Gucci socialistka na tujem denarju: Kako Nika Kovač in Inštitut 8. marec gradita referendumsko kampanjo na zavisti

15 hours ago 44

Kampanja Inštituta 8. marec, ustanovil ga je Simon Maljevac (Levica), pred referendumom o interventnem zakonu ni le umazana – je dvakrat umazana. Najprej zato, ker sistematično spodbuja zavist, najbolj trdovratno in uničujoče čustvo v politiki. Pohlep se da pogasiti, zavisti ne. Na njej ni mogoče zgraditi ne države blaginje ne uspešne prihodnosti.

Drugič pa zato, ker gre za klasično hipokrizijo: “Gucci socialistka” Nika Kovač živi v stanovanju, ki po javno dostopnih podatkih in poročanjih presega tisto, ki ga ima direktor NLB, plačuje pa občutno manj davkov, medtem ko se v javnosti predstavlja kot glasnica zatiranih in borka proti “privilegijem bogatih”, kakor je to na X opozoril tudi Janez Janša.

Zakon ZA ravzoj Slovenije

Inštitut 8. marec pod vodstvom Nike Kovač, financiran iz tujine, se je v polni moči vključil v kampanjo proti interventnemu zakonu za razvoj Slovenije. Zakon, ki med drugim predvideva znižanje davka na osnovne življenjske potrebščine, energente, najemnine, ugodnosti za mlade in upokojence in še veliko drugega dobrega za ljudi, določa tudi omejitev osnove za socialne prispevke (ne pa tudi dohodnine) pri višjih plačah (okoli 7500 evrov bruto), so poimenovali “zakon za bogate”. Sporočilo je preprosto in učinkovito za volilce, ki jih je enostavno prižgati na zavist: bogati bodo plačali manj, delavci pa bodo trpeli, javno zdravstvo in socialna država se bosta sesuli.

To je klasična skrajno leva retorika. Ne gre za argument o tem, ali bo razbremenitev višjih plač spodbudila rast, zadržala talent in povečala davčne prihodke na dolgi rok. Gre za čustveno spodbujanje zavisti do vseh, ki zaslužijo več. Isti vzorec smo videli že pri prejšnjih referendumih, kjer je Kovačeva nastopala proti “politični policiji” in v imenu “strpne in solidarne družbe”.

Rezultat je bil vedno enak: mobilizacija proti vsakemu ukrepu, ki bi lahko pomenil več gospodarske svobode ali manj regulacije.

Od kod denar in kam gre

Javni podatki iz Ajpesa razkrivajo drugačno sliko od podobe “skromne aktivistke”. Inštitut 8. marec in povezani zavod My Voice, My Choice sta med 2022 in 2025 skupaj izkazala približno 3 milijone evrov prihodkov. V vseh letih: nič zaposlenih in nič stroškov dela. Večina denarja je šla za “stroške storitev” – torej zunanje izvajalce, pogosto s. p.-je.

Koliko davkov plačujejo Kovačeva in njej podobni?

Viri so pretežno tuji. Med razkritimi donatorji so Open Society Foundations (Sorosovo omrežje), Fondation RAJA, Meliore Foundation, International Planned Parenthood Federation in avstrijska dedinja Marlene Engelhorn, ki je samo leta 2025 nakazala 120.500 evrov, predvsem za kampanjo My Voice, My Choice. Engelhornova je podedovala milijone v državi brez davka na dediščino, družinsko premoženje pa je povezano z davčnimi optimizacijami (vključno z bermudskimi konstrukcijami). Inštitut, brez zaposlenih, z visokimi prihodki, ki se bori proti “davčnim darilom bogatim” v Sloveniji, se brez težav napaja iz denarja, ki je bil optimiziran na najvišji ravni.

Kovačeva je julija 2025 ustanovila še lastno svetovalno družbo Roses and Solidarity d.o.o. V skrajšanem poslovnem letu je ustvarila skoraj 87 tisoč evrov prihodkov in več kot 41 tisoč evrov čistega dobička. Ko so jo novinarji vprašali o tem, je odgovorila, da dela v tujini, in prekinila s stavkom: “Ful ste luškani s temi vprašanji.”

Stanovanje 121 m², poslovni razred in “Gucci socialistka”

Janez Janša je omenil tudi osebni standard. Kovačeva je v preteklosti govorila o stanovanju okoli 40 m² kot o velikem privilegiju. Poročanja pa govorijo o njenem 121 m² z veliko teraso sredi Ljubljane. Medtem leti v poslovnem razredu, kar je za nekoga, ki se bori proti privilegijem, precej ironično.

Inštitut hkrati objavlja premoženje slovenskih bogatašev in straši z “zakonom za bogate”, medtem ko njihov lastni financer (Soros) ne plačuje davkov v Sloveniji in ima očitno interes, da država ostane odvisna od tujih posojil in visokih obresti. Veliko vprašanje, ki se pojavlja v teh dneh, je tudi: koliko davkov je Inštitut 8. marec doslej plačal v državno blagajno, pa tudi, koliko davkov je plačala in plačuje Nika Kovač?

Zavist kot politični model

Zavist je najslabši temelj za politiko. Države, ki so jo sistematično spodbujale (od socialističnih eksperimentov naprej), so končale s stagnacijo, begom kapitala in talentov ter nižjim življenjskim standardom za vse. Interventni zakon je poskus, da Slovenija ne ostane past za visoke plače in da ohrani konkurenčnost. Kampanja proti njemu, financirana predvsem iz tujine in vodena s strani nekoga, ki osebno ne plačuje davkov na ravni, ki jo zahteva od drugih, je natanko tisto, kar je Janša opisal:

umazana, ker gradi na zavisti in ker za njo stoji privilegirana aktivistka z dragim stanovanjem in tujim denarjem.

Slovenski volivci imamo na referendumu priložnost. Ne gre za boj med bogatimi in revnimi. Gre za boj med tistimi, ki želimo rast in odgovornost, ter tistimi, ki želijo več regulacije, več zavisti in več denarja iz tujih fundacij, ki jim Slovenija služi kot poligon.

Za konec

Skrajno levičarska in ideologija Nike Kovač in njenih financerjev iz tujine se je globoko zasidrala tudi v nekatera podeželska okolja (izven Ljubljane). Slednje je zelo nazorno razvidno iz nekaterih rezultatov lokalnih volitev in nadaljnjih dejanj posameznikov.

Izpostave kaviar in “Gucci” socialistov so ponekod izredno močne, čeprav to na zunaj ni tako zelo očitno in so stvari na prvi pogled lahko zelo varljive.

Nika Kovač in njen let v dragem poslovnem razredu na relaciji ZDA – Slovenija (ali obratno).

Adriana H. Lampe

Read Entire Article