Idriz Selimovič: DERVIŠ

Piše: Franc Juteršek

Roman z naslovom Derviš, pisatelja Idriza Selimoviča, rojenega v Bosni in Hercegovini, od leta 1986 pa živi v Sloveniji, govori o Davudu, ki je derviš v sarajevski tekiji. Davud je derviš, pripadnik islamskega mističnega reda, ki išče resnico, duhovno svobodo in smisel življenja.

Dogajanje je postavljeno v Sarajevo v času osmansko – avstrijskih napetosti. Sarajevo je prostor, kjer se mešajo vzhodna in zahodna kultura, islam in krščanstvo. Tu se srečujejo različne narodnosti in različni politični interesi. Vlada avstrijska oblast v osmanski tradiciji.

Davud je predstavljen kot duhoven človek in živi po pravilih vere. Skozi zgodbo se izkaže, da tudi on ni brez človeških slabosti. Je zanimiv zato, ker ni predstavljen le kot verski dostojanstvenik, temveč tudi kot človek iz krvi in mesa. Stvari se začnejo zapletati, ko Davud sreča Veroniko, ženo avstrijskega generala Rudolfa Mazowietzkyja, ki ga mučijo skrivnostni napadi. Avstrijski general predstavlja oblast in vojaško moč, toda tudi on je človek s svojimi težavami, strahom in ranljivostjo.

Veronika, žena avstrijskega generala je zanimiva predvsem zaradi dejstva, da ima močan vpliv na Davuda. Njena bližina odpre v Davudu vprašanje skušnjave, ljubezni, telesnosti in meja, ki si jih človek postavi sam.

Pomemben lik v zgodbi je tudi Abdurahman, ki je pomemben pri obravnavanju Davudovega duhovnega sveta, saj je predstavljen kot njegov mentor.

Davud je dolga leta živel kot duhoven človek. S svojimi pogledi in duhovnostjo je pomagal marsikateremu malemu človeku, rojaku, ki se je srečeval z duševno stisko. Ko ga je na pomoč poklicala Veronika, da pomaga njenemu možu, se v Davudu nekaj podre, oziroma zmoti njegovo normalno duhovno življenje. Avstrijski general ima občasne psihične težave, ki se s časoma stopnjujejo. Poskušali so mu pomagati zdravilci njegove vere in tudi so pomoč poiskali pri krščanskem duhovniku, vendar ni bilo uspešno. Generalove težave so se stopnjevale do te mere, da so ga morali občasno vezati na posteljo, dokler napad ni minil. Ko Davud ugodi Veronikini prošnji in se pojavi v generalovi hiši izgleda, da generalu njegova prisotnost godi in sam začne verjeti, da mu derviš Davud koristi, neglede, da je druge vere.

General zasluti, da so njegova nočna videnja in strahovi povezana z njegovo starostjo in z njegovimi zahrbtnimi kolegi, ki bi se radi polastili njegovega položaja. General ukaže, da se mora derviš Davud začasno, za dobo treh mesecev naseliti v njegovo hišo, da mu bo lahko pomagal, ko se bodo težave ponovno pojavile. Davudu, ki se naseli v generalovo hišo, je zaradi prisotnosti Veronike, njegovo življenje postavljeno na preizkušnjo.

Derviš Davud je človek duhovnosti. Njegovo življenje je povezano z vero, samodisciplino in iskanjem notranjega miru. Srečanje z Veroniko pripelje njegovo življenje do te meje, da začne njegov dotedanji svet razpadati. Zgodba postavi vprašanje ali lahko človek ostane zvest svojim načelom, ko se znajde v položaju, v katerem so njegova prepričanja postavljena na preizkušnjo. Davudova notranja razklanost je na tej točki na vrhuncu napetosti. V njegovem umu se srečujejo: vera in dvom, razum in čustva, duhovnost in telesnost ter dolžnost in osebna želja.

Na koncu se je Davud odločil. Ni tehtal, ali je to dobro ali slabo. Začutil je, da prvič v življenju zares živi trenutek. Za seboj je pustil mentorja Abdurahmana in tekijo. Preplavila ga je sreča. Za trenutek se je vznemiril le s vprašanjem, kaj bodo rekli ljudje in verniki, vendar je trenutek dvoma takoj splahnel, ko je pogledal Veroniko, ki je v temi jezdila za njim. Njena silhueta je hitreje in dokončno pregnala dvome, ki so se rojevali v njem. Tudi Veronika, ki je zapustila ostarelega generala, s katerim si že dolgo časa ni delila nič drugega, kot naklonjenost, se je počutila svobodno.

Njuni duši sta prišli domov.