V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo nekdanjega kolesarja Andreja Hauptmana, ki je leta 2001 osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu. Pred leti je v vlogi selektorja popeljal Primoža Rogliča do naslova olimpijskega prvaka v kronometru, ves čas pa je tudi športni direktor pri ekipi UAE, kjer sodeluje s Tadejem Pogačarjem. Govorila sva o kolesarstvu, pa tudi (ne)sreči, ki je nanj tako vplivala v podobi težav s srcem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

V kolesarstvu je ogromno številk (čas vzponov, teža, razvita moč, srčni utrip ...). Preden se dotakneva samega kolesarstva − kako blizu so vam sicer številke?
Res je, v kolesarstvu je ogromno nekih podatkov, na katere je treba biti pozoren. Gleda se ogromno številk, česa je kdo zmožen, ampak moja teorija je ta: obstaja spoznanje, da brez številk ni rezultata, lahko pa imaš tudi številke, a rezultat lahko izostane. Se pravi, številke so pomembne, niso pa vse.

Letos govorimo o sreči, kako vi razumete dejavnik sreče v športu?
Za vrhunski rezultat res potrebuješ srečo. Na tritedenski dirki lahko srečo predstavlja že to, da nisi padel tako hudo, da bi moral odstopiti. Res pa je tudi, da imajo vrhunski športniki večkrat srečo kot pa malo manj vrhunski.

Na dolgi rok se sreča običajno izniči.
Jaz sem bil mogoče bolj odvisen od sreče na sprinterskih etapah, kjer res veliko pomeni ekipa, položaj, pravi čas, da si v pravem trenutku na pravem mestu. A ko na koncu pogledaš pod črto, so res najboljši tisti, ki imajo velikokrat srečo ali pa so vedno na pravem mestu. Najboljši si sami najdejo srečo.

Če obrnem malo drugače, potem je zelo pomembna tudi intuicija oziroma zmožnost 'branja dirke'?
Predvsem to! Bolj kot sreča je pomembna intuicija, najboljši se v delčku sekunde vedno prav odločijo, tisti malo manj dobri (pa so še vedno odlični športniki) pa ne in pri tej intuiciji ali pa odločitvah, ki so res potrebne v najkrajšem času, največkrat padejo.

Sorodna novica Colbrelli nadaljeval prevlado Italije, Pogačar peti: "Vodilni imeli en naboj več"

Odlično poznate Tadeja Pogačarja in ravno na tem področju je odličen. Tudi kadar ni v najboljši formi in se pripravlja na določen vrhunec sezone, običajno prebere dirko in je del pobega, četudi ne gre popolnoma do konca (na primer EP 2021). Skratka, Tadej sodi v to skupino kolesarjev z izrazito intuicijo.
Imel sem srečo, da sem s Tadejem delal že v mladinskih vrstah, takrat je bil v razvoju malo za svojimi vrstniki, drugi so bili prej razviti in močnejši. Ko je bil star 16, 17 let, je s pravilnimi odločitvami, videnjem dirke in taktiko deloval kot izkušen športnik, zaradi česar je bil lahko konkurenčen. Potem pa jih je nekako ujel še v razvoju, s čimer je prišel še toliko bolj do izraza. Ko je začel med profesionalci, je bil res taktično zrel kolesar.

Če se premakneva od sreče k nesreči, ta se v kolesarstvu najbolj manifestira s padci. Letos smo videli precej padcev, teh je bilo vedno veliko, a zdi se, da še nikoli toliko tudi med tistimi kolesarji, ki se borijo za skupne zmage. Kako to ocenjujete iz prve vrste, ko se z avtomobili vozite za športniki po istih cestah?
Danes je res ogromno padcev, ampak podobno je bilo tudi, ko sem bil še jaz v karavani kot aktiven športnik. Tudi takrat se je velikokrat padlo, tudi kolesarji v rumenih majicah so se polomili, ko v navidezno ne preveč zahtevnih etapah malo pade koncentracija ali pa si v nepravem času na nepravem mestu in ne moreš niti odreagirati. Res pa je, da je konkurenca vedno večja, čeprav se morda ta hip zdi, da nekaj kolesarjev dominira. Na splošno pa je konkurenca tako velika, vsi so tako izenačeni, da odločajo malenkosti, morda že položaj pod nekim klancem 40 km do cilja. Vsi športni direktorji dajemo napotke, kakšna je pot, kaj je treba narediti, da bomo imeli čim boljše pogoje za vrhunski rezultat. Ceste so, kot so, vsi hočemo biti spredaj in potem se nevede zgodi napaka. Moram povedati, da se sicer ogromno dela na varnosti. Poglejmo Dirko po Baskiji, ki sem jo letos spremljal od doma. Prvič po nekaj letih so bile ceste res lepe in široke. Ko sem bil sam na dirki, so bile ceste velikokrat ozke, asfalt je bil v res groznem stanju. Zanimivo, ko je teren res nevaren, takrat vidimo najmanj nevarnih padcev. Za varnost si torej prizadevajo, treba pa je gledati naprej, ker so hitrosti vedno večje, temu primerno pa na žalost tudi poškodbe. Po drugi strani pa je tudi to res, da kadar padejo vrhunski kolesarji, je vse skupaj tudi veliko bolj odmevno.

Padcev bi bilo lahko še več. Razdalja med kolesarji v glavnini je izrazito majhna. V kolesarstvu je potrebna tudi neka mera zdrave pameti in predvsem zaupanja.
Če bi v zadnjih kilometrih vse delal po zdravi pameti, potem gotovo ne bi bil v ospredju. Profesionalci le redko naredijo napako, lahko pa je na cestišču kak kamenček, ki ti raznese gumo. Preprosto obstaja ogromno dejavnikov, na katere ne moreš vplivati in ravno takrat se zgodijo padci.

Vožnja v glavnini sodi med prve lekcije, ki se jih učijo mladi kolesarji na začetku kariere. Kaj bi še postavili v osnovno kolesarsko abecedo?
Vsi klubi v Sloveniji se zavedamo, da je najpomembnejša varnost, ker nismo v telovadnici, ampak zunaj, na cesti in prometa je vedno več. Za najmlajše imamo v kolesarskem društvu Rog organiziran poligon, da se res naučijo spretnosti, seveda kdo tudi pade, ampak treba se je naučiti tudi pasti, predvsem pa spretnosti, da si pripravljen iti na cesto. Vožnja v skupini je prvi pogoj, da sploh lahko začneš tekmovati.

Sorodna novica Šport otrok: od kletvic do prehitrih tekmovalnih ciljev

Ko omenjate šport mladih. Sam menim, da je šport najmlajših preveč prepleten z željo po uspehih in zmagah. Prepričan sem, da bi prva leta moral biti namenjen zabavi, učenju osnovne tehnike in igri v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kako vi gledate na šport (najmlajših) otrok?
Ko delaš z mladimi, je najpomembneje, da čim dlje ostaja igra. Tistega pravega športnika moraš že malo 'bremzati', ker si sam toliko želi, da bi vse naredil, da bi bil dober. Pri mladincih sem imel vodilo, da si v reprezentanci, ker si talentiran, nikoli mi ni bilo v ospredju, da več treniraš, kot vsi drugi, da dosežeš rezultat. Kolesarstvo je vzdržljivostni šport, morda pri 16, 17, 18 letih dosegaš vrhunske rezultate, kar pa za nadaljnji razvoj ni najboljše, seveda pa se vsak odloča sam. Mladi kolesarji imajo danes dostop do ogromno informacij in vplivov, tako doma kot drugje, hitro jih lahko kaj zavede, da so morda preveč željni in s tem preveč obremenjeni že pri najmlajših letih, ko so še v razvoju, predvsem psihično še niso sposobni prenašati takega bremena.

Ko sva pri starosti prehoda v člansko konkurenco, tu je danes res velika razlika v primerjavi z vašim odraščanjem, ko je bilo precej težje dobiti priložnost za odhod v tujino. Danes je precej več razvojnih ekip, mladi imajo več možnosti.
Ja, seveda. Pred 30 leti sta morda dva Slovenca vozila na najvišji ravni, zdaj pa jih je že kar nekaj let približno deset. Sploh v zadnjem času, ko imamo vrhunske rezultate in številne zmage, ampak uspešni so tudi mladi kolesarji, ki pridejo iz slovenskih razvojnih ekip, se pravi iz ekip do 23 let. Slovenska šola je res vrhunska, vsi znajo že prvo leto med profesionalci opravljati svoje delo, točno vedo, kaj je njihova vloga in so pri tem 100-odstotni. Kolesarji iz drugih manj razvitih držav porabijo več časa, da osvojijo te veščine.

Tudi drugi mladi kolesarji so uspešni. Pred nekaj leti so tritedenske dirke v povprečju dobivali kolesarji, ki so bili starejši od 30 let, danes gre trend v drugo smer, tu so Tadej Pogačar, Remco Evenepoel, prihajajo Juan Ayuso, Isaac del Toro ... Zakaj se je spremenil ta trend?
Spomnim se, ko je šel Tadej leta 2019 prvič na Vuelto, sem imel kar malo strahu. Vsi smo si rekli, dobro, odvozil bo prvih deset dni, potem pa bo morda končal, težko bo že prvo leto med profesionalci odpeljati tritedensko dirko. Na koncu pa nas je Tadej že prosil, da ostane, ker se počuti dobro in res je osvojil tretje mesto. Ne vem sicer, ali kdo pozna točen odgovor. Mladi danes razmišljajo čisto drugače, so veliko samozavestnejši, ne bi sicer govoril o nespoštovanju ali brezkompromisnosti. Ko mladi kolesarji pridejo v karavano, so pač na toliko višji ravni, da jih je škoda imeti za pomočnike, če vidiš, da lahko zmagajo, po drugi strani pa gre vsak svojo pot. Lahko se razviješ v odličnega pomočnika, mogoče pa v zmagovalca, zakaj pa ne?

Obstaja teza, da prodor mladih kolesarjev predstavlja tudi posredni dokaz, da je danes v kolesarstvu precej manj dopinga.
Gotovo ga je manj, ne vem pa, ali bi to pripisoval temu ...

Bom obrnil drugače. Se vam zdi, da današnje generacije plačujejo 'davek za grehe svojih očetov'? Če sva spet pri Pogačarju. Ne vidimo ga pogosto razočaranega, seveda je bil nekajkrat razočaran, a je razplet na cesti hitro prebolel (npr. Liege 2020, Flandrija 2022). Najbolj razočaran in nemočen pa je bil videti na Touru 2021, ko je bil zanesljivo v rumeni majici, pa je takrat moral veliko odgovarjati na vprašanja o dopingu. 'Kaj sploh lahko naredim?' je nemočno rekel. Vse zgolj zato, ker v kolesarstvu vedno obstaja dvom o poštenosti (prav zaradi vseh prejšnjih primerov).
V zadnjih 15 letih se je v kolesarstvu na področju dopinga naredilo ogromno, od biološkega potnega lista naprej. Zdi pa se mi, da se zdaj nekako manj govori o tem. Že v Sloveniji se ogromno naredi, Sloada skrbi tudi za mlajše kategorije, organizirajo predavanja ...

Kako pa je delati s Tadejem? Predstavljam si, da ga je včasih težko zavirati pri vseh ambicijah in vseh divjih napadih ter tako preprečiti, da bi prehitro pregorel, na kar ste namignili že z zgodbo o Vuelti.
Dogajanje iz avta vedno gledam z mislijo, da bi naredili čim manj napak. Če se prehitro odločiš za napad, je to mogoče tvegano. Po drugi strani pa je tudi res, da ima Tadej fantastičen občutek, kdaj je pravi trenutek za napad. Pri tem upošteva, kako se počutijo drugi kolesarji. Zelo pogosto na koncu ugotovimo, da je imel prav. Tak je tudi njegov značaj: samozavesten in napadalen, tudi to je razlog, da je postal, kakršen je postal. Zakaj bi ga potem spreminjali? A tudi drugi asi Remco Evenepoel, Mathieu van der Poel in Wout van Aert so podobno brezkompromisni in spektakularni. Za vas gledalce je zadnja leta kolesarstvo verjetno veliko bolj zanimivo, za nas v avtu pa malo bolj razburljivo (smeh).

Pa najbrž tudi bolj stresno (vsaj v primerjavi s časom, ko ste bili sami kolesar)?
Ja, gotovo. Ko si v avtu in čeprav je videti, da ima veliko prednost in je 'rutinirano' na poti do zmage, je v resnici čisto drugače, zmaga je še daleč, vsi se zavedamo, da lahko pride en slab občutek, mogoče težava, morda si premalo jedel, pride krč ... Vse to lahko v enem trenutku postavi na glavo, ves čas premišljuješ, kaj vse je treba postoriti in kakšno informacijo podati kolesarju, da bo imel čim manj možnosti za napako.

Letošnji nesporni vrhunec osrednjega dela Pogačarjeve sezone je kombinacija Giro-Tour. Sploh prvič v karieri bo vozil dve tritedenski dirki in takoj najtežjo kombinacijo. Kako se lotevate tega izziva, predvsem ob prej omenjeni skrbi, da ne bi utrpel dolgotrajnih negativnih posledic?
V ekipi se vsi zavedamo tega napora, sploh z vidika regeneracije. Tadeja čaka 21 etap, potem pa čez dober mesec spet 21 etap. Treba je biti res zbran tudi pri na videz nezahtevnih cestah in etapah. Veliko hudih padcev smo videli ravno zaradi utrujenosti in padca koncentracije. Samo to, da si visoko osredotočen na dveh grand tourih v tako kratkem času je res nekaj ekstremnega. Delamo vse za to, da bi bili pri tem uspešni. To je tudi razlog, da je Tadej pozneje začel tekmovalno sezono, v katero je prišel vrhunsko pripravljen. Zato smo se izognili koncentraciji, ki bi jo moral imeti, če bi odpeljal 10-15 dirk.

Njegov značaj je precej nezvezdniški (kar velja v resnici za vse slovenske kolesarje). Znana je zgodba Philippa Gilberta, kako je v njegovi trgovini mirno čakal, da je prišel na vrsto, pa da bi imel lahko ekipne privilegije pri nastanitvi in logistiki, a tega nikoli ne izkorišča. Prizemljen in vzgojen.
Res je, verjetno ste že imeli priložnost spoznati njegovega očeta in mamo, potem ti je takoj jasno, zakaj je Tadej tak, kot je. Res noče, da bi se delale razlike med njim in ekipo. Kadar on vpraša za eno stvar, bo vedno vprašal za vse kolesarje. Vesel sem, da je tako, z njim je res lahko delati, predvsem pa vsako stvar naredi maksimalno, nikoli nikogar ne obsoja, ne išče napake za neuspeh. Nikoli ga še nisem slišal reči, če bi pa ti to, potem bi lahko tudi jaz. Vse naredi 100-odstotno, če pa tega ni mogel, poišče ta vzrok in se naslednjič bolj potrudi. To je pravi pristop.

Kolesarstvo je naporen šport, ki te po dolgih naporih izmuči. Pogačar pa večkrat omeni, kako v tem športu res uživa (in to potrjuje tudi njegovo atraktivno dirkanje in občasno šaljenje na kolesu). Ne le zmage, res ima rad ta šport.
Če v vrhunskem športu ne delaš rad svojih stvari, boš težko uspešen. Spomnim se, ko sem ga prvič peljal na Strade Bianche v Italijo, rekel sem mu, naj čim dlje v sebi obdrži to igro, dokler bo ta šport (do)jemal kot igro, toliko časa bo uspešen. Pri velikih pritiskih in pomembnih zmagah je to težje vzdrževati, tu je še ogromno obveznosti do pokroviteljev in medijev. Tadej je ostal preprost, kadar ima čas, si želi samo biti z najbližjimi v čisto normalnem okolju. To je ključ, ki ga je pripeljal do tega, da je že toliko časa na najvišji ravni.

Sorodna novica Sezona 10

Športnik lahko kariero konča zaradi glave ali telesa, se pravi zaradi motivacije ali poškodb. Dober primer je Nico Rosberg, takoj ko je v formuli ena osvojil naslov svetovnega prvaka, se je poslovil. Obstaja pa peščica nenasitnih zbiralcev, ki jim uspeh ne poteši nenasitne lakote po uspehih.
To je res. Ko doseže eno zmago, mu ne zmanjka te lakote. To je sposobnost, ki jo imajo res najboljši vrhunski športniki, to je motivacija, ko si športniki postavljajo nove izzive in eden od teh je prav ta dvojček Giro-Tour. Tadej si želi dobiti različne dirke, če eno leto dobi Tirreno-Adriatico, si naslednje leto želi dirko Pariz-Nica, ki je v istem obdobju. S to igro si malo popestri cilje, hkrati pa tudi podaljša motivacijo doseganja vrhunskih rezultatov.

Ko sva govorila o koncu kariere, vi ste bili v drugi skupini, kariero ste morali končati zaradi zdravstvenih težav (srce). To ste sprejeli zelo težko, kajne?
Ja, res sem imel aritmije, ampak nisem nehal zaradi srca, na koncu sam nisem več vedel, kaj je narobe z mano, šele čez kakšno leto smo ugotovili, da sem imel ulcerozni kolitis, ki me je v resnici najbolj motil. Če bi vprašali mojo ženo, sem bil eno leto več v kliničnem centru kot pa doma, mogoče sem bil doma samo 14 dni v celem letu, imel sem kar nekaj operacij. Vsaj pet do deset let sem potreboval, da sem to sprejel, ampak na začetku mi res ni bilo lahko, ker sem si še želel tekmovati. Bil sem eden tistih, ki so ves čas lačni zmag, sicer na žalost nisem bil tako uspešen, ampak željo sem pa imel, še zdaj obožujem kolesarstvo. Zdaj sem končno šel čez to zgodbo in sem zadovoljen s tem, kar sem naredil, in tudi s tem, kje sem trenutno.

Sorodna novica Kate Wagner: Najbrž sem srečnejša v Sloveniji kot pa v ZDA

V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja prejšnji gost, to je bila kolesarska novinarka Kate Wagner, ki jo zanima, kako se spopadate s stresom, ko ste dolgo na poti, stran od doma.
To zame ni vedno najlažje, ampak ko pridem na dirko, ne čutim nobenega stresa, v glavi imam nalogo, da je treba vse izpeljati, ko pa pridem domov, vidim, da ni bilo najlažje, ker me ni bilo. Ko sem doma, skušam biti čim več samo doma, brez stresa, najraje sem na sprehodu v gozdu s psom in družino. Po dolgih dirkah vedno potrebujem teden dni miru, spanja in sprehodov z možgani 'na off', da se nekako regeneriram.

Kate še zanima, kako si opomorete, če se stvari ne iztečejo, kot ste jih načrtovali.
To pa ni taka težava, glede na to, da smo vsi profesionalci. Vsi se zavedamo: če lahko zmagaš, potem lahko tudi izgubiš. Med tema razpletoma je lahko res le majhen korak, hitro se lahko vse obrne na glavo. Po pravici povedano pa seveda vsi raje zmagujemo, kot smo poraženi.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor tudi o naslednjih temah:
− komentar na preračunavanje vatov med kolesarskimi navdušenci;
− kaj je pomislil, ko je prvič videl Tadeja Pogačarja;
− kako potekajo pregledi kolesarskih dirk glede varnosti;
− o organizatorjih Dirke po Sloveniji;
− kako so uspešni športniki vzor najmlajšim;
− sprejemanje vloge pomočnika v kolesarstvu;
− odnos do nekdanjih dopinških grešnikov;
− zakaj nekateri ne znajo uživati v napadalnih predstavah Pogačarja ali van der Poela;
− kdaj bi Hauptman poslal Pogačarja na Dirko Pariz−Roubaix;
− ali bomo Pogačarja kdaj videli na 'gravel' dirkah;
− bi letos morda lahko nastopil tudi na Vuelti;
− čar majice svetovnega prvaka;
− kaj visi na steni spalnice Andreja Stareta;
− #PohvalaNaDan.