5 days ago
18
Zmagovalec natečaja Gerrit Müller-Scheeßel je žirijo prepričal s svojo lepo, funkcionalno in izvedljivo rešitvijo kurnika. Lahka mobilna lesena konstrukcija omogoča njegovo premikanje, s čimer zmanjšuje vpliv na tla in odpira možnost prilagajanja različnim pogojem. Še posebej prepričljiva je njegova sposobnost, da s projektom zelo preprosta sredstva prevede v arhitekturno prepoznaven objekt z jasnim značajem. Kurnik bomo poleti izdelali na delavnici na Dolenjskem.
Chicken Coop Competition: 1st Prize
Bi se za začetek lahko predstavil?
Prihajam s severa Nemčije, iz bližine Hamburga. Novembra sem dokončal magistrsko delo na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Od začetka prejšnjega semestra tudi poučujem na arhitekturni šoli v Bremnu, vzporedno pa delam na lastnih projektih.
Kako si izvedel za Outsiderjev natečaj za kurnik?
Natečaj mi je na Instagram poslal sošolec.
Kaj te je pritegnilo, spodbudilo k sodelovanju?
Prihajam s kmetije in pred štirimi leti sem zgradil majhen kokošnjak za svojo babico, zato sem nalogo že poznal. Na koncu so bili odločilni nizki vstopni pogoji in to, da je bilo sodelovanje na natečaju preprosto.
Tvoj zmagovalni projekt združuje mobilnost, preprostost in zelo racionalno konstrukcijo. Kaj te je osebno najbolj navdušilo pri delu na tako majhnem, skoraj nepomembnem programu, kot je kurnik?
Manjši kot je projekt, pomembnejše postane natančno oblikovanje vsakega detajla. Poleg tega je pri odločitvah pri takšnem majhnem projektu treba razmišljati tudi o tem, da ga je mogoče izdelati z lastnimi rokami, s svojimi omejenimi zmožnostmi. Kombinacija oblikovanja in rokodelstva se mi zdi zelo zanimiva.
Kako gledaš na današnjo sodobno arhitekturo? Kaj ti je pri njej najbolj všeč in kaj te morda skrbi ali moti?
Živimo v času, ki nima jasno opredeljenih obdobij ali uveljavljenih kanonov. Po mojem mnenju to oblikovanje hkrati otežuje in olajšuje. Otežuje zato, ker nas prepogosto zapeljuje k sledenju tistemu, kar je zgolj modno, zaradi česar ne uspemo doseči estetske in funkcionalne dolgoživosti. Olajšuje pa na drugi strani zato, ker ponuja na videz neskončne možnosti črpanja iz zgodovinskega repertoarja oblik, slogovnih sredstev in arhitekturnih referenc, ki jih lahko uporabimo z mešanico humorja in resnosti, s sočasno uporabo sodobnih metod. Zelo občudujem Jožeta Plečnika. Uspelo mu je ustvariti stavbe, ki so prepoznavne in sodobne, hkrati pa brezčasno lepe.
Kot študent Bauhausa – kako dediščina te šole vpliva na tvoj način razmišljanja o arhitekturi?
Danes je Bauhaus sinonim za minimalizem in bele škatle. Meni so veliko bolj zanimiva njegova zgodnja leta. Cilj ustanovitelja Walterja Gropiusa leta 1919 je bil ponovno združiti umetnost in rokodelstvo. Takrat so od vsakega študenta pričakovali, da se med študijem nauči tudi obrti. Ta kombinacija akademskega in teoretičnega izobraževanja, risarskih in slikarskih veščin ter praktičnega rokodelstva, se mi zdi še posebej zanimiva v povezavi s sodobnimi problemi, ki se tičejo preproste in trajnostne gradnje.
Kaj te trenutno najbolj zanima v arhitekturi? Ali so to majhne vsakdanje strukture (kot je kurnik), urbani problemi, materialnost, trajnost, mobilnost, ali kaj povsem drugega?
Trenutno me nekoliko bolj zanimajo arhitekturno-teoretična vprašanja, povezana s tem, kako je mogoče doseči estetiko, ki je kot lepo ne zaznajo le arhitekti, temveč tudi širša javnost brez strokovnega znanja. Navsezadnje so prav lepe stavbe tiste, ki jih ljudje cenijo, vzdržujejo in ki prestanejo preizkus časa. Toliko opevana trajnostna arhitektura bi zato morala biti predvsem – lepa!
Če bi lahko spremenil ali izboljšal eno stvar v današnji arhitekturni praksi, kaj bi to bilo?
To je težko vprašanje. Če bi lahko spremenil eno stvar, bi se verjetno odločil za manj stroge vstopne pogoje za natečaje.
Pripravila: Nina Dolar
Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.
English (US)