Intervju: Fotografije Hrastničana nagrajujejo širom sveta

2 hours ago 17

Pred 40 leti se je Jernej Biderman še v osnovni šoli včlanil v fotografski krožek. In od takrat ga fotoaparat spremlja povsod na njegovi poti. Po izobrazbi sicer inženir strojništva je zaposlen kot programer CNC stroja. A fotografija je tisto, kateri se posveti v prostem času. “Veliko mojih sosedov sploh ne ve, kaj počnem,” je povedal Hrastničan, ki je za svoje izdelke prejel že marsikatero nagrado.

Radovednost ga je gnala naprej

Kar kmalu po začetku krožka je Biderman postal tudi aktivni član lokalnega Foto kluba Hrastnik. “Mogoče le med študijem malo manj,” je priznal. A vsekakor na začetku najbolj navdušen nad takrat še analogno fotografijo, tehniko in opremo ter kasneje nad razvojem aparatov. “Takrat sem s svojim fotoaparatom hodil okoli in ko sem pri drugih videl kakšnega bolj modernega, me je to pritegnilo. Razvoj tehnologije me je vedno fasciniral, čeprav sam še vedno uporabljam tehniko staro 50 let in več.” Danes je fotografiranje njegov velik hobi. Na svojih vsakdanjih poteh ne zamudi priložnosti, da trenutke za vedno shrani na film ali spominsko kartico. Včasih mimogrede, včasih pa namensko išče prizore, ki ga bodo navdušili, da pritisne na sprožilec.

Izjemne prizore pa občasno s člani kluba iščejo kar skupaj. A na njihovih “foto-izletih”, pove Biderman, vsak od njih na istem kraju in ob istem času vidi nekaj povsem drugega. In to s fotografijo ovekoveči na svoj način.

Jernej Biderman

Sam ideje in motive za fotografiranje vidi vsepovsod: na spletu, izletih, potovanjih ali v izjemnih fotkah drugih ljudi. Aparat ima skoraj vedno pri sebi. Vedno je prisotna želja po “zapisu” popolnega prizora, pa vendar se včasih zgodi tudi nepričakovano. “Nekoč sem šel iskat lokacijo za popoln sončni zahod, pa se je pooblačilo. Ko je bil napovedan severni sij, sem odšel na Kal, da bi ga ujel. Tam sem čakal dve uri pa na koncu ni bilo nič.” Ob takšnih dogodkih je spoznal, da se je včasih kljub načrtovanju potrebno tudi malo prilagoditi in poskusiti narediti najbolje v razmerah, ki se takrat ponujajo. “Ali pač ponoviti drugič, če je seveda še priložnost.” V njegovem opusu so danes najštevilčnejši motivi arhitektura, geometrijski liki in pokrajina.

Njegovo ime poznajo tudi v tujini

Svoje slike Hrastničan razstavlja v domačem mestu ter tudi drugod po državi in tujini. A še vedno se spominja prve nagrajene. “Že v otroštvu sem za fotografijo Smer dobil svojo prvo nagrado. Zame sedaj čisto enostavna fotka mi je prinesla srebrno plaketo.” Sicer najljubše nima. “Nagrajene so tiste, katerih si najbolj zapomniš. Čeprav je včasih tudi kakšna druga zelo lepa, pa jo po toliko letih, po vedno novih in novih fotografijah, kar malo pozabiš.”

Za uspehe v zadnjih letih pa ga je letos nagradila tudi Občina Hrastnik. Za sodelovanje in dosežke na mednarodnih razstavah je prejel bronasto občinsko priznanje. “Jernej Biderman pomembno prispeva k razvoju Foto kluba Hrastnik ter k prepoznavnosti lokalne in širše slovenske fotografske scene,” je komisija za odlikovanja in priznanja opisala razlog za dodelitev nagrade. Bidermanove fotografije so bile večkrat nagrajene tako na domačih kot tujih tleh. Njegove izdelke so s priznanji v zgodovino zapisali na Hrvaškem, Slovaškem, v Švici, Bangladešu, Severni Makedoniji, Srbiji, Moldaviji, Šri Lanki in drugod.

“Vsak takšen uspeh te prežema s ponosom. Je potrditev za ves čas, ki ga vlagam v to. A sčasoma to izzveni in naprej me žene misel na to, kaj pa še lahko dosežem,” je na vse to dejal fotograf.

Jernej_Biderman_julij_2026

“Fajna fotka se zgodi ali pa ne”

Da bi lahko danes govoril o jasnih načrtih glede njegovega hobija v prihodnosti, pravi, ne more. “Fajna fotka se zgodi ali je pa tudi ni. Vse mora biti naenkrat – pravi trenutek, svetloba, kompozicija, nastavitve …”

Trenutno ga naprej žene cilj postati kandidat za mojstra fotografije. “Trenutno sem fotograf 1. razreda.” To je le eden izmed razstavljalskih nazivov za ljubiteljske fotografe, ki mu ga je podelila Fotografska zveza Slovenije. Nazive pa osvaja tudi v mednarodnem prostoru. “Tudi tu je podobno kot v Sloveniji. Najprej moraš doseči dovolj visoko število točk. Te podeljujejo glede na sprejete in nagrajene fotografije na različnih razpisih ali razstavah. Nato moraš oddati še vlogo, plačati pristojbino, poslati izdelke na papirju ali digitalno. Umetniška komisija pred odločitvijo vse to pregleda in oceni.” Finančno mu to ne bi prineslo nobenih ugodnosti. “A osebno zadovoljstvo, ko postaneš mojster fotografij, je veliko več od tega,” pravi. Ali bo letos Hrastničan postal kandidat za mojstra fotografije in se tako kasneje potegoval za najvišji naziv v Sloveniji, bo znano proti koncu leta.