(GROZLJIVO) Z evtanazijo so v letu dni pomorili za eno izolsko občino ljudi

Kanada je leta 2024 z medicinsko pomočjo pri umiranju (MAiD) končala življenje 16.499 ljudi. To je več, kot jih živi v ontarijskem mestu Pembroke, ki ima po zadnjih ocenah približno 14.000 do 15.600 prebivalcev. Številka predstavlja 5,1 odstotka vseh smrti v državi – več kot vsako dvajseto smrt.

To je uradni podatek iz šestega letnega poročila kanadskega ministrstva za zdravje (Health Canada). Rast programa se sicer upočasnjuje: v primerjavi z letom 2023 je bilo smrti z MAiD 6,9 odstotka več, medtem ko so bile prejšnje letne rasti bistveno višje. Od legalizacije leta 2016 do konca leta 2024 je bilo v Kanadi skupaj 76.475 takih smrti.

Od “redkega ukrepa” do vsakodnevne prakse
MAiD je Kanada legalizirala junija 2016 po odločitvi vrhovnega sodišča v zadevi Carter. Takrat so zagovorniki obljubljali, da bo šlo za izjemno, tesno omejeno možnost za ljudi v terminalni fazi bolezni. Leta 2021 je zakon C-7 odpravil zahtevo po predvidljivi smrti: nastala sta dva tira. Tir 1 je za tiste, pri katerih je smrt razumno predvidljiva; tir 2 za tiste, ki imajo resno in neozdravljivo stanje ter neznosno trpljenje, čeprav smrt ni blizu, poroča Rair Foundation.

Leta 2024 je 95,6 odstotka primerov spadalo v tir 1 (15.767 ljudi), 4,4 odstotka oziroma 732 ljudi pa v tir 2. Najpogostejša diagnoza je rak (več kot 63 odstotkov), povprečna starost prejemnikov pa je bila skoraj 78 let. Večina je pred tem prejela paliativno oskrbo, poroča The Globe and Mail. Širitev na ljudi, pri katerih je edino stanje duševna bolezen, je bila večkrat odložena in je trenutno predvidena za 17. marec 2027. Posebni parlamentarni odbor je junija 2026 priporočil, naj se ta možnost trajno izključi, poroča Cbc. Vlada se o tem še ni dokončno odločila.

Kaj statistika pove – in česa ne
Poročilo Health Canada MAiD ne uvršča med uradne vzroke smrti. Svetovna zdravstvena organizacija ga namreč ne priznava kot vzrok smrti; v evidencah se zato zabeleži osnovna bolezen (na primer rak). Kritiki to označujejo za statistično slepoto: smrt nastane zaradi zdravniškega posega, v knjigah pa ostane “rak”.

Podatki o razlogih za odločitev so povedni. Najpogosteje navedeno trpljenje ni nezadostno obvladana bolečina, temveč izguba zmožnosti za smiselne dejavnosti, izguba samostojnosti, izguba dostojanstva, strah, da so breme za družino, ter osamljenost. Bolečina ali skrb zaradi nje se pojavi v približno 56–60 odstotkih primerov – torej pri manj kot dveh tretjinah. Kritiki zato pravijo, da Kanada ne ubija predvsem zaradi neobvladljive telesne bolečine, temveč zaradi obupa, revščine, dolgih čakalnih dob v zdravstvu in pomanjkanja socialne podpore. Zagovorniki odgovarjajo, da gre za avtonomijo posameznika in sočutje do tistih, ki trpijo.

Moralna inverzija na obali reke
1. avgusta 2026 je na shodu Rally in the Valley v Pembroku pastor Paul DeGraaf, ustanovitelj lokalne pobude PARASOL (Pembroke and Region Association for the Sanctity of Life), javno izpostavil prav te številke. Po njegovih besedah sistem brani sam sebe ne z argumenti, temveč z obtožbami: nasprotovanje MAiD naj bi pomenilo vsiljevanje verskih prepričanj in pomanjkanje sočutja.

“Besede, kot so dostojanstvo, avtonomija in sočutje, so dobre besede. A uporabljajo se tako, da odvračajo nadzor, odvračajo izziv in omejujejo zahteve po odgovornosti,” je dejal. Nasprotovanje evtanaziji po njegovem ni nujno versko: nasprotujejo ji tudi zagovorniki pravic invalidov, sekularni etiki in številni zdravniki, ki menijo, da zdravnikova vloga ni povzročati smrt.

Foto: Freepik

DeGraaf poudarja, da je bolnišnica v Pembroku nastala zaradi dela sester Grey Sisters, torej iz krščanske karitativne tradicije, dolgo preden je država prevzela “konec življenja” kot svojo politiko. PARASOL zato ne zahteva le spremembe zakona, temveč tudi vračanje osebne skrbi: prostovoljce, ki obiskujejo starejše, umirajoče in osamljene.

Vprašanje, ki ostaja
Kanada je v desetih letih iz države, ki je evtanazijo obljubljala kot izjemo, postala ena od držav z najvišjim deležem takih smrti na svetu – primerljiva z Nizozemsko in pred Belgijo. Rast se je sicer umirila, a številka 16.499 v enem letu ostaja ostra. Vprašanje, ki ga je DeGraaf zastavil sosedom ob reki, velja širše: kaj takšen sistem naredi z identiteto skupnosti? Ali je smrt, ki jo država organizira, evidentira in hkrati iz statistike vzrokov smrti izvzame, še vedno zasebna odločitev – ali pa je že postala javna politika, ki spreminja, kako družba vidi življenje, trpljenje in odgovornost drug do drugega?

A.H.

The post (GROZLJIVO) Z evtanazijo so v letu dni pomorili za eno izolsko občino ljudi first appeared on Nova24TV.