.jpg)
6 hours ago
16
''...Prav hudo mi je, da smo tako raztreseni po svetu in se ne moremo nikoli videti. Posebej za Anico mi je težko, ko je tako daleč v Ameriki in ne vem, če se bomo sploh še kdaj videli. Jaz upam, da bom še prišla kaj v Žiri, morda še letos. Seveda bom prišla tudi k tebi, da se po dolgih trinajstih letih spet vidiva . Saj tudi bratranca Lipeta ne bi prepoznala, čeprav je bratranec, saj je bil še prav majhen, ko sem ga nazadnje videla. Takrat, ko sem bila pri stricu, sem bila tudi jaz še prav majhna, stara komaj 13 let. Od takrat pa je minilo že 30 let; vsi smo zrasli in se že tudi malo postarali. Jaz sem že dopolnila pol stoletja (50 let). Poročila se tudi nisem, ker mi ni bilo dosti mar za to in ker v življenju do zdaj še nisem srečala pravega človeka.
Pa veš, Milka, vsakemu je usoda vnaprej določena. Saj si dosti delala, se mučila in se trudila , da bi ti bila dobra gospodinja. Tako pa mislim, da je zdaj zate precej težje, še posebej, če drugi z tabo ne ravnajo lepo. A kaj hočemo, draga Milka, tako je pač bilo namenjeno.
Posebej si želim, da bi se ti in stric pogovorila o tistem , kot si pisala, in upam, da bosta imela oba s stricem potem vnaprej lep in miren odnos. Ker tako je življenje lepše in veliko bolj veselo. Vsak se mora kdaj malo prilagoditi in popustiti, pa gre potem vse mirno naprej. Skupno življenje je že tako ali tako dovolj težko...
Milka, ali greš kaj obiskat sestro in brata v Žiri? Upam, da sta sedaj dobrega zdravja. Želim, da bi bili zdravi in zadovoljni.
V upanju na zdravo snidenje vas vse lepo pozdravljam tvoja sestra Rozi, ki te ima zelo rada. Dne 19. avgusta 1938
English (US)