalni operi sem se leta 2022 znova vrnil na »svoj domači« Dunaj, ki je trenutno moja glavna postojanka. Od tu vzpostavljam in negujem stike z mednarodnimi institucijami; prvi konkretni sad tega je sodelovanje s Kitajsko državno opero. Seveda pa ostajam dejaven tudi v lokalnem dunajskem okolju. Po letih covida opažam, da se je glasbena scena – in družba nasploh – premaknila v bolj virtualno smer; pristni intelektualni stiki so redkejši, vse je hitrejše, bolj fragmentirano. Zato umetnik včasih občuti skoraj fizično ohromljenje: kot tiho krčenje prostora, v katerem lahko sploh nastane resnična ustvarjalna energija. Stiki v živo so za umetnika nekaj bistvenega: tam se rojeva zaupanje, navdih – tista živa izmenjava, ki je ne nadomesti noben zaslon.

2. Po zgoraj objavljeni bio- in bibliografiji vaših del – krajih in celinah delovanja, se vas smatra za (dirigentskega) maestra? Ali sprejemate to titulo?

Beseda maestro se v italijanščini praviloma uporablja za umetnika z jasno prepoznavno kariero in ugledom – vendar je pri tem koristno razlikovati. Obstaja tudi akademski pomen: kdor zaključi študij druge stopnje, prejme naziv Master of Arts, po slovensko mojster umetnosti. Na Dunajski univerzi za glasbo se uporablja še latinska oblika magister artium – in magister v osnovi pomeni prav mojster.

Da se izraz maestro danes pogosto povezuje predvsem z dirigenti, je stvar konvencije. V opernem gledališču se »maestro« uporablja tudi za režiserje, koreografe ali velike pevce. Zato sam izraza »dirigentski maestro« ne bi posebej poudarjal; v slovenščini mi je bližje preprosto: mojster.

Ta naziv pa me spremlja že od začetka profesionalne poti. Zanimivo je, da ima nemščina za dirigenta še zelo primeren izraz Kapellmeister. Pri Dunajskih pojočih dečkih je bil to moj uradni naziv, in tudi v Dunajski državni operi se spomnim, da so orkestraši starejše generacije gostujoče dirigente pogosto nagovarjali »Herr Kapellmeister,« ne z »Maestro.« Res pa je, da je izraz s časom dobil neko zgodovinsko senco, ker ga povezujemo s cesarstvom ali cerkveno tradicijo (maestro di cappella, cappella musicale).

Če pa vprašate, ali ta naziv sprejemam: naj odgovorim z malo humorja in citiram Figara (3. dejanje): »Gittate pur, ch’io piglio tutto!/Kar vrzite – jaz vse poberem.« Rad sprejmem katerikoli naziv, če je iskren in spoštljiv.

Eden od kitajskih plakatov

3. Koncem lanskega sept. in v začetku okt. (2025) ste spet gostovali na Kitajskem. Kako je prišlo do tega?

Na Kitajskem to ni bilo moje prvo gostovanje. Prvič sem bil povabljen že leta 2018, ko sem v Pekingu v Nacionalnem centru za uprizoritvene umetnosti/National Centre for Performing Arts pripravljal zbor za Wagnerjeve Mojstre pevce nürnberške, v veliki mednarodni produkciji. Režijo je vodil Robert Carsen. Tokrat pa je šlo za povabilo Kitajske državne operne hiše/China National Opera House (CNOH), kar pomeni drugačen okvir in drugačno odgovornost: gre za nacionalno ustanovo, neposredno povezano z ministrstvom za kulturo. Zaradi tega se takšna sodelovanja ne zgodijo “na lepe oči,” temveč morajo skozi jasno določene postopke in preverjanja.

Prvi stik je stekel prek kolega, ki me je povezal s kitajskim sogovornikom v Italiji, ki je v stiku z vodstvom CNOH.

Vzpostavil sem stik s predsednikom vokalnega oddelka, poslal življenjepis in umetniški CV, nato pa so sledila pogajanja in uradni postopki, ki morajo skozi pristojne instance, preden se sodelovanje formalizira. Ko je prišla potrditev, je povabilo dobilo zelo konkretno obliko: tri intenzivne tedne dela z jasno postavljenimi cilji in zaključni gala koncert s prenosom v živo na njihovih spletnih kanalih.

4. Kaj ste v glavnem počeli v tem času tam v glasbenem smislu, na onem koncu sveta, v eni največjih in najbolj razvijajočih se držav sveta?

Uradno vabilo je bilo, da na zborovskem oddelku Kitajske državne operne hiše vodim izpopolnjevalni tečaj, ki je vključeval zbor, soliste ter dva pianista/asistenta. Ob tem so bili v program vključeni tudi tečaji v Kitajski centralni dramski akademiji/Chinese Central Academy of Drama), avdicije ter delo z ansamblom mladih solistov iz „Youth Opera Programme,” katerega cilj je bil zaključni gala večer 7. okt. (2025).

Ob tej priložnosti sem vodil tudi otroški zbor »Novel,« ki redno sodeluje z Opero. Kot zaključek treh intenzivnih tednov in po prestižnem koncertu mi je predsednik predlagal še gostovanje v »bližnjem« Jinanu, kjer sem pripravil delavnico s tamkajšnjim amaterskim zborom »Glas onkraj meja.« Kot vidite – dolgčas mi res ni bilo. Imel sem pa tudi priložnost od blizu spoznati tamkajšnjo realnost in vsakdanjost, kar je zame pomenilo še eno obogatitev.

5. Glede na vse to, je bil verjetno tudi uspeh več kot zadovoljiv?

Če z besedo »uspeh« mislite na prvi odziv sodelavcev, vodstva in občinstva na zamisel bodočega sodelovanja, potem lahko rečem, da je projekt »vžgal.« O njem so poročali tudi tamkajšnji mediji in že to je znak, da je projekt dobil širši odmev.

A osebno mi je pri besedi »uspeh« vedno pomembna perspektiva. Obstaja »javni« uspeh: program je bil zahteven, z različnimi slogi in zasedbami, izvedba je tekla zanesljivo, hkrati pa je šlo za prenos v živo, ki ga je spremljalo približno 200.000 gledalcev in poslušalcev – za kitajske razmere morda ne spektakularno, za naše pa neprimerljivo. V takih okoliščinah je že dosežek umetniškega cilja sam po sebi velik uspeh; če pa ob tem prodreš tudi v srca gledalcev in poslušalcev, potem se zgodi tisto, kar mi pomeni največ.

Obstaja še druga stran uspeha, ki je zame pravzaprav odločilna: ko začutiš, da se je v prostoru zgodilo nekaj več kot korektna produkcija – neka redka oblika zaupanja, notranje odprtosti, skupnega diha. Takrat uspeh ni več le družbeni odsev (aplavz, številke, vtisi), ampak postane nekaj, kar se naseli vate – kot tih dokaz, da je nastalo nekaj enkratnega in neponovljivega.

In še lep “naključni” simbol: koncert je bil 7. oktobra, v programu pa znani zbor iz opere Turandot »Perché tarda la luna/Zakaj luna zamuja).« Ko je občinstvo odhajalo iz dvorane, je nad Pekingom stala polna luna. Ne glede na to, kakšen učinek ima luna na človeka, je kot simbol izjemno močna – in v kitajski kulturi takšna znamenja nikoli niso samo dekoracija (če se spomnimo na Yi Jinga in na to, kako pomembna so znamenja in ujemanja). Datum tudi ni bil izbran povsem naključno: v tistem trenutku imaš občutek, da je tudi nebo dodalo simbolični pečat.

6. Seveda ste z njimi-Kitajci komunicirali v angleščini, saj je kitajščina za nas Evropejce tabu jezik in pisava?

Da, tu imate prav. Jezik je velika ovira, in kitajščina je za nas v praksi skoraj nepremostljivo področje, predvsem zaradi sistema tonov pri izgovarjavi in pisavi. Kitajščina ni zasnovana na abecedi, temveč na piktogramih, kjer pisni znak predstavlja pomen kot tak, ne zgolj fonetični zapis. Zato je za resnično branje potrebna drugačna forma mentis; razdalja do našega načina mišljenja je včasih še večja kot pri semitskih jezikih, kjer nas vsaj pisava še vedno vodi fonetično.

Srečo sem imel, da sem v Jinanu, v parku Daming Lake, v znamenitem paviljonu, razglednem stolpu (Chaoran Tower), videl stelo, kamniti spomenik z zelo starimi znaki, ki predstavljajo proto-pisavo. Po tamkajšnji razlagi naj bi bila stara približno 5.500 let – torej okvirno okoli sredine 4. tisočletja pr. n. št. – in ta izkušnja mi je še enkrat pokazala, kako globoke korenine in zgodovinski spomin ima kitajski narod.